Ko se vaš korenjak nasmehne s štirimi biserčki v ustih, si ne morete kaj, da se ne bi raznežili. V naslednjih vrsticah vam ponujamo nekaj predlogov, kako ohraniti ta čudoviti biserni nasmeh.

Nasmešek, prosim! Kolikokrat ste to že rekli svojemu najmlajšemu in potem na fotografijo ujeli nekaj bleščečih zrnc pod privihanim noskom in nagajivimi očmi? Da bi bilo takih fotografij čim več, lahko že zelo zgodaj začnete skrbeti za otrokovo zobno higieno.

Večina otrok začne dobivati prve mlečne zobke okoli šestega meseca starosti. A čeprav niso stalni in bodo čez nekaj let izpadli, to še ne pomeni, da zanje ni treba skrbeti.

Od prvega dne

Ne, v porodno sobo vam res ni treba vzeti zobne ščetke. A že od otrokovega rojstva dalje lahko večkrat na dan s čistimi rokami nežno podrgnete po otrokovih dlesnih, da se bo navadil občutka. Vaše »brskanje« po njegovih ustih mu bo postalo nekaj vsakdanjega, zato bo veliko laže sprejel prvo zobno ščetko, ko bo čas zanjo.

Ko se začnejo kazati znaki, da se najavlja prvi zobek, mu bo drgnjenje dlesni blažilo morebitne bolečine. Uporabite lahko mehko krpico, ki jo ovijete okoli prsta. To počnite dvakrat na dan – takoj zjutraj in zvečer, tik pred spanjem. S tem boste zastavili temelje rutine, ki bo otroka spremljala vse življenje.

K zobozdravniku

Morda zveni pretirano, a tudi šestmesečnika lahko odpeljete k zobozdravniku. Ne zato, da bi mu pogledal zobke, če jih sploh že ima, ampak zato, da se bo postopno navadil na okolje, vonje in zvoke, ki spremljajo obisk pri zobozdravniku. Tako ne bo prestrašen v neznanem okolju, ko bo prvič prišel tja zaradi svojih zobkov.

Ste vedeli?

V povprečju deklicam zobki izrastejo prej kot fantkom. Nihče točno ne ve, zakaj.

Ko začne jesti gosto hrano

Otroci niso rojeni sladkosnedneži, kot bi marsikdo mislil. Seveda je materino mleko malce sladko, ampak to ne pomeni, da bo otrok praviloma želel jesti samo sladko. Naj vas ne premami želja, da bi mu ustregli, zato ne dodajajte sladkorja v njegove jedi. Sadne jedi so že same po sebi dovolj sladke, poleg tega pa je otroka treba navaditi na pestro hrano, zato pogosto pripravljajte tudi zelenjavne in mesne kašice, da bo spoznal vso pestrost okusov, ki so mu na voljo. Morda boste celo ugotovili, da mu sladki okusi ne ustrezajo in da ima raje grenke ali slane.

Ko se pojavi prvi zobek

Otroku kupite posebej za dojenčke izdelano zobno ščetko z mehkimi ščetinami in majhno glavo. Za prva čiščenja zobna pasta niti ni nujno potrebna. Če pa jo že uporabljate, izberite otroško zobno pasto, ki ima nižjo vsebnost fluoridov in ni pekočega okusa. Šele po enajstem letu starosti naj bi otroci uporabljali zobne paste, ki so namenjene odraslim.

Fluoridi, ki sicer ščitijo in krepijo zobe, so v pretiranih količinah lahko tudi škodljivi. Zato se je treba glede vsake uporabe fluoridov posvetovati z otrokovim zobozdravnikom. Kot že omenjeno, nekaj milimetrov otroške zobne paste dvakrat dnevno otroku ne more škoditi, ostali preparati pa so primerni le, če jih svetuje zdravnik, ki vidi kakovost otrokovih zob, pozna njegove potrebe in pozna tudi okoliščine, v katerih živite, na primer raven fluoridov v pitni vodi v vaši okolici.

Da ne bi prišlo do pretiranega uživanja fluoridov, poskusite otroka naučiti, naj zobne paste ne pogoltne in naj s pasto pomešano slino izpljune. Po ščetkanju pa naj si izpere usta.

Ste vedeli?

Košček sira, ki ga pojemo pred ali po uživanju sladkarij, zmanjša količino kisline v ustih in zmanjšuje možnost pojava zobne gnilobe.

Polne orglice mlečnih zob

Ko ima vaš otrok že vse mlečne zobe, je čas, da se nauči sam uporabljati ščetko. Spodbujajte ga, naj si zobe umije sam, vendar potem vseeno preverite, kako temeljito je to opravil. Otroci so zelo hitro zadovoljni s svojim delom in že po nekaj sekundah so prepričani, da so njihovi zobje čisti. Tri minute, kolikor naj bi trajalo ščetkanje, se jim zdi cela večnost. Morda bo pomagalo, če v kopalnico postavite peščeno uro za kuhanje jajc, da bo otrok vsaj približno vedel, kako dolgo naj ščetka.

Poleg tega otroci do približno sedmega leta še ne morejo temeljito očistiti najbolj odmaknjenih zob, zato jim morate pri tem pomagati.

Prava ščetka

Izbira zobnih ščetk za otroke je ogromna. Izberite tako, na kateri je točno napisano, za katero starost je primerna. Ker so izdelki za otroke pod strogim nadzorom, ste lahko prepričani, da so navedbe na embalaži zanesljive.

Izmed ustreznih ščetk pa naj si potem otrok sam izbere tisto, ki mu bo najbolj všeč. Če bo ročaj v obliki formule ali njegovega priljubljenega risanega lika, jo bo veliko raje uporabljal.

Naj nasmeh ostane bleščeč

Glavni razlog za zobno gnilobo ni količina zaužitih sladkarij, ampak pogostnost uživanja le-teh. Tako torej ni pomembno, ali otrok pospravi celo veliko čokolado naenkrat, če si potem umije zobe. Težave se pojavijo, če to dela pogosto in si vmes ne umiva zob.

Če vaš otrok noče dati stekleničke iz ust in neprestano po malem pije iz nje, jo napolnite z vodo, ne s sokom. In poskusite ga čim prej odvaditi te razvade. Škodljiva je predvsem, če otrok zaspi s stekleničko v ustih. Poleg tega, da se mu lahko pošteno zaleti, tekočina iz stekleničke počasi mezi v otrokova usta, se tam zadržuje, razgrajuje, spreminja v kislino in povzroča steklenično zobno gnilobo.

Izogibajte se tudi vsej sladki hrani, ki je lepljiva in ostaja na zobeh.

Za zobno gnilobo pa niso krive le sladkarije. Povzroča jo vsa hrana, ki se zadržuje med zobmi in se tam razkraja.

Ste vedeli?

Strokovnjaki delajo na razvoju cepiva, ki bi napadalo bakterije, povzročiteljice zobne gnilobe.

Kaj pa duda?

Mnogi otroci se prva leta ne ločijo od svojih dudic. To lahko povzroči krivo izraščanje zob in še marsikaj. Če brez dude ne gre, se držite teh napotkov:

• kupite ortodontsko oblikovano dudo,
• nikoli ne namakajte dude v sladke tekočine,
• otroka odvadite od dude, še preden se pojavijo stalni zobje.

Ničkolikokrat smo že rekli in napisali, da bi dojenčki morali imeti navodila za uporabo. Vendar jih nimajo. Mladi starši, ki dobijo prvega otroka, so tako na trenutke prepuščeni samim sebi, da ugotovijo, ali znaki, ki se jim ne zdijo normalni, pomenijo bolezen ali pa so le čisto pričakovan zunanji izraz normalnega dogajanja v otrokovem telesu.

Ko prinesete novorojenčka domov iz porodnišnice, vaz zaskrbi ob vsakem, še tako nedolžnem, kihanju ali pikici na ličku. Starši, ki še nimajo izkušenj, ne vedo, ali naj pokličejo zdravnika ali pa je normalno, da ima novorojenček redko blato in oči, ki škilijo.

Prvo, kar morate vedeti, je tole: novorojenček ima občasno znake, ki sicer kažejo, da se v telesu dogaja nekaj, kar je povezano z njegovim zdravjem, vendar vam ni treba skrbeti.

Naj vam predstavimo nekaj najpogostejših, a nepotrebnih vzrokov za skrbi.

Rumenkasta koža

Če se vam koža vašega novorojenčka zdi malce rumenkasta ali če imajo njegove oči nežen rumenkast odtenek, ima verjetno zlatenico. Ta je pri novorojenčkih izjemno pogosta in v večini primerov ni resna težava. Ponavadi mine sama od sebe ali pa ga že v porodnišnici za nekaj časa položijo pod luč, ki pomaga razgrajevati bilirubin v krvi.

Nastane zato, ker novorojenčkova jetra še ne delujejo s polno močjo in ne morejo dovolj hitro sama razgraditi bilirubina.

Zdravljenje

Sončna svetloba je izjemno koristna pomoč pri razgrajevanju bilirubina. A takoj po porodu z novorojenčkom ne morete na sprehod na sonce. Morda se vam bo otročiček zasmilil, ko ga bodo medicinske sestre odnesle na fototerapijo, vendar se prepričajte, da bo vaš nekaj časa užival v posebnem »solariju«. Tam mu bo toplo in prijetno, poleg tega pa to sončenje ne bo trajalo neskončno dolgo. Medtem ko ga nimate pri sebi, izkoristite čas za prepotreben počitek. Poskusite malo zaspati.

Kaj lahko storite doma?

• Otroka hranite, kadar koli bo zahteval, po možnosti ga dojite, če ga le lahko. Če bo večkrat pil mleko, bo tudi večkrat lulal, to pa pomeni, da bo iz telesa hitreje izločal odpadne snovi.
• Čim več se z njim zadržujte na dnevni svetlobi, če imate možnost. Vendar pazite, da ga ne boste izpostavili neposrednim sončnim žarkom, ker se otrok lahko hitro pregreje, njegova nežna koža pa lahko v trenutku dobi sončne opekline. A na lep topel poletni dan ga čim manj oblečenega kar pustite, naj spi na svežem zraku. Tudi posredna sončna svetloba mu bo koristila.

Pikice

Čeprav je nežna, mehka, rožnata dojenčkova koža sinonim za lepoto, bodite pripravljeni, da vas bo resničnost postavila na trdna tla. Le redki novorojenčki imajo tako kožo. Pogosto se na njej pojavijo različne lise in drobni mozoljčki.

Vsi mozoljčki so odziv žlez v koži, ki se šele privajajo na življenje zunaj maternice. Čeprav ne izgledajo lepo, pa niso škodljivi in kmalu izginejo sami od sebe.

Najpogostejši so rumeni mozoljčki, ki izgledajo kot bucikine glavice, največkrat pa se pojavljajo na nosu in čelu. Povzroča jih pretirano nastajanje maščobe v koži, krivci za to pa so vaši hormoni, katerim je bil izpostavljen vaš otročiček v maternici. Ko vpliv hormonov popusti, tudi mozoljčki izginejo.

Na predelu okoli ritke in spolovila ter v kožnih gubah na stegnih pa se lahko pojavijo rdečkaste lise, ki so lahko posledica nadraženja z urinom ali pa vročine. Pod pleničko je otroku namreč lahko vroče in nežna koža se rahlo vname.

V boj proti pikicam

Edino, kar morate storiti, je to, da skrbite za čistočo otrokove kože – redno umivanje s čisto vodo. Mila ni treba uporabljati, razen tistega, ki je posebej namenjeno dojenčkom, pa še tega potrebujete le nekaj kapljic. Pazite predvsem na čistočo predela pod pleničko.

Pikice po obrazu pa bodo izginile brez posebne nege. Samo nikar jih ne stiskajte!

Bruhanje

Skoraj vsi dojenčki »polivajo«. To ni bruhanje v pravem pomenu besede. Le po obroku, ko mu podiramo kupček, se manjša količina mleka lahko vrne v ustno votlino. To je normalno in količina mleka ni velika, čeprav morda na prvi pogled ne izgleda tako. A vedeti moramo, da je pomešana z otrokovo slino, obenem pa že malce prebavljena, zato vonj skisanega mleka samo še poveča naš občutek, da je otrok močno bruhal. Pa ni tako.

Pravo bruhanje, ki bi nas moralo skrbeti, se ponavadi ne zgodi takoj po obroku, ampak precej po njem. Izbruhano mleko bo še bolj grudasto in imelo bo še bolj neprijeten vonj.

Bruhanje je lahko posledica velike količine zraka v otrokovem želodčku, lahko pa je tudi znamenje bolezni. Če otrok obenem tudi izgleda utrujeno in ima temperaturo, višjo od 37,5 stopinj, oziroma če ostale znake spremlja še driska, se takoj posvetujte z zdravnikom.

Prav tako se z njim posvetujte, če otrok bruha v loku.

Poleg tega pa bodite zelo pozorni, da boste otroku nadomeščali tekočino, ki jo izgubi med bruhanjem. Dojenčki lahko v takem primeru namreč zelo hitro dehidrirajo.

Kako preprečimo polivanje?

• Po obroku z otrokom ravnamo zelo nežno – pretirano premetavanje, zibanje in podobno gibanje lahko sproži bruhanje.
• Če otroka hranite po steklenički, pazite, da boste stekleničko držali pokončno in da bo cucelj vedno poln mleka. Tako je manj možnosti, da bi otrok pogoltnil preveč zraka.
• Ne pustite, da bi pred obrokom predolgo jokal. Tudi med silovitim jokom otrok hlasta zrak, ki potem povzroči polivanje.

Izcedek iz oči

Vaš novorojenček bo morda imel rahlo rumenkast izcedek iz oči. To je lahko posledica rahlega vnetja, ki ga povzročijo bakterije, s katerimi se otrok okuži med potjo skozi porodni kanal. Lahko pa je posledica nezadostnega umivanja.

Če mu redno čistite oči, bi se ta težava morala umiriti v nekaj dneh.

Kako očistiti oči?

Redno mu umivajte oči s prekuhano ohlajeno vodo in čistim kosmičem vate. Preden začnete, si dobro umijte roke, vzemite kosmič vate, ga namočite v vodo, odcedite in vsako oko obrišite z drugim kosmom vate od notranjega kotička proti zunanjemu.

V oko lahko nakapljate tudi nekaj kapljic materinega mleka, ki vsebuje močna protitelesa in pospešuje zdravljenje.

Rumenkasto blato

Vsak dan boste zamenjali približno osem pleničk. Zato ni čudno, če boste malce preobremenjeni z njihovo vsebino.

Prvo novorojenčkovo blato je mekonij, ki je črnikaste barve in zelo lepljiv. Ko ga bo povsem izločil iz prebavil, bo postalo bolj gorčične barve in veliko bolj mehko. Dojeni otroci imajo mehkejše blato, ki ima tudi veliko manj izrazit vonj kot blato otrok, ki jih hranimo s prilagojenim mlekom.

Različni otroci različno pogosto kakajo. Nekateri vsak dan ali dvakrat na dan, drugi pa napolnijo prav vsako pleničko.

Driska

Če ima otrok drisko, je njegovo blato skoraj tekoče, morda malce zelenkasto in sluzasto, pa tudi ritka je ob tem pogosto vneta. Driska pri novorojenčkih je lahko nevarna, zato se posvetujte z zdravnikom.

• Otroka pogosto dojite, saj mora nadomeščati izgubljeno tekočino.
• Po vsakem previjanju si temeljito umijte roke, da se morebitne bakterije, ki so povzročile težave, ne bi širile.

Mnogi imate krstne botre. Mnogi ste sami krstni botri. A kaj to sploh pomeni? Kakšne so vaše naloge, če jih sploh imate? Kaj starši vašega krščenca pričakujejo od vas? Ste si sploh kdaj zastavili ta vprašanja?

Če bi naključne mimoidoče na cesti pobarali, kakšna je vloga krstnih botrov, mnogi ne bi vedeli, kaj naj odgovorijo, drugi pa bi verjetno zamomljali kaj o tem, da krščenca obdaruješ in skrbiš zanj, če se njegovim staršem kaj zgodi.

Danes se vloga vere spreminja, naš odnos do nje tudi in stari običaji se ohranjajo zaradi tradicije, slavja, svečanosti ... Krst je lep obred. Je nekaj posebnega. Stare mame in tete so zadovoljne, ker so otroci krščeni. Starši menijo, da je obredje treba spoštovati, ker izhaja iz nečesa pozitivnega, pa tudi zato, da otrok ne izstopa. Razlogov, da damo otroka krstiti, je cel kup. Nekateri to storijo iz globoke vere. Drugi zato, da ne poslušajo pridig starejših sorodnikov. Tretji zato, ker pač ne škodi. Četrti zato, ker niti ne pomislijo, da tega ne bi storili. Le redki pa ob tem razmišljajo o vlogi krstnih botrov.

Zgodovina

Kaj sploh je krstni boter? Ne, ni tisti, ki mora skrbeti za otroka, če ta ostane brez staršev. Za to ni nikakršne zakonske podlage. In če rečemo, da mora krstni boter krščencu kupovati darila, je to precej banalno, mar ne? Saj menda ne stojimo v cerkvi staršem ob strani samo zato, da bomo lahko potem vse življenje zapravljali za zlatnino, računalnike, motorje ... Ko smo bili mi še otroci, smo se zadovoljili z digitalno uro, apetiti današnje mladine pa so krepko večji in dražji.

Prvi krstni botri so se pojavili v prvem stoletju našega štetja. V obdobju pokristjanjevanja poganov so bili krstni botri kristjani, ki so imeli vlogo nekakšnih porokov – s svojo besedo so zagotovili, da je odločitev posameznega pogana, da stopi v krščansko vero, zares trdna in da prihaja od srca. Ti krstni botri so bili potem nekakšni mentorji poganom oziroma spreobrnjencem. Učili so jih in jih usmerjali na pot prave vere, bili so torej nekakšni starši za verske zadeve.

A od začetka našega štetja je preteklo že veliko vode, krščanske običaje so prevzeli tudi predstavniki drugih kultur, ki te tradicije niso imeli, dodali še kakšen lokalni običaj; pokristjanjevanja, kakršnega so poznali takrat, ni več ... Vse to je razlog, da opis del in nalog krstnega botra ni več jasen. Vsak si ga razlaga po svoje.

Opis del in nalog

Ste se kdaj vprašali, ali imate vi in oseba, ki ste jo izbrali za otrokovega krstnega botra, iste predstave o njegovi vlogi?

Morda bodoči boter sploh ne ve, da od njega kaj pričakujete. Morda pa vi od njega ne pričakujete ničesar, on pa hoče imeti pomembno vlogo v otrokovem življenju.

Svetujemo vam, da se z osebo, ki ste jo izbrali za krstnega botra, najprej usedete in temeljito pogovorite o tem. Naj vam ne bo nerodno povedati svojih želja. Morda se mu bo zdelo malce nenavadno, saj tega ponavadi ne delamo, ampak tako se boste izognili morebitnim nesporazumom in slabi volji.

Predvsem pa morate doreči, kaj z darili. Mnogi od botrov pričakujejo preveč. Če želi boter ustreči otrokovim željam, je to lahko precejšen finančni izdatek. Funkcija botra je z denarne plati precej podobna funkciji poročne priče. Od priče ljudje samoumevno pričakujejo, da bo odprla denarnico in, ne da bi trznila, odštela za pošteno darilo, šrango, pijačo in še kaj.

Krstni boter NI dolžan skrbeti za otroka, če se staršem kaj zgodi. Za to ni nobene zakonske podlage. Skrbništvo se ureja čisto drugače in z verskim obredjem nima nobene zveze.

Torej, če pričakujete darila, za botra izberite nekoga, ki bo to zmogel. Če pa želite, da bi bil krstni boter nekdo, ki si ne more privoščiti velikih izdatkov, ampak se vam kot oseba zdi primeren, mu že vnaprej povejte, da od njega ne pričakujete daril. Verjemite, da mu boste z ramen sneli veliko breme.

Botri – taki in drugačni

Naj se vaši okolici zdi še tako čudno, imate vso pravico v otrokovo dobro izbrati botra, kakršnega želite. Nikjer ne piše, da mora biti botrica na primer ravno vaša sestra, pa naj bo ona še tako užaljena, če je ne boste izbrali. Pri izbiri krstnih botrov in poročnih prič ni nič samoumevnega, ne glede na to, kaj mislijo drugi. In niste dolžni izbrati nekoga samo zato, ker ste vi krstni botri njegovemu otroku.

Če je kdo užaljen in kuha zamero, ker ga niste izbrali, potem verjetno ni dovolj zrela osebnost, da bi sploh bil primeren za krstnega botra, se vam ne zdi?

Pa poglejmo, kakšni so lahko botri. Morda se vam bo kakšen predlog zdel nenavaden, vendar pa tudi cerkveno obredje sledi sodobnim tokovom, zato ni nič narobe, če je krst vašega otroka malce drugačen, kot so jih bili doslej vajeni v vašem okolju. Župniku pa povejte svoje želje. Mnogi so se jim pripravljeni prilagoditi, če seveda ustrezajo cerkveni doktrini.

Svetovalec – Krstni boter lahko v otrokovem življenju igra vlogo zdravega razuma. Je človek, ki je v oporo staršem, da otrok še iz drugih ust sliši moder nasvet, ki mu morda doma ni prišel do živega. Zelo pogosto isti stavek iz ust človeka, ki ne sodi v ožjo družino, odtehta veliko več, kot vse, kar imata povedati oče in mama. Verjetno si večina staršev želi izbrati takega krstnega botra.

Zaupnik – Krstni boter je lahko tudi oseba, h kateri se otrok zateče, kadar ima težave, pa si doma tega ne upa, ne želi ali ne zna povedati. Saj ni treba, da gre za velike težave – dobro je imeti zaupnika, ki mu poveš za prvo ljubezen, s katerim se morda odkrito pogovoriš o spolnosti, če je to doma tabu tema ... Če krstni boter prevzame tako vlogo, se starši sicer včasih počutijo odrinjene, vendar ni potrebe. Lahko bi bili botru hvaležni, ker jih je razbremenil in vstopil na tisto vzgojno področje, kjer imajo sami težave.

Skupina botrov – Verjetno se vsi strinjamo, da nikoli ne škodi, če je otrok obkrožen z več ljudmi, ki pozitivno vplivajo nanj. V plemenskih skupnostih je cela vas vzgajala vse otroke, individualizem je pogruntavščina sodobnega časa. Sodobni čas pa je žal prinesel tudi številne slabe vplive, zato je dandanes potreben veliko večji napor, da otroka obranimo pred njimi. Več ljudi pa to laže zmore.

Kaj pravi Cerkev?

Zaradi pogosto popačene podobe botrstva je treba vzgajati krščansko občestvo k pravilnemu vrednotenju botrstva in k oživitvi te ustanove v duhu bogatih izročil občestev zgodnjega krščanstva. Naloge botra so zlasti naslednje:

• predstavlja razširjeno duhovno družino krščenca in hkrati celotno Cerkev;
• odraslemu katehumenu pomaga vsaj med neposrednim uvajanjem pri pripravi na prejem zakramenta in sodeluje pri obredih katehumenata ter pri samem krščevanju, bodisi da je priča vere odraslega krščenca, bodisi da skupaj s starši oz. s katehumenom izpove vero Cerkve, v kateri krščujemo;
• po krstu krščenca podpira, da vztraja v veri in krščanskem življenju;
• kolikor je potrebno, staršem pomaga, da bo otrok mogel nekoč vero izpovedovati in jo z življenjem izražati;
• pri krstu majhnega otroka se po možnosti udeleži priprave na krst; pri krstu dejavno sodeluje in po krstu z zgledom in molitvijo podpira krščenca.

Botra izbere katehumen ali njegova družina, dušni pastir naj to izbiro pravilno utemelji in pri izbiri pomaga. Merila za izbiro botra so naslednja:

• da je član katoliške Cerkve in da mu ni bila nobena cerkvena kazen zakonito naložena ali razglašena;
• da je izpolnil šestnajst let, razen če iz upravičenega razloga župnik ali krstitelj sodi, da lahko dovoli izjemo;
• da ni krščencu oče ali mati;
• da ga izbere krščenec sam ali njegovi starši oziroma njihov namestnik, če pa teh ni, župnik ali krstitelj;
• da je dovolj zrel, sposoben in voljan opravljati to službo;
• da je že prejel vse tri zakramente uvajanja: krst, birmo in evharistijo;
• da živi primerno veri in nalogi, ki jo bo sprejel (npr. da ni samo civilno poročen ali da živi v izvenzakonski skupnosti ipd.).

Krščeni, ki je član nekatoliške cerkvene skupnosti, je lahko hkrati s katoliškim botrom samo priča krsta. Pogoje za botrstvo dokaže boter s potrdilom, ki ga izda njegov domači župnik.

Nočem biti krstni boter!

Vloga krstnega botra lahko prinaša določene obveznosti. Če jih ne želite prevzeti, to tudi odkrito povejte. Ne prevzemite botrstva samo zato, da otrokovi starši ne bi bili užaljeni.

Užaljenost in zamera sta zelo otročji lastnosti, ki pri zreli osebi ne bi smeli priti do izraza. Vsak ima pač svoje razloge, zakaj hoče ali noče biti krstni boter. Nihče nima pravice drezati in zahtevati pojasnil, zakaj vloge ne želite prevzeti. Pametni ljudje sprejmejo vašo odločitev z razumevanjem in brez slabih občutkov.

Enako pa naj velja, ko je čas, da krstite svoj naraščaj. Spoštujte odločitev osebe, ki ste jo izbrali. Če ne želi biti krstni boter, ji povejte, da razumete in da to ne bo vplivalo na vajin medsebojni odnos.

Za konec pa ... Želimo vam nepozaben krst!

Ko mali kričač pride na svet, pogosto slišimo sorodnike in prijatelje, kako z nasmehom rečejo: Ta pa ima močna pljuča! A v resnici so pljuča eden najbolj občutljivih dojenčkovih organov, še posebno pri nedonošenčkih, zato moramo storiti vse, da jih zaščitimo in jim pomagamo, da se zdravo razvijajo.

Kako se razvijajo dojenčkova pljuča?

Pljuča se začnejo razvijati že v prvih tednih nosečnosti. Okoli 20. tedna so že speljane vse dihalne poti, ki potem rastejo, dokler otrok ob rojstvu ni sposoben sam zadihati.

V maternici otrok vadi dihalne gibe, čeprav njegova pljuča še niso napolnjena z zrakom. Okoli 28. tedna pa v njegovih pljučih začne nastajati tekočina, ki preprečuje, da bi se notranje plasti pljuč »zlepile«.

Nosečnice, za katere zdravniki sumijo, da bi lahko predčasno rodile, dobijo zdravila, ki pospešujejo dozorevanje otrokovih pljuč. Poglavitni razlog, zakaj imajo nedonošenčki težave z dihanjem, je namreč ta, da se v pljučih ni uspelo ustvariti dovolj zaščitne tekočine.

Ko se med porodom otrok spušča po porodnem kanalu, se iz njegovih dihalnih poti iztisne plodovnica, kolikor jo je bilo. Ko se otrok rodi, zaradi spremembe okolja, predvsem temperature, zajame sapo in prvič napolni pljuča z zrakom.

Kako jih lahko zaščitimo?

Pljuča so organ, ki naj bi zdržal celo življenje, a v današnjem svetu, polnem smoga, strupov in različnih kemikalij, je pametno, da starši in tisti, ki naraščaj šele pričakujejo, naredijo vse, da bi otrokova pljuča zaščitili pred škodljivimi vplivi.

• Ne kadite.

To je najpomembnejši korak v zaščiti otrokovih dihalnih poti. Kajenje v otrokovi bližini ima namreč lahko hude posledice za razvoj otrokovih pljuč. Najbolje je, da prenehate že takrat, ko začnete razmišljati o povečanju družine. Če pa ste že noseči, prekinite čim prej, po možnosti takoj, ko izveste veselo novico.

Novorojenčki mamic, ki so med nosečnostjo kadile, imajo lahko ozke dihalne poti, njihov organizem je manj odporen na različne viruse in okužbe, večja je tudi možnost, da se bo otrok rodil predčasno.

Po rojstvu novorojenček potrebuje okolje, v katerem ni cigaretnega dima, zato poziv k opuščanju kajenja ne velja le za mamice, ampak tudi za očke in vse ostale družinske člane, ki kadijo.

Mali pasivni kadilci so v večji nevarnosti za nenadno smrt v zibki, veliko večja pa je tudi možnost, da bodo imeli zdravstvene težave, kot so pogosta vnetja, pljučnice, astma in druge dihalne težave.

• Izogibajte se okužbam.

Res se ni lahko povsem izogniti ljudem, ki so prehlajeni, imajo gripo ali podobne bolezni, še posebno, če imate v družini starejše otroke, ki so v stalnem stiku z vrstniki v vrtcu ali šoli. Vendar pa je vredno kar najbolj omejiti izpostavljanje različnim virusom. Še posebno, če je bil novorojenček rojen prezgodaj, in že zato nagnjen k težavam z dihali, ga moramo čim bolj zavarovati.

Dojenčkov, pri katerih obstaja večja nagnjenost k dihalnim težavam, ne vodimo v prostore, kjer se zadržujejo večje skupine ljudi. Poskrbite, da bodo vsi, vključno z vami, ki se bodo dojenčka dotikali, najprej temeljito umili roke.

Če imate starejše otroke, ki so prehlajeni in so se igrali z dojenčkovimi igračami, te dobro operite. Virusi se na njih namreč lahko zadržujejo celo nekaj ur.

• Proč s papirnatimi robčki!

Virusi, ki povzročajo bolezni dihal, živijo in se razmnožujejo v vlažnem, toplem okolju. Ko si obrišete nos v papirnat robček, jih prenesete iz nosa na papir. Po vsakem brisanju nosu robček zavrzite. Res jih boste porabili malce več, vendar boste tako tudi poskrbeli, da virusi ne bodo okužili še koga.

Robčki iz blaga ravno zato niso najboljši. Ponavadi jih ne mečemo takoj v koš za perilo oziroma naravnost v pralni stroj in virusi na njih lahko še lep čas živijo v naših žepih.
MB

Najpogostejše bolezni dihal

Bolezni dihal ne moremo zdraviti samo doma, brez pomoči zdravnika. Zato ga obiščimo takoj, ko otrok zboli, po pregledu in posvetu z njim pa lahko poskušamo prispevati k hitri ozdravitvi tudi doma.

• Astma

Najpogostejši vzrok za astmo so alergije. Zanjo so značilni piskajoče in sunkovito dihanje, krčevit kašelj, modrikaste ustnice, mrzle okončine in tiščanje v prsih. Otroka je zelo strah, da mu bo zmanjkalo zraka. Ob teh znakih ga moramo odpeljati k zdravniku, ki bo ugotovil vzroke za astmo in otroka primerno zdravil. Doma pa mu lahko pomagamo tako, da ga najprej naučimo pravilnega dihanja. Spodbujajmo ga, da bo dihal skozi nos, ker se tako zrak že v zgornjih dihalnih poteh očisti in ogreje ter tako manj draži. Težko dihanje lahko pomirimo z različnimi mešanicami čajev; najbolj primerni so pljučnikov čaj (pljučnik vsebuje silicijevo kislino, ki vzdržuje elastičnost pljučnega tkiva), čaj planinskega mahu in lapuhov čaj. Pomaga tudi timijanova kopel in gorčični obkladki.

• Krupozni laringitis

To je vnetje, ki ga povzroči prejšnji prehlad ali druga virusna bolezen. Zaradi vnetja otečejo sluznice v dihalnih poteh in žrelu. Onesnažen zrak draži dihalne poti, zato so nekateri otroci stalno v nevarnosti, da se bolezen pojavi. Najpogosteje obolevajo otroci do osmega leta starosti, ki imajo še ozko odprtino v grlu in vsako otekanje sluznice močno ovira pretok zraka. Posebno pomembno je, da otroka ob napadu kašlja in pomanjkanja zraka pomirimo. Ko nas je strah, še bolj hlastamo za zrakom in stanje še poslabšamo. Napad ublažimo, če otroku omogočimo, da se nadiha svežega in čistega zraka. Zrak v stanovanju mora biti dovolj vlažen, zato je prav, da v mesecih, ko prostore ogrevamo s centralno kurjavo, na radiatorje obešamo mokre brisače. Napadi sunkovitega kašlja se ponavadi pojavijo ponoči in so precej težji, če otrok leži, zato mu vedno damo višji vzglavnik, da mu olajšamo dihanje.

• Pljučnica

Pljučnico lahko povzročijo virusi, bakterije, glivice ali pa tujki, ki zaidejo v pljuča. Včasih se pljučnica razvije po bolezni zgornjih dihalnih poti, lahko pa se pojavi kot zaplet nekaterih nalezljivih otroških bolezni. Malega bolnika mora obvezno pregledati zdravnik, če vročina in močnejši kašelj trajata dlje kot dva dni. Če se pljučnica začne zdraviti dovolj hitro, praviloma ne pušča posebno opaznih in hudih posledic, lahko pa se sprevrže v hudo obolenje, če je ne zdravimo. Ob zdravljenju, ki poteka pod zdravnikovim nadzorom, pa lahko k hitri ozdravitvi prispevamo tudi sami. Skrbimo, da je v stanovanju svež zrak, otrokov prsni koš lahko natiramo z mešanico olivnega in sivkinega olja in mu kuhamo čajno mešanico iz sleza, lapuha, pljučnika, ozkolistnatega trpotca in sladkega korena.

Društvo pljučnih in alergijskih bolnikov Slovenije

Primožičeva 2

1231 Ljubljana Črnuče

Tel.: 01 561 6320

http://www.astma-info.com/html/dpbs/kdo-smo.html

savitri@siol.net

Varujmo otroka pred hudim mrazom in ga vzpodbujajmo, da se bo ukvarjal s športom. Še posebno primerno je plavanje.

Pričakujete naraščaj in vas je že vnaprej strah, kako boste previjali drobno bitjece? Brez skrbi, sploh ni tako težko!

Vsi starši, ki imajo pri hiši novorojenčka ali dojenčka, veliko časa prebijejo med plenicami. Okvirno velja, da otroka previjemo pred ali po vsakem hranjenju, preden gre zvečer spat in takoj, ko se zjutraj zbudi.

Ta ponavljajoči se opravek zna biti kar naporen, še posebno, ker so naši drobižki le na samem začetku pri miru; takoj, ko dobijo malce moči v mišice, pa postanejo prave male vrtavke.

V nadaljevanju vam predstavljamo, kako se lotiti dela, da bo potekalo čim hitreje.

Paket plenic je tudi odlično darilo za mlade starše.

V različnih kulturah imajo do obrezovanja penisa različen odnos. Zaradi verskih razlogov ga ponekod obrežejo vsakemu fantku že kmalu po rojstvu. Pri nas se ti posegi opravljajo redkeje predvsem zaradi zdravstvenih razlogov.

Obrezovanje penisa je kirurška odstranitev kožice, ki prekriva glavico penisa. Ta praksa je razširjena predvsem na Bližnjem vzhodu, v ZDA in v Kanadi, drugod pa precej manj, in sicer pretežno med družinami, ki pripadajo judovski in muslimanski veri, kjer je obrezovanje že tradicionalno in zapovedano.

V Sloveniji se ta poseg opravi, če je kožica preozka, da bi jo lahko potegnili čez glavico in če poskus razširitve ne pomaga. Seveda se lahko za obrezovanje odločite iz drugih razlogov, vendar se morate pri tem zavedati, da je poseg samoplačniški. Opravi se ga lahko kadar koli, kar dokazujejo podatki, da v različnih kulturah, kjer ga opravljajo, to počnejo ob različni starosti otroka. Ponekod že kmalu po rojstvu, v ZDA celo že v porodnišnici, drugod pa v obdobju, ko naj bi fantek odrasel v moža – od enajstega do trinajstega leta.

Nekateri strokovnjaki svetujejo, naj se poseg opravi v prvih tednih po rojstvu, ker je takrat najmanj možnosti zapletov. V nekaterih kulturah, kjer se z obrezovanjem dokazuje možatost mladeniča, to storijo brez kakršnih koli protibolečinskih pripomočkov, v zahodnem svetu pa se poseg opravlja v lokalni anesteziji, in zato ni boleč.

Za in proti

Raziskave so pokazale, da pri obrezanih fantkih v prvih letih življenja redkeje pride do vnetja sečil. Nekateri tudi trdijo, da je pri obrezanih moških manjša možnost prenašanja spolno prenosljivih bolezni, vendar stroka pri tem še ni povedala zadnje besede in rezultati raziskav še niso tako zelo utemeljeni, da bi lahko zagotovo trdili, da to drži.

Dejstvo pa je, da je veliko laže vzdrževati higieno obrezanega kot neobrezanega penisa. Bele plasti, ki se naberejo pod kožico penisa, lahko namreč pripeljejo do hudih vnetij. Rak na penisu, ki je sicer redek, a vseeno obstaja, je redkejši pri obrezanih kot neobrezanih moških. Če gre verjeti statistikam, so tudi ženske, ki imajo spolne odnose z obrezanimi moškimi, v manjši nevarnosti, da bi se pri njih razvil rak na materničnem ustju. Vendar pa je tukaj treba povedati, da tudi spolni odnosi z obrezanimi moškimi ne pomagajo kaj dosti, če ženska pogosto menja spolne partnerje.

Težko je reči, koliko držijo trditve, da je obrezan penis bolj ali manj občutljiv kot neobrezan. Nekateri pravijo, da so spolni užitki, če je penis obrezan, večji, drugi trdijo ravno nasprotno. Zato ne gre verjeti ne enim ne drugim. Sposobnost uživanja v spolnih odnosih namreč ni odvisna od penisa, ampak od vzburjenja, ki se porodi v glavi.

Poleg nekaterih prednosti, ki jih nikakor ne moremo zanemariti in ki smo jih našteli zgoraj, pa obrezovanje prinaša tudi določene nevarnosti. Sicer so redke in večinoma ne prav hude, vendar pa jih ne smemo zanemariti.

Najprej je treba povedati, da noben kirurški poseg ni popolnoma varen in obrezovanje je kirurški poseg.

Pri dojenčkih so zapleti zelo redki; največkrat pride do manjših krvavitev ali manjših vnetij, kar lahko otrokov pediater brez težav oskrbi in pozdravi.

Čeprav sam poseg ni boleč, ker se izvaja v lokalni anesteziji, pa se potem, ko anestezija popusti, bolečine vseeno pojavijo. Zato se posvetujte z zdravnikom, katera sredstva proti bolečinam lahko dajete otroku, da bolečina ne bo prehuda.

Kako negovati obrezani penis

Naj se odločite za obrezovanje ali ne, za čistočo penisa je treba zelo pazljivo skrbeti. Neobrezane fantke je treba naučiti, kako naj ga umivajo. In ne le, ko so pod prho. Prav nič ni narobe, če jim pride v kri, da si penis umijejo vsakič po opravljeni mali potrebi.

Pri obrezanem fantku ni treba čistiti penisa s posebnimi pripravki, paziti pa moramo, da smo nežni. Morda bo treba nekaj dni penis mazati z določenimi kremami, ampak to vam bodo natančneje pojasnili v ambulanti. Še pred posegom se temeljito pozanimajte o vsem – kako je treba skrbeti za rano, kako jo čistiti, kaj je normalno in kaj ne ... Raje vprašajte preveč kot premalo.

Ponavadi traja približno 7-10 dni, da se rana zaceli. Do takrat lahko penis izgleda malce rumenkasto.

Bodite pa pozorni na znake, pri katerih je treba otroka odpeljati k zdravniku:

• vztrajno krvavenje,
• rdečica okoli glavice penisa, ki ne pojenja po treh dneh ali se celo poslabša,
• vročina,
• znaki vnetja,
• izcedek, ki ni kri,
• otrok 6-8 ur po posegu še vedno ne urinira normalno.

Nega neobrezanega penisa

Neobrezan penis je treba še posebno pozorno umivati. Ne čistite ga z vatiranimi paličicami ali agresivnimi mili, navadno blago milo in čista voda zadoščata. Pomembno pa je, da ga umivate redno in temeljito.

Kožice nikoli na silo ne vlecite nazaj, da bi očistili pod njo. Raje jo nežno pritisnite ob glavico penisa, da iztisnete belo sirasto plast, ki ji pravimo smegma. To so drobne kepice odmrlih kožnih celic, pomešane s telesno maščobo. Umazanijo obrišemo, kolikor se jo le da. Vendar nikoli nič ne delamo na silo. Polagoma bo kožica sama od sebe zlahka zdrsnila čez glavico. Če se to ne zgodi, pa lahko v kadi, ko otroka kopamo, nežno poskusimo potegniti kožico samo toliko, kolikor gre. Nekaj let stari fantki lahko to delajo sami, saj bodo najbolje vedeli, do kod smejo, da jih ne boli. In ker je v vodi koža mehka, gre veliko laže kot na suhem.

Večina fantkov pri petih letih že lahko normalno potegne kožico prek glavice penisa. Potem ga naučite, naj kožico nežno potegne dol, z vodo spere umazanijo in kožico vrne nazaj.

Za konec ...

Odločitev, ali boste dali fantka obrezati ali ne, je vaša. Poseg ima svoje prednosti in slabosti, zato dobro pretehtajte, kaj vam je pomembnejše. Nič ni narobe, če se poseg opravi, vendar pa vam polagamo na srce nekaj izjemno pomembnega – opravi naj ga zdravnik! Različni obredni mazači, samozvani obrezovalci in podobni nimajo kaj iskati zraven. Prevečkrat se je zgodilo, da so se ga možakarji najprej nalezli v čast in slavo fantička, ki ga je bilo treba obrezati, potem pa je rezilo zdrsnilo tja, kamor ne bi smelo. Penis lahko obreže izključno zdravnik, pri nas je to specialist urolog. In nihče drug!

Nekateri dojenčki se navdušeno namakajo v svoji kadi ali čebričku, drugi pa na vsa pljuča protestirajo. A oprati se je treba, vsaj nekajkrat tedensko, pa če je malemu uporniku prav ali ne. Morda vam bodo trenutke kopanja olajšali tile nasveti.

Najprej poskrbite, da je prostor dovolj topel in da imate pri roki prav vse, kar boste potrebovali. Raje trikrat preverite, saj nikakor ne morete novorojenčka pustiti v kadi ali golega na previjalni podlagi, medtem ko iščete drobnarije, ki ste jih pozabili.

Preden se lotite kopanja, snemite uro in ves nakit na rokah ter si umijte roke.

Skupno kopanje

Kopanje z dojenčkom je čudovit način navezovanja stika z najmlajšim družinskim članom. Še posebno očetje, ki jih je narava prikrajšala za dojenje, lahko kopanje izkoristijo, da se bolje spoznajo s svojim otrokom in da se detece navadi očetovega vonja in dotika.

Če se boste kopali z dojenčkom , morate poleg svojih stvari pripraviti tudi njegove, hkrati pa je dobro, da imate ob sebi še koga, ki vam bo pomagal vzeti otroka iz kadi, ko bosta končala s čofotanjem in namakanjem. Če ni nikogar, že pred kopanjem položite na tla več plasti čistih brisač in otroka po kopanju odložite nanje za tisto minutko, ko boste vi lezli iz kadi. Nikoli pa ne stopajte iz kadi z otrokom v naročju. Če vam spodrsne, so posledice lahko katastrofalne.

Med kopanjem boste temperaturo vode morali prilagoditi otroku, ne glede na to, v kakšni vodi ste se bili prej navajeni kopati sami. Izogibajte se kopalnim solem in podobnim pripravkom, ki niso primerni za nežno dojenčkovo kožo. Če želite uživati v peneči kopeli, raje vlijte v vodo otroško kopel, ki bo tudi za vas prijetna.

Dojenčka si položite v naročje, lahko si ga poležete na prsni koš ali ga položite v polsedeči položaj, da se s hrbtom naslanja na vaša stegna. Iz dneva v dan bo rasel in postajal živahnejši, zato bodite pripravljeni malega črvička hitro prijeti in varno držati, da vam ne zleze pod vodo. Ne bo minilo dolgo, ko bosta zganjala vik in krik in škropila po vsej kopalnici.

okvir:
Potrebujete:

Veliko žensk se zaveda, kako pomembno je dojenje za njihovega dojenčka. Nekaterim materam se zdi dojenje nekaj enostavnega in se zlahka vključijo v proces prehranjevanja. So pa tudi matere, ki ugotovijo, da se je treba dojenja tako kot katere koli druge spretnosti naučiti in da le vztrajnost prinese uspeh. Ob kakršnih koli težavah in vprašanjih se lahko vedno obrnete na babico, otroško ali  patronažno medicinsko sestro, pediatra ali svetovalko za dojenje. Ti vam bodo pomagali, da boste lahko uspešneje dojili.

Nekaj praktičnih nasvetov

• Prve dni po porodu je včasih malce naporno. Poskušajte preložiti nekaj vsakodnevnih opravil, kot so gospodinjska dela, skrb za otroke, nakupovanje, na svojega partnerja ali bližnjega sorodnika. Tako se boste posvetili otroku in dojenje bo lažje.
• Med dojenjem se spleta posebna vez med materjo in otrokom. Ne obremenjujte se s telefoni, saj s tem le motite proces in urnik dojenja.
• Med dojenjem so matere veliko bolj žejne, zato imejte ob sebi vedno kakšen kozarec vode.
• Skrbite za zdravo prehrano in pokušajte omejiti pitje kave. Popolnoma pa se odpovejte kajenju in alkoholnim pijačam. Če o tem dvomite, se posvetujte s svojim zdravnikom.

KAKO DOJITI

Prvi dnevi dojenja

Poskusite dojiti takoj po porodu, saj je otrokov sesalni refleks takrat najmočnejši. Otrokovo sesanje spodbudi izločanje mleka. Osebje v porodnišnici vam bo z veseljem priskočilo na pomoč pri premagovanju prvih ovir. Prosite jih, naj vam pomagajo poiskati čim ustreznejši položaj za dojenje, da boste otroka laže pristavili k dojki.

Prvo mleko, ki se izloči iz prsnih žlez, imenujemo mlezivo. Je gostejše in rumenkasto, z več beljakovinami in minerali, kar je zelo dobro za vašega otroka. Količina mleka bo odvisna od vaših podojev. Večkrat, ko boste otroka pristavljali k dojki, več bo mleka za dojenega otroka. V treh dneh bo nastala večja količina mleka – prehodno mleko.

Pred dojenjem boste v dojkah začutili ščemenje, ki je posledica nenadnega navala mleka, ki se tudi izceja. Temu pojavu pravimo refleks izločanja. Hkrati pa boste zaradi krčenja maternice začutili blago bolečino v trebuhu.

NAMESTITEV

Če dojite na stolu, je pomembno, da sedite čim bolj zravnano. Ko se udobno namestite v položaj za dojenje, vzemite otroka v naročje v višini dojke. Pomagate si lahko z blazino, ki jo postavite pod otroka. Prav tako vam bo pomagalo, če boste položili svoje noge na nizek prenosni stolček. V porodnišnici prosite medicinsko sestro, naj vam pomaga poiskati  udoben položaj. Ne pozabite, da boste najverjetneje morali vsakokrat dojiti tudi več kot 30 minut. Zato je toliko bolj pomembno za vas, da se udobno namestite in poskušajte biti čim bolj sproščeni.

PRAVILNA NAMESTITEV VAŠEGA OTROKA

Otrok naj bo pri dojenju s celim telesom obrnjen proti vam. Njegova glava naj počiva na vaši podlakti in ne na pregibu roke. Če vam bo laže, mu z drugo roko lahko podpirate vratni del in glavo.

Najbolj pomembno je, da ne potiskamo dojke k otroku, ampak otroka k dojki.

PRISTAVLJANJE K DOJKI

Privijte otroka k sebi. Z bradavico se dotaknite njegove ustnice, da široko odpre usta, kot da bi zazehal. Nato otroka pritisnite k dojki.

Poskrbite, da se otrokova brada, spodnja ustnica in jezik najprej dotaknejo dojke. Pomembno je, da otrok zagrabi čim večji del kolobarja in ne samo bradavico. Njegov nosek naj se dotika dojke. Če dojka prekriva otrokov nosek, jo s prstom potisnite proti svojemu prsnemu košu in mu tako omogočite lažje sesanje.

Koristni nasvet

Za oba je pomembno, da je otrok pravilno nameščen. S pravilnim položajem in tehniko dojenja spodbujamo nastajanje mleka, s tem pa preprečimo boleče dojenje. Začutiti morate otrokov jeziček in njegovo žrelo, ki delujeta pri požiranju mleka. Če otrok resnično požira hrano, boste zaznali, kako se počasi premikajo otrokova senca in ušesa. Če otrok ni pravilno zagrabil celotnega kolobarja, položite prst med njegova usta in bradavico, da jo spusti, ter postopek ponovite.

MED HRANJENJEM ali DOJENJEM

Ko je otrok v pravilnem položaju, se sprostite in pričnite dojiti.

Mleko ima različno sestavo tudi med posameznimi podoji. Na začetku vsebuje več vode, beljakovin in sladkorja, kar poteši žejo. Proti koncu podoja pa vsebuje veliko maščob, ki otroka nasitijo. Zato je pomembno, da pri dojenju ne hitite. Pustite otroku, da sam odloča, kako dolgo bo želel piti. Le tako bo pridobil vse potrebne sestavine, ki mu omogočajo sitost in pravilno rast. Če otrok ne popije vsega, mu kasneje ponovno ponudite isto dojko.

POGOSTOST DOJENJA

Refleks izločanja mleka otrok izzove s sesanjem. Več kot bo podojev, več bo mleka za dojenega otroka. Otroka vedno dojite takrat, ko sam želi. Dobro izpraznjena dojka je najboljša spodbuda za nastajanje mleka. Le tako mu boste nudili tolikšno količino mleka, kot jo potrebuje.

Večina otrok z jokom opozarja, da je čas za hranjenje. V prvih tednih se doji pogosteje podnevi in ponoči, podoji pa so daljši.

TREBUŠNI KRČI ALI KOLIKA

Dokazano je, da so dojeni otroci manj nagnjeni k trebušnim krčem. Če mislite, da ima vaš otrok trebušne krče, mu jih lahko pomagate omiliti. Ko preneha sesati, ga postavimo v pokončni položaj ali prek ramena, dokler ne podre kupčka. Otrok, ki izmenično sesa iz obeh dojk, mora ravno tako podreti kupček.

PRIDOBIVANJE TEŽE

Če ste imeli težak porod in če je vaš otrok imel nizko porodno težo (< 2,5 kilograma), prosite medicinsko sestro, naj vam pomaga pri dojenju. Če mislite, da vam otrok ne izprazni dojke ali da ne popije dovolj, vam ga lahko v porodnišnici stehtajo po vsakem podoju.  Prosite patronažno sestro, naj vam ob vsakem obisku na domu otroka stehta. Le tako boste ugotovili, ali pridobiva na teži. Najboljši dokazi za to so, če je otrok živahen, zdrav, lepo spi in se normalno giblje.

PREDNOSTI DOJENJA

• Dojenje pomeni vzpostavljanje stalne povezave med materjo in otrokom. Obema daje možnost, da se spoznata in tako občutita zadovoljstvo, ljubezen in mir. Telesni dotik med materjo in otrokom je izjemno pomemben za bodoči osebnostni razvoj otroka.
• Materino mleko vsebuje vse pomembne sestavine za zdrav razvoj in normalno rast v prvih šestih mesecih otrokovega življenja. Vsebuje protitelesa, ki varujejo pred raznimi okužbami.
• Dojeni otroci laže premagujejo prehlade, ušesne bolezni in alergije, kot sta astma in ekcem.
• Materino mleko vsebuje sestavine, ki jih dojenčki zlahka prebavijo. Znano je, da imajo dojeni otroci manj težav s prebavo.
• Dojenje krči maternico in jo vrača v prvotno stanje. Ženske, ki dojijo, po porodu hitreje shujšajo, saj se vsa odvečna maščoba porabi za energijo, da lahko proizvajajo mleko.
• Mati lahko otroka hrani po njegovi želji – torej takrat, ko je lačen. Materino mleko je toplo, sveže in vedno pripravljeno za otroka.

NAJPOGOSTEJŠA VPRAŠANJA IN ODGOVORI

Ali lahko ženska z majhnimi dojkami doji?

Obliko in velikost vaših dojk je podedovana in odvisna tudi od količine maščobe v dojkah. Mlečne žleze se dokončno razvijejo v nosečnosti. Tudi pri tistih ženskah, ki imajo majhne dojke. Vendar je včasih  potrebno več časa, da vzpostavijo pravilno dojenje. Posvetujte se z babico ali zdravniškim osebjem. Če ste imeli težave pri dojenju svojega prvega otroka, ne obupajte pri drugem. Mogoče boste spoznali, da vam bo šlo veliko lažje, kot vam je šlo pri prvem.

Kako naj vem, da se moj partner in ostali družinski člani počutijo vključene?

Dojenčki potrebujejo poleg dojenja ogromno pozornosti, kot so podiranje kupčka, kopanje, previjanje, ujčkanje in sprehode. Kasneje, ko postane dojenje že ustaljena rutina, si mleko lahko izčrpate in zlijete v stekleničko. Če želite biti sami, prepustite hranjenje partnerju ali komu drugemu, ki mu zaupate.

Kako vem, da otrok dobiva dovolj mleka?

Če vaš otrok pravilno sesa, se hrani 8–12-krat v 24 urah, izprazni obe dojki, je živahen, vesel, zdrav in zadovoljen po hranjenju, ste lahko pomirjeni, saj so to prepričljivi razlogi, da popije dovolj mleka. Dodaten dober znak pa je osem mokrih pleničk na dan. Če ste še vedno zaskrbljeni, vprašajte za nasvet svojo patronažno sestro ali pediatra. Prav tako lahko otroka pripeljete v zdravstveni dom, kjer ga bodo stehtali.

Ali je vredno dojiti, čeprav bom šla kmalu v službo?

Ko se vrnete v službo, lahko nadaljujete z dojenjem. Res da ne boste mogli dojiti med službenim časom, vendar zakaj si ne bi pomagali s prsno črpalko? Dojite lahko zjutraj, zvečer in ob koncu tedna. Aventova črpalka vam omogoča, da si iztisnete mleko in ga shranite v posebnih posodah. Tako bo lahko dojenčka nahranil kdo drug. Prsna črpalka AVENT ISSIS deluje enostavno in učinkovito. Ima priložena navodila za pravilno uporabo.

Koliko časa naj dojim?

Dojenje je v prvih mesecih otrokovega življenja najpomembnejša prehrana. Pomeni mu vir zdravja in dobro podlago za nadaljnjo rast. Otrok je od šestega meseca že pripravljen na trdo hrano. Primerno je, da nadaljujete z dojenjem in ob tem postopno dodajate čvrsto hrano. Če boste prekinili z dojenjem, boste morali dodajati prilagojeno mleko vse do otrokovega prvega rojstnega dne. Kravje mleko pa prvo leto za otroke ni primerna hrana.

TEŽAVE OB DOJENJU

Ploske in vdrte bradavice

Vsaka deseta ženska ima težave s ploskimi in vdrtimi bradavicami. Če se vam ob nenadnem mrazu in vzburjenju te izbočijo, dojenje za vas ne bo ovira.

S palcem in kazalcem stisnite kolobar okoli bradavice. Če se vam ta izboči, pomeni, da je pripravljena na dojenje. Ko pravilno pristavite otroka na dojko, vam bo s sesanjem bradavico oblikoval in jo pripravil na nadaljnje podoje.

Včasih se bradavice ne izbočijo in dojenje ne steče tako, kot si želite. V tem primeru lahko nekaj minut pred dojenjem uporabite Nipplete. To vam bo pomagalo izvleči bradavico, tako da jo bo dojenček laže zagrabil in začel sesati.

AVENT Nipplete lahko uporabljate pred zanositvijo ali v prvem trimesečju nosečnosti, če vaše prsi niso boleče. Tako lahko trajno odpravite problem vdrtih ali ploskih bradavic.

Trde dojke

Z nastajanjem mleka postanejo dojke trde in napete. Zato je priporočljivo, da dojite pogosto, kot se le da. Težavo trdih in preveč polnih dojk lahko omilimo z iztiskanjem mleka s prsno črpalko AVENT ISSIS, preden začne otrok sesati. Nabreklost dojke lahko odpravimo z masažo z ledenimi kockami, ki jih zamrznete v zamrzovalniku.

Otroka hranite tako dolgo, da izpije vse mleko iz dojke. S tem se bo dojka zmehčala in neprijetna bolečina bo izginila. Med posameznimi podoji lahko uporabite prsne školjke AVENT, ki jih namestite v nedrček. Bradavice varujejo pred drgnjenjem, v njih pa se bo zbiralo mleko, ki bo uhajalo iz prsi. Z nežnim pritiskom zmanjšujejo mašenje mlečnih vodov zaradi navala mleka.

Ko postanejo dojke preveč polne in boleče, otroka pa ne želite zbuditi, si lahko iztisnete mleko z ročno črpalko AVENT ISSIS. Mleko shranite in ga uporabite kasneje.

Navali mleka

Med obdobjem, ko ne dojite, se pogosto zgodi, da mleko uhaja iz prsi. Nastanek madežev na oblačilih lahko preprečimo z uporabo Aventovih prsnih blazinic za enkratno ali večkratno uporabo. Pralne blazinice za večkratno uporabo so narejene iz stoodstotnega bombaža. Perete in sušite jih lahko strojno. Prsne blazinice za enkratno uporabo pa so iz mehkega bombaža z nepropustno hrbtno stranjo, ki preprečuje, da se vaša oblačila umažejo. Blazinice menjajte večkrat na dan, da se izognete bolečim in vnetim bradavicam.

Boleče in razpokane bradavice

Če je otrok od začetka pravilno pristavljen na dojko, ne boste imeli bolečih in razpokanih bradavic. Pomaga, če si nekaj kapljic svojega mleka po koncu dojenja nanesete na bradavice oziroma po celotnem kolobarju. Poskrbite, da so bradavice po končanem dojenju suhe in da redno menjate prsne blazinice. Ko se pojavijo boleče in razpokane bradavice, je najbolje, da uporabite ščitnike za bradavice AVENT, ki omogočajo dojenje še naprej. Narejeni so iz najtanjšega mehkega silikona in brez vonja. Ščitnike sterilizirate v električnem ali mikrovalovnem parnem sterilizatorju, lahko tudi s kuhanjem v vreli vodi. Uporabljajo se samo ob bolečih in razpokanih bradavicah. Ko se stanje izboljša, nadaljujte z dojenjem brez ščitnikov.

Ustni oprh

Kadar postanejo vaše bradavice nenadno boleče, srbeče in rožnate, globoko v prsih pa občutite bolečino – med dojenjem ali ko ne dojite, se je pri vas ali vašem otroku pojavil ustni oprh oziroma soor. Gre za kar pogost pojav, ki ga je treba pozdraviti. Oba z otrokom se morata zdraviti dva tedna, z dojenjem pa lahko nadaljujete.

Mastitis

Mastitis pomeni vnetje dojk. Počutite se slabo, telesna temperatura se poveča, dojke pa postanejo rdeče, vnete in boleče na otip. Če je le mogoče, nadaljujte z dojenjem ali pa si izbrizgajte mleko, da omilite pritisk. Priporočamo obisk zdravnika, ki vam bo predpisal primerno zdravljenje oziroma antibiotike.

Ne pozabite

Imeti prvega otroka pomeni največjo spremembo in novo izkušnjo v življenju. Prvi tedni so zelo čustveno obarvani. Lahko se zgodi, da boste prejemali dobronamerne nasvete svojih sorodnikov in prijateljev, z njimi pa se ne boste mogli vedno strinjati. Zaupajte si in ne pozabite prositi za pomoč medicinske sestre, svetovalke za dojenje ali pediatra. Posvetujete se tudi z ostalimi materami, ki dojijo in se soočajo s podobnimi težavami.

Besedilo je odobril Nacionalni odbor za dojenje

Piše: Božana Podrumac, dr. med., specialist dermatovenerolog Nastanek pigmentnih znamenj ni deden. Dedna je le nagnjenost k temu, da bo nekdo imel večje ali manjše število znamenj na koži. Znamenja so nededne anomalije, ki nastanejo kot posledica motenj v embrionalnem razvoju.

Otrok se lahko že rodi z znamenji - to so t.i. prirojena znamenja, ali pa se znamenja pokažejo šele kasneje, najpogosteje v puberteti. S starostjo lahko tudi izginejo. Število znamenj se med nosečnostjo ne poveča.

Kako nastanejo znamenja?

Znamenja nastanejo iz dveh vrst celic. Prve so t.i. melanociti, ki se normalno nahajajo v koži, druge pa so t.i. nevusne celice, ki jih ima večina ljudi, ne pa vsi. Ene in druge tvorijo kožno barvilo ali melanin, ki, kot je znano, ščiti kožo pred škodljivim vplivom sončnih žarkov. Če pride do motenj v funkciji teh celic, nastanejo temnejše lise ali hiperpigmentacija, oziroma svetlejše lise ali hipopigmentacija.
Znamenja, ki nastanejo iz nevusnih celic, so najbolj pogosta in jih imenujemo nevocelularni nevusi. Odrasla oseba ima približno 20 do 30 takih znamenj.
Na splošno so znamenja lahko v obliki lis, torej v ravni kože, ali pa so nad ravnijo kože in so kupolaste ali pecljate oblike. Barva znamenj je največkrat bledo rjavkasta ali temnorjava, včasih pa tudi črna, siva, črnomodra, svetlomodra ali rdečkasto rjava. Včasih so znamenja celo brez pigmenta, lahko pa so poraščena z dlakami ali lasmi.

Dokaj pogost je t.i. "plavi nevus". To je znamenje temnomodre barve, veliko do koruznega zrna, ki izjemno redko postane maligen. Najbolj pogost je na hrbtiščih rok.
Zelo sorodna temu znamenju je t.i. mongolska pega", ki se pokaže v predelu križa. Običajno sčasoma izgine sama od sebe. Ni nevarna.
Pri bolezni belih lis - "vitiligu", ali pa tudi neodvisno od te bolezni, se okrog obstoječega pigmentnega znamenja pojavi bel kolobar. Spremembo imenujemo "Halo nevus", ki nikoli ne postane maligen in počasi izgine sam od sebe.

Večina znamenj se, če jih pustimo pri miru, običajno nikoli ne spremeni v rakasto tvorbo. Nevarno je, če znamenja pulimo, drgnemo, režemo (pri britju ali striženju), masiramo in podobno, ali če je znamenje na takem mestu, da ga venomer nekaj pritiska ali drgne (ovratniki, kape, hlačke, pas, nedrček ali podobno). Znamenja, ki so poraščena z dlakami, praktično nikoli niso nevarna. Najbolj nevarna so majhna sivorjava ali črna znamenja v ravni kože, še zlasti če se nahajajo na goleni, stopalu, sencah in obrazu.

Nekaj nasvetov mamicam in bodočim mamicam:

1. Znamenja pustimo pri miru (ne pulimo dlačic, ne masirajmo, ne drgnimo).

2. Obiščite dermatologa, če se znamenje začne spreminjati po barvi, velikosti, obliki, ali če se začne rositi, krvaveti, srbeti ali boleti.

3. Posvet pri dermatologu je potreben tudi, če se pojavijo nova znamenja, ki so drugačna od tistih, ki jih vaš otrok ali vi že imate.

Ljudje z veliko znamenji naj se izogibajo soncu. Priporočamo tudi uporabo zaščitnih sredstev (kreme, mleka) z visokimi zaščitnimi faktorji.

sms-babica Gordana Njenjič
Osemnajst let dela v porodni sobi v ljubljanski porodnišnici in poučuje v Šoli za starše v Ljubljani
Kapljice, svečke, zdravila - vse to vašemu otroku ni všeč, zato vam ponujamo nekaj nasvetov, da bo vašemu dojenčku dajanje zdravil bolj prijazno.

Kako nakapati kapljice v oči?
Najprej umijte oči s koščkom vate ali gaze, namočenim v fiziološko raztopino ali prekuhano vodo. Z enim potegom nežno umijemo oko od zunanjega k notranjemu kotu očesa. Postopek ponovimo še na drugem očesu (z novo vato). Potem s kapalko (pipeto) vkapamo kapljice v notranji kot očesa, da se ne pocedijo ven. V primeru, da otrok stiska veke, jih s palcem in kazalcem nežno odpremo. Uspeh bo večji, če počakate, da otrok odpre oko sam. Če vam to ne uspe, mu mazilo in kapljice za oči dajte, ko bo spal.

Kako otroku dati kapljice v usta in v nos?
Položite otroka na previjalno mizo, nežno potisnite s kazalcem otrokovo bradico navzdol, zraven se pogovarjajte z njim. Otroci ponavadi podzavestno začnejo cmokati in sesati - to izkoristite in mu vkapajte potrebno količino kapljic na jezik. Če je predpisano večje število kapljic, postopek rajši ponovite dvakrat, kot da vam otrok polovico zdravila izpljuva. Majhnega otroka si lahko tudi posadite v naročje, noge mu dajte okrog svojega pasu, da ne bo mogel brcati, glavico mu trdno, a nežno zagozdite med kolena, primite jo z eno roko, zdravila pa mu dajte z drugo. V tem položaju mu lahko tudi uspešno izsesate sluz iz nosa ali mu vkapate kapljice v nos.

Zdravila v tabletkah
Če imate zdravilo v tabletkah, jo zdrobite v prah. Najbolje jo je zdrobiti z majhno žlico v veliki žlici (ali skodelici). Razrečite jo z vodo. Tako raztopljeno zdravilo damo otroku z žličko. Zdravila ne mešamo z mlečnim obrokom ali sadnim sokom, ker obstaja možnost, da bo izgubilo učinek. Če se tabletke v vodi ne topijo lahko, zdrobljene zmešate v kakšno gosto in okusno jed kot je puding ali jabolčna čežana

Kapljice lahko daste z pomočjo brizgalke
Otroku je mogoče dati kapljice tudi s plastično brizgalko za injekcije. Če je potrebna točna količina zdravila, ga lahko odmerimo v kozarec. Zdravilo potegnemo v brizgalko (brez igle!). Na že opisan način odprite otroku usta in zdravilo vbrizgnite na jezik. Zelo pomembno je, da počasi potisnete bat v brizgalki, da ne bi prehitro vbrizgali v usta večjo količino, kot je otrok zmožen pogoltniti. Vse bo lažje, če otroku pod zatilje podstavite zvito manjšo brisačo ali pleničko. S tako spodvito glavo (nazaj) bo otrok instinktivno odprl usta.

Kako otroku vstaviti svečko?

Otroci tega ne marajo. Zato moramo biti posebno pozorni. Okolico danke namažite s hladilno kremo ali mandeljevim oljem. Z eno roko dvignite in učvrstite otrokove nožice. Z drugo roko nežno potisnite svečko v črevo do konca. Nato stiskajte obe polovici otrokove ritke približno deset sekund, da svečka ne zleze ven.

As. mag. Janez Brecelj, dr. med., spec. ortopedije, Ortopedska klinika Ljubljana

Za normalen razvoj stopala je pomembno, da je že prvo obuvalo pravilno. To pomeni, da pušča nožici polno svobodo gibanja in kar se da pristno ohranja dotik s podlago. Ravno občutek dotika s tlemi je pomemben za razvoj tako hoje kot pravilnega skladnega delovanja mišic, ki sodelujejo pri hoji.

Obutev v prvem letu življenja
V prvem letu življenja bomo zaščitili stopalo v prvi vrsti pred mrazom. Ko je toplo, naj bo otrok bos, sicer mu bomo pa obuli ene od številnih toplih nogavičk ali copatk, ki smo jih dobili za darilo ob otrokovem rojstvu. Do prvih korakov z obutvijo ne bo težav, saj le-te dojenček ne potrebuje. Za prve korake je idealna bosa noga na mehki podlagi. Kot prvo obutev pa priporočam nogavičke s stopalnim delom, ki preprečuje drsenje. Trenje podplata na obuvalu naj bi bilo čimbolj podobna trenju kože na podplatu. Če se odločimo za čeveljčke, priporočam mehke čevlje z enoplastnim mehkim usnjenim podplatom. Ti čevlji bodo izjemoma visoki, da segajo preko gležnjev iz preprostega razloga, da se otroku težje snamejo.

Malček je shodil
Ko bo otrok zakorakal v zunanji svet na trda tla, bo potreboval nekaj več zaščite za stopala. Nujno ga bomo utesnili v bolj okorne čevlje z debelejšim podplatom. Ves čas odraščanja moramo biti pozorni na dve stvari.

Otroku noga presenetljivo hitro raste. Že ob rojstvu stopalo doseže 40% svoje končne dolžine in v prvem letu se poveča za 70%. Končno velikost pa doseže kmalu po 12 - 13 letu starosti, dosti prej kot ostali deli telesa. Bodimo torej pozorni da ima otrok dovolj veliko obutev, predvsem da ne utesnjuje sprednjega dela stopala po njegovi širini, saj so otroška stopala običajno relativno širša. Druga pomembna značilnost dobrega čevlja pa je, razen prostornosti tudi prožnost podplata, dobra upogljivost preko osnovnih členkov prstov in pa mehak zgornji del čevlja. Čevelj naj ne sega preko gležnjev, če to ne narekujejo vremenske razmere. Za vsa obdobja velja, da mora biti čevelj narejen iz zračnega materiala, tudi zimski čevelj.

Omeniti moram coklje, ki jih pogosto vidimo na otroških nogah. To obuvalo res oponaša boso hojo, vendar predstavlja zaradi svoje okornosti in nestabilnosti veliko nevarnost za zvin ali celo zlom skočnih sklepov. Mlajši je otrok, bolj so zanj cokli neprimerni.

Ortopedska obutev - da ali ne?
Dolgo časa je veljajo prepričanje, da potrebuje stopalo za normalni razvoj in dosego optimalne oblike neko stalno zunanjo oporo. Skozi desetletja so otroci nosili trdo obutev, starši so neutrudno iskali čevlje s trdimi opetniki, z oporami za stopalne loke ali gleženj, kar so s skupnim imenom imenovali "ortopedski čevelj". Danes na osnovi obsežnih raziskav vemo, da takšna "ortopedska obutev" ni samo nepotrebna ampak celo škodljiva za normalen razvoj stopala.

Največji odstotek deformacij stopala, ki mučijo odrasle in pogosto zahtevajo operativno zdravljenje, je posledica nepravilne obutve že v otroštvu. Če stopalo uklenemo v kalup v želji da ga oblikujemo po našem okusu, podobno kot dela kipar z glino, bomo zavirali razvoj stopalnih mišic in vezi, ki oblikujejo stopalne loke. Ob tem bomo z utesnjevanjem sklepov med nartnimi kostmi in stopalnicami ter prsti povzročili kronična vnetja teh sklepov, s tem bolečine in kasneje trajne deformacije. Vse to so razlogi zakaj je tako pomembno, da je obutev od prvih korakov naprej mehka in prostorna. Bolečina v nogah je pri otrocih najpogosteje posledica neprimerne pretesne in okorne obutve. Na srečo je športni copat, ki ga moda narekuje mladini, po današnjih merilih ortopedske stroke najbolj ustrezna obutev.

Prvo pravilo pri novorojenčku je, da naj mu bo prijetno toplo. Novorojenčki so običajno brez večje zaloge podkožnega maščevja, ki bi ga grelo. Če je okolje toplo in če je novorojenček dovolj oblečen, je bolj miren in dobrovoljen. Vso svojo energijo usmeri v življenje in rast, ne porabi jo za ogrevanje. Že po štirih tednih dobrega dojenja se telesna teža poveča, večja je zaloga podkožnega maščevja in s tem tudi dojenček uspešneje zadržuje telesno temperaturo.

Pri oblačenju novorojenčkov je ostalo nekaj tradicije. Pri pripravi garderobe za novorojenčka se še vedno svetujejo tetra in mako majčke, pajacki, kapice, copatki, slinčki ... Oblačenje novorojenčkov se mora prilagoditi letnemu času, pa tudi toplota v stanovanju je zelo pomembna. V hladnejšem času se svetuje dnevna sobna temperatura od 20 do 22 stopinj. Ob tako ogrevanem stanovanju se novorojenčka obleče v dve majčki (tetra in mako), zavije v pleničke, čez obleče žabice, obuje copatke ter zavije ali pokrije z odejico. Če pa se novorojenčka obleče v pajacek (pliš), se spodaj obleče samo eno majčko (tetra ali mako). Novorojenček postane nemiren tudi če mu je prevroče.

Ponoči naj bi bila temperatura od 18 do 20 stopinj. Mnogokrat sta starša navajena spati v hladnejšem prostoru, vendar se svetuje, da se prilagodita novorojenčku. Telesno toploto novorojenček oddaja enako hitro, kot jo proizvaja. Zato se ga ob nižji sobni temperaturi (18 stopinj) pokrije z res toplo (volneno) odejico.

Prvi sprehod
V zimskem času naj bi šel zdrav novorojenček po treh tednih na prvi petminutni sprehod. Potrebno ga je dovolj toplo obleči, vendar pa se pretiravanje odsvetuje. V tem letnem času je najbolj enostaven za oblačenje in tudi dovolj topel "smučarski" pajacek. Lahko pa se otroka obleče tudi v volneno garnituro (kapica, jopica, žabice).
S prvim sprehodom počakajte na ugodne vremenske razmere. Z vsakim naslednjim sprehodom se čas počasi podaljšuje, vendar dojenček ne sme biti predolgo izpostavljen nizki temperaturi. Kratek sprehod z vozičkom pri 10 stopinjah mu ne bo nikoli škodil.

Kako obleči novorojenčka za sprehod? Dve majčki, pleničke, topel pliš pajacek, copatke, tetra ali mako kapico, čez pa volneno kapico ter topel "smučarski" pajacek.

Oblačimo večjega dojenčka
Večje dojenčke je seveda tudi lažje oblačiti. V zadnjih letih klasične majčke izpodrivajo bodiji. Pri večjih dojenčkih pomenijo tudi večjo toplotno varnost, saj se zapenjajo preko pleničk med nogicami. Tako sta trebušček in hrbet ves čas na toplem.
V toplem stanovanju se obleče dojenčka v majčko ali bodi, zavije v pleničko, obleče v pajacek in obuje v copatke. Če je dnevna sobna temperatura nižja, se dojenčka obleče še v toplo jopico in hlačke.<

Kako pa starši vedo, da dojenčka zebe ali pa da mu je prevroče?
V hladnem vremenu, posebno na hladnem vetru mora dojenček sam vzdrževati telesno temperaturo. To delo mu običajno ni po volji in bi se takoj bolje počutil, če bi ga tega dela rešila primerna zunanja temperatura. Zato postane nemiren, ohladijo se mu rokice in nogice. Če ga potipamo pod obleko na prsnem košu, bo še vedno normalno topel. Takrat je čas, da se sprehod konča in ga odnesete v toplejši prostor. Kmalu se bo pomiril in postal normalno živahen.
Kadar pa je dojenčku prevroče, to zelo hitro pokaže z drugačnim obnašanjem.
Tudi dojenčki se potijo. Če ga potipamo po glavici pod "trojno" kapico ali pa zadaj na vratku, se začuti sled znoja. Takrat je čas, da se dojenčka sleče

Vrstni red oblačenja
1. Najprej ga previjemo v svežo pleničko.
2. Bodi previdno oblečemo čez glavico, nato čez roke in ga zapnemo med nogami.
3. Prve mesece čez pleničko za enkratno uporabo in bodi namestimo še tetra plenico in jo učvrstimo s previjalko.
4. Majhne dojenčke, ki še niso zelo aktivni, v zimskem času hitreje zebe, zato jim za na sprehod obujemo še nogavičke.
5. Pajac najprej nataknemo na eno nogo, nato na drugo in ga previdno potegnemo navzgor.
6. Otroka položimo na smučarski pajac in oblečemo najprej nogice, nato pa še rokice.
7. Za prve sprehode otroku nadenemo najprej tetra ali mako kapico, nekajmesečnemu dojenčku pa lahko že samo toplo zimsko kapico.

8. Za zaključek mu nadenemo še šal, če je potrebno tudi primerne copatke (volnene) in rokavičke.

As. Borut Bratanič, dr. med., spec. pediater, Pediatrična klinika Ljubljana

Po rojstvu se pri novorojenčkih na lobanji tipljeta dve mečavi ali fontaneli.

Zakaj in kako se spreminjajo mečave?
Ob rojstvu je na stikih ploščatih lobanjskih kosti pri novorojenčkih prisotnih 6 mečav.

Od šestih je možno otipati le dve (ostale so že skoraj zarasle). Večja se imenuje sprednja ali "velika mečava" in se nahaja med čelnicama in temenskima kostema. Navadno je oblikovana v obliki romba.
Druga mečava, ki jo je možno otipati je zadnja ali "mala mečava", ki se nahaja med temenskima kostema in zatilnico.
Velikost mečav je lahko zelo različna. Navadno velikost velike mečave narašča od rojstva do 2. meseca starosti, nato pa se postopoma zmanjšuje.

Normalno je, da velika mečava utripa v ritmu srca.

Mala mečava v zatilju se zapre prav kmalu po rojstvu. Pri mnogih novorojencih je celo takoj po prvem mesecu starosti ni več mogoče otipati. Večinoma pa se mala mečava zaraste do konca 2. meseca starosti.
Velika mečava ostaja odprta v povprečju do leta in pol. Čas zapiranja velike mečave je lahko pri povsem zdravih otrocih precej različen. Pri nekaterih se zapre že okrog 9. meseca, pri drugih, sicer zdravih otrocih, pa ostaja odprta celo po 2. letu starosti.

Čemu služijo z vezivom prekriti mehki deli lobanje pri plodu in novorojenčku?
1. Mečave in nekoliko razmaknjeni stiki lobanjskih kosti (imenovani "lobanjski šivi") med porodom omogočijo začasno zmanjšanje oboda lobanje, ki se "stisne" in tako lažje zdrsne skozi "porodni kanal".
2. Druga vloga mečav in nezaraslih lobanjskih šivov pa je, da omogočajo primerno rast možganov, ki je še posebno hitra prav v prvem letu življenja. Ko se rast možganov umiri se zarastejo tudi mečave in lobanjski šivi.

Kako so zaščiteni možgani?
Kljub odprtosti lobanjskih mečav za otroške možgane ni večje nevarnosti poškodb. Pod kožo lasišča je močna vezivna opna, pod njo pa še tri možganske ovojnice. Razen ovojnic obliva možgane še tanka plast možganske tekočine, ki se stalno obnavlja in kroži iz notranjosti možganov na površino obeh možganskih polobel. Tudi ta tekočina varuje možgane pri nenadnih premikih glave ali vsega telesa.
Kljub temu pediatri v prvih letih otrokove starosti svarimo pred pretiranim neposrednim obsevanjem glavice s sončnimi žarki.

Oblika mečave je lahko simptom bolezni
Razen omogočanja hitre rasti pa ima velika mečava svoje pomembno mesto pri kliničnem ugotavljajnju različnih bolezenskih stanj dojenčka.

Tako lahko močno izbočena in napeta mečava opozarja na povečan pritisk v lobanji, ki lahko nastane zaradi možganske otekline, krvavitve ali zastoja možganske tekočine. Vsa stanja so zelo resna in terjajo takojšnji zdravniški pregled. Nasprotno stanje, ko je mečava izrazito vdrta in ima otrok še druge znake, ki kažejo na izgubo telesne tekočine (bruhanje, driska, vročina), nakazuje hudo izsušenost otroka, kar je prav tako zelo resno stanje in zahteva takojšnjo zdravniško obravnavo.

Pomembno je tudi opazovanje zaraščanja velike mečave. Prezgodnje zaraščanje mečave (n.pr.: pred 6. do 8. mesecem starosti) in zgodaj zarasli lobanjski šivi, kažejo na upočasnjeno ali zaustavljeno rast možganov. Zelo na široko odprta in počasi zaraščajoča mečava (po 2. ali 3. letu starosti) lahko opozarja na nekatere kronične bolezni, kot so pomanjkanje vitamina D (rahitis), hipotiroza (motnja v delovanju ščitnice) ali hidrocefalus (motnja v obtoku možganske tekočine).

Borut Bratanič, dr.med.

Novorojenčki so glede na večje dojence posebneži, ki imajo dve značilnosti, kateri kasneje nista več tako izraziti.
Prva je izjemna sposobnost prilagajanja na nove življenjske okoliščine. Za vsakega novorojenčka je nujno, da obvlada prehod iz življenja v tekočini (v plodni vodi maternice), v življenje na zraku.

Druga značilnost novorojencev pa je sposobnost zelo hitre rasti.
Na vse to so normalno novorojenčki zelo dobro pripravljeni in prehod iz maternice v zunanji svet praviloma prežive brez hujših zapletov.

Prve ure po porodu

Popolnoma sveži novorojenčki, ki so uspešno prestali porod, v prvi uri po rojstvu kažejo nenavadno veliko zanimanje za svoje neposredno okolje. Čeprav bi pričakovali, da so utrujeni in nerazpoloženi, temu ni tako. Oči imajo široko odprte, z njimi iščejo mamin pogled in navadno malo jočejo, pri materi že takoj tudi sesajo na dojki. V drugi uri nato utonejo v spanec, ki traja približno 3 do 4 ure. Nato pa se zbude lačni in željni ponovnega dojenja.

Velikost

Pri nas so v povprečju porodne teže blizu 3300 g, deklice so v povprečju nekaj lažje kot dečki. Okrogla številka je tudi pri porodni dolžini, ki znaša v povprečju 50 cm, obod glavice pa 35 cm.
Glavica novorojenčka zajema četrtino telesne velikosti, pri odraslih praviloma le sedmino.

Glava

Glava je takoj po rojstvu še nekoliko stisnjena od porajanja in morda celo asimetrična. Na lobanji, pod lasiščem, tipljemo mehke dele, ki jim pravimo mečave. Velika ali sprednja mečava bo še dolgo odprta in se bo v povprečju docela zarasla šele po 18 mesecih. Mala mečava, v zatilnem predelu, je navadno takoj po rojstvu zaprta ali se zapre do konca prvega meseca življenja.

Koža

Takoj po rojstvu so praviloma vsi novorojenci zelo modrikasti po koži telesa in po vidnih sluznicah. To stanje se po prvih krepkih vdihih in glasnem joku hitro spremeni in koža postane rožnata. Takoj po rojstvu je po koži nalepljena belkasta, gosta, sirasta maz. Po nekaj dnevih življenja se lahko pri mnogih novorojencih prične pojavljati v koži rumena barva, nastaja rumenica ali zlatenica. Navadno po enem tednu sama izgine. Nekatere mamice bodo po skrbnem opazovanju svojih malčkov opazile, posebno po koži noskov, kot proso drobe bele pikice, ki se bodo rahlo bočile nad raven kože. To so drobne lojnice, ki še nimajo razvitih izvodil. Zato se maščoba nabira pod kožo in se kasneje ob drobnem luščenju kože izlije na površino. Mamice pogosto opazijo tudi drobno luščenje kože, ki je prisotno pri skoraj vseh novorojencih.
Prirojena kožna znamenja so lahko prisotna v obliki rdečkastih madežev na koži tilnika, v lasišču, na očesnih vekah in nosku ter na zgornji ustnici in bradi. Ta znamenja izginejo sama in jih nekateri imenujejo tudi "štorkljini ugrizi".

Trebuh

Trebuščki so pri novorojenčkih izbočeni nad raven prsnih košev. Najprej bo iz popka v prvih dneh življenja štrlel kos popkovine, na kateri bo plastična sponka ali preveza. Že po prvih dneh se bo popkovina pričela sušiti in bo nato skupaj s sponko ali prevezo tudi odpadla.

Dojke

Na prsnem košu lahko pri številnih deklicah in dečkih opazimo otekli dojki. Morda se iz njih pocedi celo malo mleka. Dojki bosta večinoma sami uplahnili brez posledic, tako za dečke, kot za deklice.

Spolovilo

Pri dečkih in deklicah so spolovila v obdobju novorojencev zaradi vpliva hormonov precej nabrekla in pri fantkih ni mogoče potegniti kožice z glavice penisa. To je normalno, če lahko deček pri tem nemoteno odvaja seč.

Iztrebljanje

Prvo blato se imenuje mekonij in je temno zelene barve, močno je vlecljivo in se lepi na kožo otroka. Po nekaj dneh nastopi prehodno blato, ko se v zelenkastem blatu pojavljajo rumenkasti in beli otočki, dokler po vzpostavljanju dojenja novorojenček ne prične odvajati izrazito rumenega blata. Pri dojenih otrocih je odvajanje prav pestro. Lahko odvajajo po vsakem obroku ali pa samo na vsakih 7 dni. Zalivančki odvajajo blato od 2 do 3-krat dnevno, blato je rumeno, a nekolko trše.

prof. dr. Milena Stojčević-Polovina, znanstveni svet., spec. za fizikalno medicino in rehabilitacijo, otroška fiziatrinja
Otroka nikoli ne smemo siliti v nekaj, za kar še ni pripravljen. S tem, ko ga posadimo v hojco, pa storimo ravno to. Razvojni koraki sledijo eden za drugim in otrok mora osvojiti vsakega. Ni pomembno le, kdaj osvoji določeno sposobnost, važno je, da je otrok v vsakem položaju siguren in da ga obvladuje. Vsako naslednjo fazo gradi na dobro osvojenih predhodnih temeljih. Ta razvoj je podoben stopnicam. Če hočemo varno priti na vrh, moramo stopiti na vsako stopnico, sicer lahko pademo. Da bi otrok lahko normalno shodil, mora obvladovati vse predhodne faze. Če pri tem prehitevamo, otrok ne osvoji optimalno vseh faz. In tu se pojavlja vprašanje hojce.

Zakaj uporabljamo hojco?
Hojce so pri nas zelo priljubljene. A zakaj jih uporabljamo? Zato, da bi se otrok naučil hoditi, ali da ga odložimo nekam, kjer se bo lahko premikal, vendar ga ni treba nositi na rokah? Starši pogosto otroka posedejo v hojco, ko še ne zna samostojno stati ali celo samostojno sedeti. Nekateri to začnejo že pri šestih mesecih. Težko je verjeti, a tudi to se dogaja.

Katere so možne škodljive posledice uporabe hojce?
1. Če je hojca previsoka, se otrok ne opira na cela stopala, temveč samo na prste ali na pol stopal.
2. V hojci takoj začne hoditi naprej, v naravnem toku razvoja pa otrok najprej hodi vstran in šele nato naprej. V ta normalen potek se ne bi smeli vmešavati, saj ga je narava začrtala v desettisočletjih človekovega razvoja.
3. Hojce so na koleščkih, zato se otrok v njej sunkovito poganja sem ter tja in se zaletava. Za tako sunkovito gibanje ni dovolj motorično razvit in zato razvija kompenzacijske mehanizme, ki motijo normalen otrokov razvoj.
4. Otrok je bolj nespreten, ker se njegove obrambne reakcije ne morejo dobro razviti.

5. Če ima otrok motnje v razvoju, posebno cerebralne motnje gibanja, ga nikakor ne smemo posesti v hojco, ker s tem še pospešujemo razvoj bolezni oziroma povzročimo pojav prej omenjenih kompenzacijskih mehanizmov - nenormalnih položajev in gibov, ki so lahko še hujša motnja od osnovne bolezni.

Zelo pomembno je, da dojenčku že od samega začetka dobro prisluhnete. Z dojenčkom se boste tesneje povezali, če se boste njegovih znakov naučili razbrati in se jim primerno odzvati. Na ta način mu boste posvetili svojo pozornost in dojenček bo poskušal pogumno komunicirati tudi z drugimi. Nenazadnje bo dojenček tako spoznal, da je zelo pomembno bitje, da ga upoštevate in ljubite.

Jok
Seveda - dojenček joka, ko je lačen. Če z jokom in sitnarjenjem ne preneha niti takrat, ko smo ga že nahranili, potem so med glavnimi krivci neudobje, zračni mehurček ali pa mokra plenička. Če joka nikakor ne morete zaustaviti s hranjenjem, previjanjem ali s podrtim 'kupčkom', potem je vaš dojenček močno utrujen. Dojenčka raje poležite v posteljico in ga v miru pustite, da nekaj časa joka. Najverjetneje ga bo jok na koncu vendarle utrudil in dojenček bo v joku zaspal. Lahko pa ga tudi zibate, se z njim sprehajate, zapomnite pa si: dojenček se na takšno metodo uspavanja ne sme navaditi, še posebno ne po dopolnjenem šestem mesecu starosti.

Sesanje
Dojenček ne sesa zgolj zato, ker mora preživeti in jesti, temveč tudi zaradi čistega užitka, še posebno v prvih šestih mesecih življenja. Še tako jokajoč dojenček se bo ob sesanju pomiril, saj se takrat dojenček tako fizično kot tudi čustveno sprosti. Veliko dojenčkov svojo potrebo po sesanju zadovolji takrat, ko ga mati doji. Če vaš otrok pije mleko iz stekleničke, potem luknjice v cuclju ne smejo biti prevelike, saj bo tako otrok stekleničko izpraznil še preden bo lahko dodobra potešil svoje potrebe in želje. Nekaterim pa takšno sesanje ne zadostuje. Če vaš dojenček takoj po obroku vtakne v usta palec in ga sesa, potem njegova potreba po sesanju ni bila potešena. Če niste nasprotnik dude, vam bo le-ta mogoče olajšala problem.

Stegovanje rokic
Kadar vaš dojenček steguje proti vam roke, potem si najverjetneje želi, da ga dvignete. Nekateri ljudje so prepričani, da z neprestanim popuščanjem otroku samo škodimo ter ga tako hitreje 'pokvarimo'. Nikar ne poslušajte teh ljudi! Prav vsak dojenček mora čutiti, da je del matere, občutiti mora vez z očetom ali drugimi skrbniki, še posebno v prvih mesecih življenja. Če je vaš dojenček že malce starejši, pa še vedno z rokami sega k vam, mu dajte raje igračko. Tako boste storili bolje, kot pa če bi ga dvignili in stisnili k sebi. Dojenček bo tako spoznal, da lahko pritegne vašo pozornost in naklonjenost, ne da bi od vašega naročja postal preveč odvisen.

Slinjenje in grizenje
Pri približno šestih mesecih otroku začnejo rasti prvi zobki, nekaterim pa že pri štirih mesecih. Morda boste opazili, da si otrok tlači v usta prste in igračke ter jih skuša gristi. Otroku kupite takšne predmete, ki jih lahko grizlja - na primer gumijaste obročke, ki so narejeni posebno za obdobje prvih zobk.

Prvi nenavadni glasovi
Ko bo dojenček enkrat odkril, da se lahko oglaša na različne načine in tvori vrsto glasov, bo to z velikim veseljem počel v nedogled. Če boste njegove glasove oponašali, se mu smehljali ali ga ogovarjali, bo otrok samo še bolj navdušen. Nekateri glasovi pa ne pomenijo isto ob vsaki priložnosti. Če vaš otrok gruli, potem morda želi posnemati vaš glas, lahko pa je nad svojim lastnim oglašanjem tudi tako zelo navdušen, da to počne kar naprej. Morda vaš dojenček danes gruli od udobja, že naslednji dan pa lahko isti glasovi pomenijo, da ima otrok želodčne bolečine, ali pa je enostavno že čas za zamenjavo pleničk.

Spreminjanje razpoloženj

Dojenček lahko zelo hitro spreminja svoje razpoloženje - nekaj časa je vesel, a že v naslednjem trenutku lahko začne neutolažljivo jokati, ali obratno. Zakaj je tako? Jok je dojenčkov edini način komuniciranja z drugimi ljudmi in zato se večkrat zatečejo k ihtenju. Ko se starši njegovemu joku končno odzovejo, pa dojenčkovih potreb pogosto ne morejo takoj uspešno potešiti, saj lahko otrokovo jokanje pogosto tudi narobe interpretirajo. Z otrokom bodite nežni in ljubeznivi ter mu posvečajte svojo pozornost. Nikar pa ne začnite analizirati prav vsakega dojenčkovega giba

Vsi vemo, da je očetova pomoč prve tedne po porodu nepogrešljiva. A očetje pogosto niso prepričani, kaj njihove družice in okolica od njih sploh pričakujejo.

1. Bodite samostojn
Ker ima mlada mamica dovolj skrbi s sabo in z novorojenčkom, ji ne dajajte povoda, da bi jo moralo skrbeti še za vas. Še pred porodom začnite prevzemati nekatere gospodinjske dolžnosti, kot so pomivanje posode, odnašanje smeti, obešanje in likanje perila. Pomembno je, da vaša žena z mirnim srcem odide v porodnišnico, brez strahu, da boste vi med njeno odsotnostjo lačni, zmečkani in umazani. Ko se bosta mamica in novorojenček vrnila iz porodnišnice, ne prekinite teh navad.

2. Bodite samozavestni
Dela, ki se jih boste lotili, vam verjetno na začetku ne bodo šla najbolje od rok, če nimate izkušenj. Kosilo se vam lahko prismodi, belo perilo po naključju dobi rožnat ali moder odtenek ... Ne skrbite. Najbolje je, če si praktične nasvete, kako odpraviti ali popraviti tovrstne nezgode, napišete na list in ga pustite na vidnem mestu. Verjemite, nobena ženska se ni rodila z znanjem, kako lepo oprati perilo in okusno skuhati kosilo. Vse so se tega morale naučiti, zato se lahko naučite tudi vi.

3. Bodite praktični
Uredite kotiček za dojenje, odmaknite nepotrebne predmete in kose pohištva, da boste imeli dovolj prostora za gibanje in igro z otrokom, napeljite telefon v sobo, kjer se bo mlada mamica največ zadrževala, da ne bo imela težav in bolečin ob morebitnih klicih. Kadar bo želela v miru dojiti, pa ga lahko brez težav izklopi.

4. Sprejmite ponujeno pomoč
Novopečeni dedki in babice so ponavadi polni dobrih nasvetov za mlade starše. Ni jih potrebno vedno upoštevati, kadar boste v zagati, pa se ne branite pomoči, če vam jo bodo ponudili. Pri tem pazite le, da dedki in babice ne bodo prevzeli preveč obveznosti in del v vašem domu.

5. Uvedite "očetov dan"
Ko bo družina spet skupaj, ženi predlagajte, da boste en dan v tednu (lahko pa tudi več) vi prevzeli vso skrb za otroka - previjanje, kopanje, pestovanje, tolažba, uspavanje, sprehodi ... Le med dojenjem ga prepustite materi.

6. Bodite nežni in razumevajoči
Ne smete pozabiti, da tudi mati potrebuje čas, da se privadi na nove razmere. Vaša nežnost in potrpljenje ji bosta dala vedeti, da ste res prava družina, da jo sprejemate v novi vlogi, da sprejemate novega člana družine in da ne pogrešate brezskrbnih dni, ko še nista imela otrok. Ko se boste nežno ukvarjali z novorojenčkom, se bo na svoje oči prepričala, da ste si tudi vi otroka zares želeli in da v njem ne vidite vsiljivca, ki vam je do neke mere prevzel ženo in ljubico.

7. Družabne dogodke preselite iz stanovanja
Če ste imeli prej živahno družabno življenje, ga nikar ne zapostavite niti zdaj. Samo malce prilagoditi ga morate. S svojimi prijatelji se dobivajte izven doma, privoščite si prost večer, če ste tako navajeni, domov pa vsaj na začetku ne vodite nepotrebnih obiskovalcev.

8. Pogovarjajte se
Skrb za novorojenčka vzame obema staršema veliko časa in energije. Če se ne želite spuščati v prepire, ki tako ali tako nikamor ne vodijo, se o vsem odkrito pogovorita. Tudi o malenkostih, kot so: katero kremo za ritko uporabljati, ali je bolje otroka kopati zjutraj ali zvečer ... Predvsem pa se že od vsega začetka dogovarjajta o vzgoji, o vsakodnevnih ritualih in o vseh okvirih, v katerih bo otrok živel tudi naprej, ne le prve tedne.

9. Poiščite čas za vaju
Kljub naraščaju v družini sta mož in žena še vedno par, ljubimca, človeka, ki se cenita in ki ju je treba vedno znova osvajati. Povsem brez razloga ji prinesite šopek. Povejte ji, da je zdaj še lepša in da jo še bolj ljubite kot prej, da je še bolj zapeljiva in mikavna. Niti v šali je ne zbadajte zaradi njene nove podobe, pa čeprav vas morda moti. Omogočite ji, da si bo vzela čas za frizerja, nato pa najmlajšega brez slabe vesti oddajte v varstvo in odidite ven, na večerjo, v gledališče ali v kino.

10. Ostanite oseba z imenom

Večina mladih staršev se ob prihodu prvorojenčka nežno in ljubkovalno kliče "oči" in "mami". To res zveni prikupno, vendar pa vodi v razosebljanje. Ljubkovalna imena, ki ste jih uporabljala prej, uporabljajte še naprej, ne dovolite pa, da boste v vsakem trenutku samo "oči". Imate svoje ime in že na začetku postavite pravila, kdaj naj vam žena reče "oči", kdaj pa naj vas pokliče po imenu. Seveda se istih pravil držite tudi vi. Vaša žena ni samo mati, zato jo upoštevajte kot celovito osebnost.

Sesanje ni le način prehrane. Z načinom, hitrostjo in močjo sesanja dojenček pokaže, ali mu je kaj všeč ali ne. Ameriški strokovnjaki so ugotovili, da so dojenčki močneje in hitreje sesali, ko so jim dali sladko mleko kot pa takrat, ko je imelo grenak priokus. Takrat so povsem prenehali sesati.

Takoj po rojstvu je sesanje refleksno, kasneje pa se dojenček zavestno odloča, kaj bo sesal in kdaj bo sesal.

Vsaj v prvi polovici prvega leta otrok lahko svojo lakoto poteši predvsem s sesanjem. Na to se pripravlja še pred rojstvom. Nekateri novorojenčki se celo rodijo z drobnimi mehurčki na dlaneh – posledicami močnega sesanja v maminem trebuhu.

Za uspešno sesanje in posledično uspešno dojenje je izjemno koristno, da otroka čim prej po rojstvu pristavimo k bradavici. Če bo začetek vsaj kolikor toliko uspešen, bo tudi kasneje dojenje teklo brez večjih težav.

Če novorojenčka že v prvih dneh navadimo na stekleničko, se lahko pojavijo velike težave pri dojenju. Način pitja je namreč pri steklenički popolnoma drugačen od dojenja. Ko otrok sesa pri mamici, mora široko odpreti usta, da vanje zajame celo bradavico in kolobar, pri steklenički pa v usta vzame le zgornji del dude.

Če novorojenčka od začetka izmenično hranimo po steklenički, občasno pa dojimo, bo zmeden, saj bo moral ob vsakem obroku znova ugotoviti, kako naj sesa.

Različni načini sesanja

Dojenček pozna dva različna načina sesanja – za hrano in za užitek.

Ko sesa, da bi se najedel, ima celo bradavico s kolobarjem v ustih, z jezikom pa dela gibe, podobne molži. Tako mleko dobesedno izmolze iz dojke tudi takrat, ko dojka ni dovolj polna, da bi mleko samo curljalo ven.

Sesanje za užitek pa otroka zadovolji in umiri. Takrat z jezikom predvsem liže bradavico oziroma predmet, ki ga sesa; sesanje je bolj podobno igri.

Razliko med tema dvema načinoma lahko opazite tudi sami. Otroku položite prst v usta, ko je lačen, potem pa še, ko je sit. S tem preprostim poskusom lahko hitro ugotovimo, kaj otrok v resnici potrebuje. In tudi to je eden njegovih načinov komunikacije z okoljem.

Ko sesanje ne bo več nujno za prehrano, bo otrok tako še vedno našel tolažbo, se pomiril in se celo sam uspaval. Zato je prav, da ga vsaj na začetku ne prikrajšamo za to veselje.

Strokovnjaki še vedno razpravljajo, kaj sploh so kolike. Pravzaprav se o zunanjem izražanju kolik vsi strinjajo – kolike se kažejo kot vztrajen jok, ki ga je težko potolažiti. Kaj točno pa ga povzroča ... No, o tem pa bi lahko že razpravljali. Večina strokovnjakov se strinja s pojasnilom, da so bolečine v prebavnem traktu, ki sprožijo jok, posledica otrokovega nedozorelega prebavnega sistema. V njem se namreč nahaja manj encimov kot v prebavilih odraslega človeka, zato se mleko težje razgrajuje, bolj se peni, kot stranski produkt prebave se proizvaja več plinov, to pa povzroča bolečine.

Ali vašega dojenčka mučijo kolike? Najznačilnejši znak kolik je jok .

Povprečen novorojenček ponavadi joka približno dve uri in pol na dan. Pri tem mislimo v vseh 24 urah dneva. Dojenčki, ki jih mučijo trebušni krči, pa vsaj tri dni v tednu jokajo več kot tri ure na dan. Vendar pa se na te podatke ne smemo preveč zanašati – dojenčki se med sabo tudi glede jokanja precej razlikujejo.

Drugi opazen znak je zvijanje hrbta v loku in iztegovanje nog .

Kako dolgo trajajo trebušni krči?

Pogosto se začnejo pri treh tednih starosti in večina otrok po tretjem mesecu nima več težav. Seveda se lahko pokažejo tudi malce prej ali pa sploh ne.

Krči se lahko pojavijo ob kateri koli uri dneva, najpogosteje pa med 18. uro in polnočjo.

Kateri dojenčki imajo težave?

Strokovnjaki pravijo, da ima kolike približno 20-30 odstotkov dojenčkov, vendar pa je iz pogovora med mamicami razbrati, da je takih dojenčkov še več. Domnevajo, da imajo dojenčki, ki so hranjeni po steklenički, pogosteje težave kakor dojeni otroci. Še posebno, če je odprtina na dudi prevelika, dojenček med hranjenjem pogoltne več zraka, kar težave še poslabša.

Vendar tudi dojeni otroci niso varni pred kolikami, zato jim moramo po vsakem dojenju pomagati, da podrejo kupček.

Strokovnjaki tudi ocenjujejo, da imajo otroci kadilk in tisti, ki živijo v zakajenih prostorih, več težav kot otroci nekadilcev.

Kaj naj storim?

Kolike ne povzročajo trajnih zdravstvenih težav. So pač eden od neprijetnih korakov v otrokovem razvoju in prilagajanju na okolje, ki ga pred rojstvom ni poznal.

Če se vam zdi, da otrok vseeno joče prepogosto in ima prehude težave, se pogovorite s pediatrom, ki vam bo svetoval, kako otroku pomagati, ali morda predpisal kapljice proti penjenju mleka.

Predvsem pa se ne obtožujte. Sami sebe morate prepričati, da bo težava minila in da delate vse, kar je zmorete.

Ko otrok začne sedeti, se plaziti in očitno izražati svojo naraščajočo samostojnost, dnevna rutina, kot sta kopanje in previjanje, postaneta težka preizkušnja za našo potrpežljivost. Pridno bitjece, ki je grgralo na previjalni mizi, izgine. Namesto njega je zdaj pred nami mala migajoča glista, ki niti sekunde ne more biti pri miru. Izmika se v kadi, obrača glavo, ko mu čistimo zobke, in vrešči, ko ga oblačimo, roki pa sta povsod drugje, samo v rokavih ne.

Bodite pripravljeni

To neskončno migotanje in izmikanje, ki staršem načenja živce, je povsem normalna faza v otrokovem razvoju. Ko se otrok začne premikati, postane mali raziskovalec in niti na misel mu ne pride, da bi bil pri miru.

Zato bo najbolje, če se vnaprej dobro pripravimo. Še preden se lotite preoblačenja, kopanja ali katerega drugega podobnega opravila, si pripravite vse potrebno. Raje vzemite eno majičko preveč, kot pa da bi morali sredi preoblačenja še kaj iskati. Poleg tega si vzemite dovolj časa in ne bodite živčni, ker otrok začuti vašo nervozo in je zato z njim še teže. Po potrebi si odrasli v družini razdelite naloge. To je še posebno priporočljivo, če imate več majhnih otrok.

Kopanje brez stresa

Novorojenčkov ni treba vsak dan kopati, lahko jih le dobro umijemo. A ko se začne dojenček sam hraniti in se premikati, se hitro umaže. Pri približno šestih mesecih postane zelo živahen, v kadi bo poskušal sam sedeti, ne bo se pustil poleči v polsedeči položaj, zato moramo biti pri tej starosti izjemno pazljivi. Trdno ga moramo držati, da nam ne zdrsne pod vodo.

Najboljša rešitev so posebni sedeži za kopanje, v katerem otrok ne more zdrsniti pod gladino, vi pa imate proste roke, da ga lahko normalno umijete. Otrok je zadovoljen, ker je bolj v pokončnem položaju, pa tudi bolje se počuti, ker ga nihče trdno ne stiska za roke. Vi pa boste bolj sproščeni in manj v skrbeh, pa še delo bo hitreje opravljeno. Ti sedeži imajo spodaj gumijaste nogice, ki se prisesajo na dno kadi.

A čeprav uporabljate sedež za kopanje, ne pozabite: otroka nikoli ne puščajte samega v kadi!

Kopanje naj bo čim bolj prijetno, zato pred kopanjem ogrejte kopalnico, voda naj bo ravno prav topla, kar preverite s komolcem ali s termometrom. Otroški termometri za v kad so prav ljubki in služijo hkrati kot termometer in kot igrača, zato je vredno investirati nekaj tolarjev v ta nakup.

Brisače ogrejte in jih imejte pripravljene v bližini, da otroka ne bo zazeblo, ko ga boste vzeli iz vode.

Če se vaš najmlajši noče kopati, se lahko kopata skupaj . Zakaj pa ne? Tako boste otroka lahko dobro nadzirali, skupaj se bosta igrala, obema bo zabavno in koristno. Vendar tega ne počnite, če ste z otrokom sami doma . Vedno naj bo ob vas druga odrasla oseba, ki bo vzela otroka iz kadi, ga osušila in oblekla, ko bo kopanja konec, medtem ko se boste vi do konca umili ali se brisali.

Umijmo še laske

Večina otrok je zelo razdražena, če jim pride voda v oči. A lase je treba umiti in jih sprati. Kričanju in neprijetnemu mencanju oči, ki še poslabša situacijo, se lahko izognemo na dva načina. Ponekod lahko kupite poseben klobuček za umivanje las, ki izgleda kot okrogla plošča z luknjo v sredini. Opozarjamo, da imajo otroci ponavadi veliko veselje, da jih vlečejo z glave. Če tega nimate, si pomagajte z majhno brisačko, ki jo otroku držite na čelu. Ta bo popila odvečno vodo, preden pride do otrokovih oči.

Uporabljajte otroške šampone, ki ne dražijo oči. Nekoliko starejši malčki se bodo zelo zabavali, če jim tudi v kadi dovolite uporabljati očala za plavanje. Voda jim ne bo prišla v oči, pa še uživali bodo.

Nega novorojenčka

Tudi pred prvim kopanjem moramo skrbeti za čistočo svojega najmlajšega.

1. Oči

Obrišite mu jih od notranjega kotička navzven, za vsako potezo pa vzemite nov kosmič čiste vate, ki ga nato odvrzite. Nazadnje mu nežno obrišemo oči še s suho krpico.

1. Obraz in vrat

Z mokro krpo nežno in pazljivo obrišemo vsak košček kože, posebno pa moramo biti pozorni na gubice, v katerih se lahko nabere slina ali izbljuvano mleko.

1. Ušesa

Obrišite jih povsod naokrog po zunanjem ušesu, nikoli pa s paličico ali podobnim ne drezajte v uho.

1. Roke in noge

Obrišite jih s krpo in ne pozabite obrisati med nožnimi prstki. Nežno mu razprite dlani in tudi njih umijte.

1. Popek

Dokler se popolnoma ne zaceli, ga moramo dobro, vendar nežno čistiti. S čistim kosmom vate, ki smo ga namočili v medicinski alkohol, obrišemo popkov krn in kožo okoli njega. Pri tem ne smemo močno pritiskati ali drgniti. Osušimo ga s suhim kosmom vate ali suho krpo. Čim pogosteje popek pustimo na svežem zraku, ker se bo hitreje posušil in zacelil.

1. Ritka

Če imamo dečka, ritko umivamo malce drugače, kot jo umivamo deklici. Dečku najprej obrišemo gube med trebuhom in nogami, nato z novo vato očistimo njegov lulček, vendar kožice ne vlečemo nazaj. Umivamo ga od trebuha v smeri stran od telesa. Temeljito očistimo tudi predel okoli mod. Obrišemo še stegna, nato pa temeljito umijemo ritko. Po potrebi jo namažemo s hladilnim mazilom ali drugo primerno kremo.

Tudi deklici najprej očistimo gube med trebuhom in nogami, nato pa z gibi od trebuha proti ritki umijemo spolovilo. Sramnih ustnic nikoli ne razpiramo. Paziti moramo, da ne brišemo v nasprotni smeri, od ritke proti spolovilu. Tako bi namreč lahko prenesli bakterije iz zadnjične odprtine v nožnico. Ko je spolovilo čisto, umijemo še ritko.

Umivanje in kopanje
Pred umivanjem oziroma kopanjem si pripravite:
-    mehko krpo za umivanje ali kos pleničke,
-    nežno, neodišavljeno otroško milo ter šampon,
-    mehko krtačko za lase, s katero spodbudite prekrvavitev lasišča ter odstranite temenice,
-    brisačo in odejo,
-    kopalno kad za dojenčke, v kateri naj bo do 15 centimetrov tople vode – temperaturo vode preizkusite z zapestjem ali komolcem,
-    svežo pleničko,
-    sveža oblačila.

Za umivanje s krpo ali spužvico izberite toplo sobo. Otroka položite na previjalno mizico, posteljo ali drugo ravno površino, ter ga slecite do pleničke in majičke. Z vlažno krpico ali vato otroku obrišite oči od notranjega kotička proti zunanjemu, nato pa še ušesa in nosek. Kepico izplahnite, obrišite preostanek obraza ter ga osušite. Nato dajte na krpico kapljico šampona, jo spenite ter z njo obrišite otrokovo lasišče, ga »izperite« s čisto mokro krpo in obrišite do suhega. Na krpico iztisnite kapljico tekočega mila ali spenite navadno otroško milo ter obrišite otrokove genitalije ter telo. Posebej bodite pazljivi pri gubah pod vratom, na zapestjih, gležnjih in na vrhu stegen, na podpazduhe ter kožo za ušesi. Ko je otrok umit, ga do suhega popivnajte z brisačo, namestite pleničko ter oblecite.


Previjanje
Potrebujete:
-    svežo pleničko,
-    plenico s trakovi ali velkro za pritrditev,
-    kremo za ritko,
-    posodo s toplo vodo,
-    bombažno vato,
-    gazo ali krpico za umivanje.

Otroka položite na hrbet na previjalno mizo ali svojo posteljo ter odstranite mokro pleničko. Njegove genitalije nežno umijte z vato in gazo, namočeno v toplo vodo, ter nato s suho gazo ali krpico popivnajte, da se osušijo. Če imate dečka, bodite pri odstranjevanju stare pleničke nekoliko previdnejši – dojenčki se ob občutku svežega zraka na genitalijah pogosto polulajo, kar pri fantkih pomeni, da lahko curek poškropi tako previjalno mizico kot vas. Pri deklicah pa si velja zapomniti, da je treba genitalije vedno čistiti od spredaj nazaj oziroma od sramnih ustnic proti anusu, s čimer se izognete infekciji zaradi vnosa bakterij v sečila.

Preprečevanje pleničnega izpuščaja
-    Dojenčka pogosto previjajte. Kadar se pokaka, ne odlašajte, temveč ga previjte takoj.
-    Ko otrokove genitalije očistite z vodo ali tudi nekoliko otroškega mila, jih namažite s kremo za ritko. Najboljše so goste in mastne kreme, ki preprečujejo, da bi urin ter blato prodrla do kože, ter tiste, ki vsebujejo cinkov oksid – tudi ta namreč naredi »pregrado« med ritko ter izločki.
-    Če uporabljate bombažne pleničke, jih perite z detergenti, ki ne vsebujejo belil ter dišav. Ne uporabljajte mehčalca!
-    Otrok naj bo vsak dan vsaj nekaj časa brez pleničke, da se bo ritka »prezračila«.

Pomirjanje dojenčka s kolikami
-    Otroku dajte na trebušček toplo (ne vročo!) brisačko ali »termofor«.
-    Nežno ga zibajte v naročju, gugalnem stolu ali zibelki.
-    Okopajte ga v topli vodi.
-    S krožnimi gibi mehko masirajte ali božajte otrokov trebušček.
-    Zavijte ga v »bubo«.
-    Otroka držite v naročju ter se z njim sprehajajte po stanovanju.
-    Držite ga pokonci, kar bo olajšalo težave z vetrovi in napenjanjem.
-    Nekatere otroke pomiri duda, druge sprehod v vozičku, nekatere vsi blagi ritmični tresljaji (tudi vožnja v avtu ali celo, če sedete na vključen pralni stroj) …

Načini podiranja kupčka:
-    Otroka držite pokonci, tako da z glavo sloni na vašem ramenu. Z eno roko mu podpirajte glavo in vrat, z drugo pa ga nežno gladite ter nekoliko potrepljajte med lopaticami.
-    Otroka posadite na svoja kolena, tako da je obrnjen k vam. Podpirajte mu vrat in glavico, z drugo roko pa ga božajte in rahlo potrepljajte med lopaticama.
-    Otroka položite v svoje naročje, tako da leži na trebuščku. Glavico mu podpirajte s komolcem roke, na kateri leži, z drugo pa ga nekoliko potrepljajte po hrbtu. Enako ga lahko položite na blazino za dojenje.

Striženje nohtov:
-    Dojenčkove nohte vedno postrižite z zaobljenimi škarjicami, s katerimi jih ne morete pičiti, ali pa ščipalnikom.
-    Nohte je najlaže postriči, če imate pomoč: vaš partner naj si otroka posadi v naročje ter ga drži, da se ne premika ali ne izmuzne, vi pa se posvetite le striženju.
-    Z eno roko primite otrokovo dlan, tako da ima iztegnjen le prstek, na katerem boste skrajšali noht, druge prste pa naj ima stisnjene v pest.
-    Nohte na rokah ne odrežite čisto ravno, da ne bodo ostali ostri robovi. Po potrebi jih celo nekoliko popilite. Nohte na nogah odrežite ravno, da ne pride do vraščanja.
-    Nohtov nikoli ne postrižite »v živo«, saj je to lahko boleče. Ko primete prst, raje pritisnite na blazinico, da se ta pomakne navzdol ter odstopi od nohta.
-    Če se vam zgodi, da ste noht po nesreči odrezali preveč in začne krvaveti, vzemite sterilno gazo ter jo pritisnite na ranico, da zaustavite krvavitev. Dojenčkom nikoli ne prilepite obliža! Lahko se namreč zgodi, da bi ga pogoltnil, če bi dal prst v usta in ga sesal, dokler lepilo obliža ne odstopi.
-    Da se novorojenček, ki še nima popolnega nadzora nad mišicami rok, ne bi opraskal, pa mu kupite posebne rokavičke ali mu na dlani nataknite kar tanke nogavičke.
-    Nekateri dojenčki striženja nohtov nikakor ne dopustijo, zato je včasih najlažje, če jim jih postrižete med spanjem.

Uvajanje goste hrane
Znaki, da je dojenček pripravljen na gosto hrano, so:
-     Otrok lahko sedi ob opori ali samostojno in popolnoma nadzoruje glavo.
-     Po obroku mleka otrok ni zadovoljen in zdi se, da je še bolj lačen.
-     Kadar jeste vi in vaš partner, vas z zanimanjem opazuje.
-     Otrok daje v usta vse več stvari, kot da bi jih hotel poskusiti.
-     Njegovo pridobivanje teže se je upočasnilo ali zastalo.
-     Otrok se potem, ko je že prespal celo noč, začne spet prebujati zaradi lakote.

Preprečite smrt v posteljici
-    Dojenčka je treba položiti v posteljico na hrbet ali na bok. Če ga položimo na bok, naj ima spodnjo rokico iztegnjeno proč od trupa – to mu bo preprečilo, da bi se prevalil na trebuh. Poležani glavici se izognemo tako, da otroka obračamo – z enega na drug bok in na hrbet. Če se med ležanjem na boku vedno prevali na hrbet, mu lahko hrbet založimo z brisačko, zaradi katere se ne bo mogel vedno prevaliti in spati v istem položaju.
-    Otrok naj ima trdno ležišče oziroma »jogi«, najbolje iz lateksa ali trdnega naravnega materiala (npr. kokos), mehko ležišče, ki se »vdira« pa zavrzite. Iz posteljice odstranite vse blazine in plišaste igrače, ki bi otroku oteževale dihanje, če bi mu prekrile nos in usta.
-    Otroka pokrijte z lahko odejo, ki ne bo pretopla in jo bo lahko sam odrinil ter se razkril. Odejo na spodnjem robu postelje spodvijte pod ležišče, da bo ostala na spodnjem delu postelje ter otroku na bo zlezla čez obraz. Ko položite otroka v posteljico, naj se z nogami dotika njenega spodnjega roba – tako bo lahko med spanjem zlezel le navzgor, proč od odeje, ne pa navzdol in pod njo.
-    Dojenček naj med spanjem ne bo pregret. Spi naj v prostoru, katerega sobna temperatura je okoli 18 stopinj! Prav tako naj bo normalno oblečen in pokrit – nikoli ne pretiravajte niti z oblačili niti z odejami, za spanje pa tudi kapice ne potrebuje. Če otrok zaspi na blazini na tleh, ne smete imeti prižganega talnega ogrevanja!
-    Kadar ima otrok povišano telesno temperaturo, ga nikar ne pokrivajte. Njegovo telo je vroče, četudi ima občutek, da ga hladi in trese, zato ga ne smemo še dodatno segrevati z odejami – ravno nasprotno: telo se mora ohladiti.
-    V vašem domu naj nikoli nihče ne kadi, pa tudi sicer se izogibajte vsem prostorom, kjer bi otrok lahko prišel v stik s cigaretnim dimom.
 

Kako povabiti na krst?

Neka mama, recimo ji Marija, in njen partner, naj bo Jože, sta postala starša in se odločila, da bosta otroka odpeljala h krstu. Za vse formalnosti v cerkvi sta poskrbela, tudi obleko za otroka imata, pa svečo in oblačilo, boter je seveda že dolgo izbran in v resnici bi se slovesnost lahko kar takoj pričela. A Marija ima veliko družino. Pa tudi Jože ima nekaj sorodnikov. Oboji seveda pričakujejo, da bodo pri tako edinstvenem obredu sodelovali, kar je razumljivo.

Marija in Jože želita povabiti sorodnike, a danes ni nič več, kot je bilo včasih; ustno povabilo se zdi tako povprečno, za svojega otroka bi rada naredila kaj več – pripravila bi nekaj bolj posebnega. In tako se Marija usede pred računalnik. Po spletu brska za lepimi mislimi, pa ne najde nič posebnega. Išče po knjigah ... nič. Celo sama poskuša kaj spesniti, a kaj, ko je tako utrujena. In ko ji misli vendarle napolni prvi verz, njeno zbranost zmoti otrokov jok. Ne, ne bo šlo. Z Jožem se obupana pogovarjata, da bosta vendarle ostala »samo« pri ustnih povabilih, ko poštar prinese novo številko revije Mama. Kakšno olajšanje: končno prispevek s predlogi o vabilih in zahvalah pri krstu!

Vsem Marijam, Jožetom in drugim staršem bi s tem prispevkom prav zares radi olajšali napore ob organizaciji krsta. Danes so namreč krstna vabila ter zahvale stalna praksa (čeprav vsekakor niso obvezna).

Za kakšno vabilo se boste odločili?
Odločitev je seveda vaša. Morda boste kljub modernim trendom raje vabili kar ustno, morda boste sicer vabili ustno, pri tem pa bi radi izročili vabilo, morda boste vabila pošiljali po pošti. Če ste se odločili zanje, vas čaka še ena dilema: jih boste izdelovali doma ali pa jih boste dali tiskati v kakšen fotografski studio? Verjetno bo vaša odločitev odvisna od časa, ki ga imate na razpolago, pa tudi od vaših ustvarjalskih spretnosti.

Kakor koli, v obeh primerih bo najbrž vsaj nekje na vabilu otrokova slika, morda pa se odločite tudi za kakšen simbol krsta (bel golob ali sveča z belim oblačilom). Potem manjka še bistveni del – tisti, ki Mariji nikakor ni šel od rok – besedilo. Kakšno bo besedilo, je seveda spet odvisno od vas. Pri tem je pomembno, kaj vam krstni obred pomeni, pa tudi kako želite povabiti. Morda bo otrok vabil kar sam, morda bosta v njegovem imenu starša. Morda zbranih ne boste povabili v gostišče – nič hudega, preprosto izpustite predlagano vrstico. Če ste o vseh teh vprašanjih jasno odločeni, boste brez težav znali prilagoditi predlagane tekste. Lahko jih tudi sestavljate tako, da uporabite začetek enega in konec drugega; kakor vam je všeč. Da pa se v ustvarjanju ne bi izgubila nobena Marija in noben Jože, smo jih poskušali razporediti v skupine.

»Pesniška« vabila
1.    »Srček že dela brez prestanka, a v njem še vedno nekaj manjka. Da bo znal globoko res ljubiti, mora se ga Božja ljubezen dotakniti. Ko se to bo res zgodilo, občestvo v /ime cerkve/ se bo veselilo. Pridruži se nam tudi ti, saj te imamo radi mi. V zahvalo, da /dan/ ob /ura/ svojo botro dobim, v /ime gostišča/ te pogostim.«
2.    »Ves v belem bom sijal, ko očka svečko bo prižgal, duhovnik pa mi prvi zakrament bo dal. S krstom tudi jaz postanem Njegov otrok, dotaknil se me bo sam Bog. Samo enkrat je ta sveti dan, samo enkrat postaneš kristjan. Želim ga deliti s teboj, zato te vabim, da /dan, kraj/     proslavimo praznik moj. Ko obred bo že končan, z obedom pri /ime gostišča/ zaključimo dan.«
3.    »Ko duhovnik s sveto vodo otroško glavico polije, ljubezen Boga v Svetem Duhu na malčka se izlije. Ko mazili čelo se dojenčkovo, vemo, da v veri smisel našel bo. V luči svoje vere otroka damo krstiti, v znamenje našega prijateljstva pa želimo še vas povabiti. Dne /ura in datum/ v /ime cerkve/ bomo obred praznovali, zatem se bomo pri /ime gostišča/ okrepčali.«
4.    »Sv. krst. Prišel bo dan, ki si ga zapomniti želim, v moči vere staršev ljubezen Božjo dobim. Preko duhovnikovih posvečenih rok prišel bo nadme sam Gospod. On v življenju me bo varoval, kot Prijatelj mi ob strani stal. Ker pa moj prijatelj si tudi ti, srček mali te na obredu želi. Ustavi se pri /ime cerkve/ v /dan/ ob /ura/.«

»Prozne oblike« vabil
1.    »Včasih je veljalo, da je otrok, dokler ni krščen, pogan. Ker jaz ne bi rad bil dolgo takšen, te vabim, da mi stojiš ob strani, ko bom sprejel prvi zakrament. Za vse potrebno bodo poskrbeli starši in botri. Vidimo se /kdaj, kje/. Zame in mojo družino je krst pomemben dogodek, saj bodo moje ime vpisali v krstno knjigo. Od tam ni izpisa. A mami, ati in boter bi mi radi pripravili nekaj dragocenega. Radi bi mi pokazali, da so tako veseli mojega življenja, da mi ga želijo pomagati še olepšati z Bogom.«
2.    »Čim bolj dopuščamo dogodkom in ljudem, da po znamenjih stopajo v naše življenje, tem bolj nam postajajo zakramenti. Tako za nas postajajo pomembni in enkratni. V /dan in ura/ bom v /kraj/ tudi sam postal še bolj enkraten. Bodi z mano!«
3.    »Za vernike je ves svet en sam velik zakrament. Svet je znamenje, ki kaže na tistega, ki ga je ustvaril. Na Boga. Življenje je polno Božjih sledi. Prva v mojem življenju bo zarisana /dan, ura in kraj/. Pridi na pomoč, da bo tako pomembna sled zarisana lepo.«
4.    »V sedmih zakramentih Bog steguje roko in se v znamenjih in simbolih dotika življenja vernih in jih spremlja v najpomembnejših trenutkih življenja. Eden takšnih me čaka /dan, ura in kraj/. Želim, da si ta dan z menoj. Vabljen!«
5.    »Sveti krst je temelj celotnega krščanskega življenja, velika vrata k življenju v Duhu in vrata, ki odpro dostop k drugim zakramentom. Po krstu se osvobodimo greha in se prerodimo v Božje otroke; postanemo udje Kristusa in se včlenimo v Cerkev ter postanemo deležni njenega poslanstva.« (KKC 1213) »Ker je krst zakrament vere, moramo vero v otrokovem imenu izpovedati mi – Cerkev. To smo starši, botri in tudi ti. Dobimo se /ura, datum in kraj/.«
6.    »Vsak človek ima svoje ime. Ime je za nas znamenje enkratnosti. In za Boga smo res enkratni. Pozna nas po imenu. Vse nas. Tudi mene bo spoznal, ko bom /dan, ura, kraj/ Božji otrok postal. Vabljen, da mi stojiš ob strani.«

Vabilo s poudarkom na verskem dogodku ali Svetemu pismu
1.    »Vsak ima svoj Božji poklic. Zato se reče poklic, ker Bog vsakega kliče na njegovo pot: nekoga, da bi postal zdravnik, drugega, da bi kmetoval ... a na vsaki poti življenja želi biti z nami. Le povabiti ga je treba. /Dan in ura/ v /ime cerkve/ bom tudi jaz v zakramentu sv. krsta medse povabil Boga. Bodi ob meni!«
2.    »Oče ljubi vse otroke. Logično: ati ima rad tako sina kakor hčerko. Najmlajšega, najstarejšega in vse, ki so vmes. Tako tudi naš nebeški Oče ljubi vse otroke, brez vsake izjeme. Tudi meni želi pokazati svojo Ljubezen. V znamenje, da jo sprejemam, me bosta starša /dan in  ura/ nesla v /ime cerkve/ k prvemu zakramentu. V krstu bo ob meni na poseben način boter, k obredu (in v gostišče) pa vabim tudi tebe.«
3.    »Tridesetletnega Jezusa je krstil Janez Krstnik v reki Jordan. Mene bo pri /starost/ v /kraj/ krstil domači duhovnik. Ob Jezusu in Janezu je stala množica ljudi. Želim, da si ob prejemu mojega prvega zakramenta tudi ti. Takrat so se odprla nebesa in slišal se je Božji glas: Ta je moj ljubljeni Sin, njega poslušajte! Tudi jaz bom postal Njegov ljubljeni otrok. Z družino smo tega zelo veseli, zato bomo dogodek proslavili /ime gostišča/. Se nam pridružiš?«
4.    »Krščen sem. Odslej sem doma v Gospodovi hiši. Cerkev je tudi moj dom. To je Božja hiša in jaz v njej nisem tujec. To je hiša mojega Gospoda; jaz sem vendar krščen!«
5.    »Pri krstu postanemo Jezusovi prijatelji in to ostanemo za vse življenje. Jaz sem trta, vi mladike. Kdor ostane v meni in jaz v njem, ta rodi obilo sadu.« (Jn 15,5)
6.    »Dobri Bog, poglej najinega otroka. Najin je in Tvoj. Skupno smo ga z ljubeznijo poklicali v življenje. Skupno ga bomo v ljubezni pospremili v življenje. Prvi korak bomo storili /ura, datum in kraj/. Pridi z nami!«
7.    »Gospod naj bo pred teboj, da ti bo pokazal pravo pot. Gospod naj bo ob tebi, da te bo vzel v naročje in te varoval nevarnosti z leve in desne. Gospod naj bo za teboj, da te obvaruje zahrbtnosti hudobnih ljudi. Gospod naj bo pred teboj, da te ujame, če padeš, in te reši iz zanke. Gospod naj bo v tebi, da te bo tolažil, ko boš žalosten. Gospod naj bo okrog tebe, da te bo branil, če te kdo napade. Gospod naj bo nad teboj, da te blagoslovi.«
8.    »Janez ga je hotel odvrniti od tega in je rekel: Jaz bi se ti moral dati krstiti, pa ti hodiš k meni. Jezus je odgovoril in mu dejal: Pusti zdaj, kajti spodobi se nama, da tako izpolniva vso pravičnost. Tedaj mu je pustil. Po krstu je Jezus takoj stopil iz vode, in glej, odprla so se mu nebesa. Videl je Božjega Duha, ki se je spuščal kakor golob in prihajal nadenj. In glej, glas iz nebes je rekel: Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje.« (Mt 3, 14-17)
9.    »Jezus je pristopil in jim spregovoril: Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji. Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence. Krščujte jih v ime Očeta in Sina in Svetega Duha in učite jih izpolnjevati vse, kar koli sem vam zapovedal! In glejte: jaz sem z vami vse dni do konca sveta.« (Mt 28, 18-20)
10.    »Toda ne prosim samo za te, ampak tudi za tiste, ki bodo po njihovi besedi verovali vame: da bi bili vsi eno, kakor si ti, Oče, v meni in jaz v tebi, da bi bili tudi oni v naju, da bo svet veroval, da si me ti poslal.« (Jn 17, 20-21)

Nevtralnejša vabila
1.    »Ko imaš otroka, si sploh ne moreš zamišljati, da bi ga lahko ljubil še bolj, kakor ga že, saj te razganja od ljubezni. Ljubiš, kakor človek sploh more ljubiti, in potem ga – ljubiš še bolj.«
2.    »Dobre matere dajo otrokom barve, čopiče in platno, nato pa jih pustijo, da naslikajo lastno sliko. Kot dobra starša ti tudi midva dajeva 'barve, čopiče in platno' v podobi zakramenta sv. krsta in le upava lahko, da boš v življenju naslikal dobro sliko.«
3.     »Pri otrocih ni majhnih korakov. Vse, kar storijo in naredijo, je veliko. Predvsem srca imajo večja kot mi – odrasli. Vanje spravimo vse, kar vidijo, in vse, česar se zavedajo – majhen kamen s ceste, listek z drevesa, poljubček kar tako, predvsem pa ljudi okrog njih. Zato bomo veseli, če se nam /ura, datum in kraj/ pridružiš ob enem velikih korakov: sv. krstu.«
4.    »Otroci so to, kar se iz njih naredi. Ker bi radi naredili dobrega človeka, te v /dan in kraj/ vabimo k obredu svetega krsta.«

Tako, drage Marije in Jožeti, pa se je nabralo nekaj predlogov. Uporabljajte jih kar se da ustvarjalno, kombinirajte, kaj dodajte, odvzemite – naj bo tako, da bo vam in vašemu malčku pisano na kožo.

Kaj pa zahvala?
Potem pa bo prišel dan d. Povabljeni bodo najbrž prinesli darila in Mariji in Jožetu, ki sta precej vljudne narave, se bo spet zdelo, da je treba kaj pripraviti. Nekaterim bi se tovrstno delo zdelo nepotrebno, celo neumno, spet druge pa veseli. No, Marija in Jože, naj vama zaupamo: zahvale so ponavadi precej preprostejše kot vabila. Vsaj besedilno. Če se hočeš komu za kaj zahvaliti, ni lepše besede, kot je »hvala.« Če pa imata čas (in/ali denar) se lahko poigrata tudi pri zahvalah.

Nekateri starši vsem povabljenim v zahvalo pošljejo fotografijo otroka, ki jo položijo v ročno izdelan okvir (kar ne pomeni, da je kupljen, ampak seveda, da ga izdelate sami). Dodana beseda »hvala« bo v tem primeru dovolj. Drugi izdelujejo angelčke na tisoč in en način (na sporočilce pa pripišejo: vesel sem, da imam tudi jaz angela varuha, hvala, da si bil ob meni), spet tretji so se domislili, da je bolj vsebinsko s krstom povezana sveča in torej izdelajo manjšo svečo kot podobo krstne sveče (poleg pripišejo: hvala, da smo skupaj prižgali luč Življenja). Kakšna Marija in Jože bi se lahko poskusila tudi v poslikavi majčk (na blago odtisnete otrokovo roko in zapišete »hvala«), tisti s kakšnim cekinčkom več pa lahko v fotografskem studiu naročijo »puzzle« otrokove fotografije, ob katere pripišejo: hvala, da si bil ob meni.
Če želite več besedila, pripišite kaj takšnega: »Kakršno koli je doživljanje med nosečnostjo, ko enkrat držiš v naročju dojenčka, ki se v sanjah nežno smehlja, lahko pomisliš: Hvala, Življenje. Hvala pa tudi tebi, ki mi ga pomagaš oblikovati.«

In še pomembno opozorilo: ko se boste odločali, se nikar ne mučite preveč. Marija in Jože sta nam na podlagi lastnih izkušenj zaupala, da je najpomembnejša iskrena ljubezen do otroka. Kdor jo ima, bi prišel tudi brez vabila in bo vašega truda, četudi se vam bo zdelo, da morda niste storili dovolj, gotovo iskreno vesel.

Mojca Štruc

Kolike: 3 ure, 3 dni, 3 mesece

Za kolikami naj bi trpel kar eden od petih dojenčkov, zato veljajo za eno najbolj razširjenih težav med novopečenimi starši, ki pogosto ne vedo, kako naj se z njimi spopadejo.

S kolikami opisujemo otroški jok, ki se običajno pojavi kmalu po rojstvu ali okoli tretjega tedna, izgine pa pri starosti treh mesecev (v izjemno redkih primerih šele po šestem mesecu). Težave se pričnejo popoldne oziroma proti večeru, ko dojenčka zgrabi silovit jok, ki izraža hude bolečine. Starši, ki joka nikakor ne morejo umiriti, se ob tem počutijo tako nemočne, da pogosto zajočejo tudi sami.

Kako prepoznamo kolike?
Kolike se pojavijo okoli tretjega tedna življenja, pri nedonošenčkih pa nekoliko kasneje, in so najhujše pri mesecu in pol. Pojavijo se nenadoma. Otrok prične popoldne kričati in jokati, od bolečin mršči čelo, stiska oči, krči kolena in stiska pesti, zadržuje dih ... Zdi se, da ga je nemogoče pomiriti, saj tudi dojenje ne pomaga in bradavico pogosto takoj izpusti iz ust, ure dolgo nošenje v naročju in trepljanje pa pogosto ne daje rezultatov (razen izmučenih staršev).

Kaj točno kolike so, je težko opisati, velja pa, da so kolike jok, ki ga označuje številka 3. Ne le da se pojavijo okoli tretjega tedna, temveč jih pediatri spoznajo tudi po ključu: jok, ki traja vsaj 3 ure na dan, vsaj 3 dni na teden, in do 3. meseca.

Kaj jih povzroča?
Za kolike nismo krivi starši - naša nervoza, neizkušenost, da delamo z otrokom kaj narobe ... Prav tako ni razlog v prehrani doječe matere - izkazalo se je, da nekatere matere jedo hrano, ki je lahka in ne napenja, pa imajo otroci vseeno kolike, medtem ko druge jedo prav vse, pa otroci kolik nimajo. Vsekakor z jedilnika ni pametno na lastno pest črtati svežega sadja in druge hrane, ki jo nekateri krivijo za kolike in je med dojenjem in v postnatalnem obdobju še kako potrebna.

Dejavniki, ki v medsebojni kombinaciji povečajo možnost za kolike
-    Kolike so pogostejše pri dečkih, čeprav vsekakor ne velja, da jih deklice nimajo.
-    Nezrela prebavila dojenčka, zaradi katerih so vetrovi izjemno boleči.
-    Nezrelost otrokovega živčnega sistema, zaradi katerega ne more nadzorovati joka.
-    Nezrelost otrokovega živčnega sistema, zaradi katerega ne morejo »izključiti« vznemirjajočih zunanjih dražljajev.
-    Cigaretni dim.
-    Upadanje ravni hormonov, ki jih je dobil od matere, v otrokovem telesu.
-    Materino uživanje hrane, ki napenja, pri dojenemu otroku.

Kaj ni razlog za kolike?
-    Psihične težave matere.
-    Dednost.
-    Alergija na sestavine mlečne formule ali sestavine materinega mleka.
-    Razvajenost in želja po ljubkovanju.

Ukrepi pri odpravljanju kolik
-    V vašem stanovanju naj nikoli nihče ne kadi.
-    Če otroka dojite, se izognite hrani, ki napenja.
-    Če otroka hranite z mlečno formulo, izberite takšno, ki preprečuje kolike.
-    Če otroka hranite po steklenički, naj bo hrana takšna, da preprečuje kolike (in otrok ob sesanju ne golta zraka). Cucelj naj ima tako veliko luknjico, da bo otrok iz njega sesal brez težav, ne pa da se bo moral preveč truditi in bo ob tem hlastal tudi zrak.
-    Če otroka dojite, naj bo pravilno pristavljen, da ne bo poleg mleka sesal tudi zraka.
-    Otroku nežno masirajte trebušček; lahko si pomagate z lovorjevim mazilom, ki ga dobite v lekarni.
-    Otroku dajte med dojenjem oziroma ob hranjenju s formulo kapljice, ki zmanjšujejo prostornino plinov in s tem napenjanje, kapljice, ki pomirjajo ali krepijo črevesje.
-    Da bi otroka čim manj napenjalo zaradi vetrov, mu redno podirajte kupček in ga ne odložite v posteljico, dokler ga ne podre. Kupček med dojenjem podrite na vsakih pet minut ter po zaključenem hranjenju, pa tudi pri hranjenju po steklenički.
-    Otroka ne vznemirjajte, saj ga lahko dražljaji iz okolja po nepotrebnem razburijo. Popoldne in proti večeru izključite televizijo, radio ter ostale vire hrupa in svetlobe, da se bo otrok pomiril in lažje pripravil na spanje.

Otroka ob joku nikar ne skušajte pomiriti s hrano, saj jo mora dobiti, kadar je lačen, ne pa kot tolažbo. Če mu bo hrana pogosto v tolažbo, se bo tega vzorca navadil in kasneje lahko pride do debelosti ter motenj hranjenja. Prepoln trebušček bo povzročil še več bolečin in kolik tako ne boste pomirili, temveč bo jok še hujši.

Kako pomirimo otroka s kolikami?
Otroci so različni, zato jim ob kolikah prijajo različne stvari. Verjetno boste morali preizkusiti kar nekaj načinov pomirjanja, preden boste našli pravega.

-    Otroka nosite v »štorklji« ali drugi culi za nošenje, tako da se dotika vašega telesa. Otroci, ki jih matere veliko nosijo ob svojem telesu, nimajo kolik tako pogosto, poleg tega pa jih tesen stik z materjo med jokom tudi bolj pomirja.
-    Otroka zavijte v »bubo«. Položite ga na odejico ter tesno zavijte vanjo, nato pa ga vzemite v naročje. Otroka bo tesen občutek pomiril, saj ga bo spominjal na čas, ko je bil še v vašem trebuščku.
-    Zamenjajte okolje. Ko pričnejo otroka mučiti kolike, se nikar ne omejite na njegovo sobico, temveč ga nesite v drug prostor. Pozornost mu lahko preusmerite tudi tako, da ga peljete z vozičkom ali avtom.
-    Če ima otrok rad vodo, ga pomiri tudi prijetno topla kopel.
-    Ko pestujete otroka s kolikami in ga skušate pomiriti, sprejmite pomoč partnerja in drugih v svojem domu. Kolike so naporne tako za otroka kot tistega, ki ga tolaži, zato bo obema dobro delo, če ga pestuje še kdo drug - vi si boste odpočili, otroku pa se bo nov obraz zdel zanimiv.
-    Otroka nikoli ne pustite jokati samega. Če ima težave, ga je treba potolažiti in mu dati občutek varnosti in ljubezni. Pri tej starosti ga razvaditi sploh še ni možno.

Kdaj bodo kolike izginile?
Novorojenčki in nekajmesečni dojenčki imajo nezrel prebavni sistem, ki še ni predeloval hrane. Gastrointestinalni sistem se pravzaprav šele uči svojega delovanja. Mišice, ki podpirajo prebavo, še niso razvile pravega ritma za učinkovito gibanje hrane skozi prebavni trakt. Poleg tega novorojenčki v črevesju še nimajo koristne mikroflore (probiotikov), ki pomagajo pri učinkoviti prebavi in se razvijejo šele pozneje. To pojasnjuje, zakaj dojenčki kolike prerastejo v treh mesecih oziroma vsaj do šestega meseca - ker prebavni sistem fiziološko dozori in se v njem naselijo probiotiki.

Anita Majcen

Ob koncu nosečnosti ste verjetno že komaj čakali, da se znebite velikih nosečniških oblačil - a ko ste rodili, se je izkazalo, da so ta še vedno najudobnejša. Morda vas je to tako ujezilo, da ste si zaželeli takojšnjo resno dieto. Ker to vsekakor ni primerna niti zdrava ali varna odločitev, če dojite, poglejmo, kako se je med dojenjem pametno spopasti z odvečnimi kilogrami.

Večina žensk s porodom ne izgubi vseh kilogramov.

Normalno je, da vam po porodu ostane okoli 6 ali 8 kilogramov, ki so se nabrali med nosečnostjo, če ste nabrali več kilogramov, kot je priporočeno, pa vas bo tehtnica še bolj spravljala v slabo voljo. Vendar bodite realni. Kilograme ste nabirali celih devet mesecev, torej se jih ne boste znebili v enem. Tudi zmernost prinaša dobre rezultate: če boste izgubili pol kilograma na teden, je to še vedno 26 kilogramov na leto.

Prednosti dojenja

Za dojenje boste porabili okoli 500 kalorij na dan. Če torej ne boste povečali vnosa kalorij, lahko pričakujete, da boste ob normalni prehrani in brez telesne vadbe izgubili pol kilograma na teden, kar je ravno prav.

Z dieto počakajte!

Da ne bi hujšanje vplivalo na laktacijo, vam svetujemo, da se v prvih dveh mesecih dojenja ne odločite za zmanjšan vnos kalorij. Raje počakajte, da se dojenje dobro vzpostavi ter si vaše telo opomore od poroda, in se ta čas posvetite gibanju. Pojdite z vozičkom na sonček in se z dojenčkom redno sprehajajte, da pospešite svojo presnovo, prav tako pa si privoščite mlečne izdelke z mlečnimi bakterijami (probiotiki), ki pomagajo pospešiti prebavo, zmanjšujejo napihnjenost ter zaprtost, vzdržujejo zdravo ravnovesje v črevesju in vas napolnijo z energijo.

Pišite dnevnik.

Zapisujte si, kaj pojeste. Če boste pozorni na vsak nezdrav košček hrane, ki ga daste v usta, se boste pri uživanju prazne hrane hitro omejili, saj boste prav presenečeni, koliko se v posameznem dnevu nabere sladkih, slanih in drugih prigrizkov.

Zmanjšanje vnosa kalorij

Če kljub dojenju in telesni vadbi ne izgubljate kilogramov, boste verjetno morali na dieto. Ko se odločite za nizkokalorično hrano, nikoli ne zmanjšajte dnevnega vnosa pod 1800 kalorij, prav tako pa vnosa kalorij ne zmanjšajte kar naenkrat. Pričnite z majhnimi koraki in za začetek zmanjšajte vnos za zgolj 100 kalorij. To je lahko preprosto, saj se je treba odpovedati le manjši čokoladici ali drugemu prigrizku.

Imejte podporo!

Izguba kilogramov je lahko prav naporna, zato je dobro, da pri tem niste sami. Poiščite še kakšno mamico, s katero se lahko skupaj sprehajata z vozički in tudi skupaj hujšata. Tudi partner vas mora pri izgubi kilogramov podpirati, še boljše pa je, če mora tudi on izgubiti kak kilogram in se vam bo pri hujšanju pridružil. Telovadba in omejevanje hrane sta namreč prav neprijetna, če pri tem za svojega partnerja pripravljate obilne in nezdrave obroke, namesto da bi se cela družina odločila za kakovostno prehrano in več gibanja.

Previdnost ni odveč!

1. Večje zmanjšanje dnevnega vnosa kalorij hitro privede do zmanjšane tvorbe mleka. Spremembe v količini hrane oziroma kalorij torej uvajajte postopoma! Če vas skrbi, ali imate dovolj mleka ali ne, opazujte svojega dojenčka, saj mora ta normalno pridobivati težo.
2. Tudi pretirana telesna vadba lahko zmanjša količino mleka, zato ne pretiravajte.
3. Občasno se lahko zgodi, da dojenček po mamini intenzivni telesni vadbi zavrne dojko, saj dobi mleko nekoliko grenak okus, ker se v njem nabere mlečna kislina (to je kislina, ki povzroči boleče mišice po vadbi). Če pričnete telovaditi s polnimi prsmi, je v mleku najvišja vrednost mlečne kisline po desetih minutah, če pričnete vadbo z manj polnimi prsmi, pa po približno pol ure.
4. Otrok lahko zavrne dojko pa vaši telesni vadbi tudi zaradi spremenjenega okusa dojke in bradavice, zato po vadbi prsi vedno umijte, da sperete pot.

Kadar res ne gre ...

Žal je tako, da izguba kilogramov med dojenjem ni enako preprosta za vse mamice. Dejstvo je, da boste zaradi dojenja bolj žejni in lačni, prav tako pa se med dojenjem prebava lahko spremeni in se telo osredotoča na to, da ravno zaradi dojenja »dela rezerve«. V raziskavi o prehrani med dojenjem, ki jo je opravil »Institute of Medicine at the National Academy of Sciences«, so tako ugotovili, da je kar 22 odstotkov žensk med dojenjem pravzaprav pridobilo nove kilograme, namesto da bi jih izgubile. A to ni razlog, da bi se s svojimi kilogrami kar sprijaznili - pogosto se namreč apetit zmanjša, ko se prične odstavljanje in začne otrok jesti tudi drugo hrano, telo pa se samo zave, da mu ni treba več skrbeti za dovolj veliko količino mleka, torej tudi ne zahteva več toliko kalorij.

Marsikatera mamica, ki se neuspešno spopada z nosečniškimi kilogrami, pa tudi ugotovi, da se sama ne trudi dovolj za napredek. Mnogo žensk se namreč po porodu zave, da imajo neprimeren urnik hranjenja - zjutraj se posvečajo otrokovi negi in tako prvi obrok zaužijejo šele po poldnevu, zvečer, ko gre otrok v posteljo, pa si šele vzamejo čas in si pripravijo večji obrok, kar je popolnoma skregano z navodili za zdravo prehranjevanje.

Še ena navada mamic na porodniškem dopustu je izjemno trdovratna - to, da iščejo v hrani uteho. Porod in prihod novorojenčka povsem spremenita njihovo življenje in kar malo težko se je znajti, hrana pa je odlična tolažba po tem, ko otrok cele ure joče, ko si z njim večino dneva sam, saj je njegov očka v službi, in ko nimaš nobenega intelektualno zahtevnega dela, temveč si ves dan samo »v plenicah«, hladilnik pa je tako blizu ... Če se tudi sami zalotite, da jeste iz katerega od teh razlogov, ne pa zato, ker bi bili dejansko lačni, potem se skušajte takšni razvadi odpovedati in se kako drugače zaposliti, sprostiti in potolažiti. Pripravite pa si tudi zalogo prigrizkov, ki so zdravi in vam bojo dali energijo, ter se ne pustite zapeljati hrani in pijači z visoko vsebnostjo sladkorja, maščob in ogljikovih hidratov.

Dojenje za hujšanje!

Organizacija La Leche League International, ki se posveča pomoči in podpori pri dojenju, navaja: Mamice, ki dojijo, izgubijo med tretjim in šestim mesecem otrokove starosti več kilogramov kot tiste, ki uživajo manj kalorij, a otroke hranijo z mlečno formulo. Druga raziskava, s katero prav tako poudarjajo prednost dojenja za izgubo kilogramov, pa kaže: Matere, ki polno ali delno dojijo, imajo mesec po porodu v povprečju manjši obseg bokov in tehtajo manj kot matere, ki svoje otroke hranijo z mlečno formulo.

Katja Selan