Starši se bojijo najhujšega, ko jim zdravnik pove, da ima njihov otrok »šum na srcu«. Ne vedo, da je diagnoza zelo pogosta. Veliko otrok ima med odraščanjem srčni šum, vendar pri večini ni razloga za preplah, saj ne vpliva na zdravje.

Zaradi splošno veljavnega (zmotnega) prepričanja, da »šum na srcu« vedno pomeni resno bolezen, je pomembno, da starši vedo in razumejo, kateri tip šuma ima njihov otrok in ali bo potrebna nadaljnja diagnostična obdelava.

Kako deluje srce?

Da bi bolje razumeli, je treba v grobem poznati delovanje srca. Srce sestavljajo štiri votline in štiri zaklopke, ki delujejo kot enosmerna vrata. Zaklopke se ob vsakem srčnem utripu odprejo in zaprejo ter tako zagotavljajo, da kri z vsakim udarcem teče v pravo smer. Spodnji votlini sta odgovorni za črpanje krvi, imenujemo ju ventrikla ali prekata (levi in desni). Zgornji votlini sta zbiralnika in ju imenujemo atrija ali preddvora (ponovno levi in desni).

Naloga srca je potiskanje krvi po telesu, in sicer: kri, ki prihaja iz telesa, vsebuje malo kisika in gre v desno zbiralno votlino (desni preddvor). Nato teče skozi prvo zaklopko (trikuspidalna zaklopka) v desno črpalno votlino (desni prekat) in nato ob srčnem utripu skozi drugo zaklopko (pulmonalna zaklopka) v pljučno žilje, kjer se napolni s kisikom. S kisikom bogata kri se vrne v tako imenovano levo srce - najprej v levo zbiralno votlino (levi preddvor), skozi tretjo zaklopko (mitralna zaklopka) v levo črpalno votlino (levi prekat). Od tam jo srce potisne skozi četrto zaklopko (aortna zaklopka) v aorto, veliko žilo, ki raznese kri po telesu in ga oskrbi s kisikom.

Kaj je šum?

Je pihajoč ali žvižgajoč zvok, ki ga sliši zdravnik, ko posluša otrokovo srce s stetoskopom.

Kako zdravnik ugotovi »šum na srcu«?

Med poslušanjem otrokovega srca zdravnik postavlja stetoskop na različna mesta na otrokovem prsnem košu. Ko posluša otrokovo srce, posluša zapiranje zaklopk. To so zvoki, ki jih sami poimenujemo kot »utrip oz. bitje srca« in jih slišimo, ko nekomu na prsni koš prislonimo svoje uho. Če poslušamo pozorno, bomo kmalu ugotovili, da gre za ponavljajoča zvočna fenomena, ki ju v grobem lahko zapišemo kot »lab-dab«. Tema zvokoma zdravnik pravi prvi in drugi ton. Prvi ton se pojavi, ko se zapreta zaklopki, ki nadzirata pretok krvi iz zbiralnih votlin v črpalni votlini (torej iz preddvorov v prekate). Drugi ton pomeni zapiranje zaklopk, ki sta odgovorni, da kri iz črpalnih votlin (prekatov) teče v pljučno žilje in aorto. Šum predstavlja dodaten tretji zvok, ki ga zdravnik sliši med pregledom. V večini primerov je ta dodatni zvok samo zvok krvi, ki teče skozi normalno, zdravo srce. Včasih pa je lahko znak bolezni srca.

Kako zdravnik opiše šum?

Zdravnik šum oceni po različnih kriterijih:

• Njegovo glasnost opiše z lestvico od 1 do 6. 1 pomeni zelo tih, komaj slišen šum, 6 pomeni zelo glasen šum.
• Določi, kdaj v srčnem ciklu se pojavi.
• Poišče mesto, kjer se šum sliši najglasneje.
• Ga opiše - visoko- ali nizkofrekvenčen.
• Preveri, ali se s spreminjanjem otrokovega položaja spreminja tudi šum.

Moj otrok ima šum - kaj to pomeni?

Zdravnik bo pri 30-50 odstotkih otrok v odraščanju pri rutinskem pregledu slišal srčni šum. To se zgodi iz več razlogov. »Nedolžni« šumi se pojavljajo in izginjajo, odvisno od otrokove frekvence srca, položaja pri pregledu in morebitno prisotne povišane telesne temperature. Nekateri novonastali šumi nas lahko opozorijo na razvijajočo se bolezen srca. In končno, pri nekaterih prirojenih boleznih srca (kongenitalne srčne napake) ob rojstvu mogoče šuma ne slišimo in se ta pojavi šele kasneje.

Kaj je »nedolžen« šum?

Je najpogostejši srčni šum pri otrocih. Namesto »nedolžen« ga lahko zdravnik poimenuje tudi kot »funkcionalen« ali »normalen« srčni šum. Nastane zaradi pospešenega toka krvi skozi zaklopke pri popolnoma zdravem srcu.

Vzroki za nastanek »nedolžnega« šuma:

• Povišana telesna temperatura

Ko ima otrok vročino, so energetske potrebe telesa višje. Da bi jih zadovoljilo, mora srce zagotoviti hitrejši pretok krvi po telesu.

• Anemija (slabokrvnost)

Kadar je koncentracija eritrocitov zmanjšana, teče kri po telesu hitreje.

• Tanka prsna stena in zelo raven hrbet

Zaradi anatomskega položaja, ki približa srce prsni steni. Tako se lažje sliši tok krvi skozi srce.

• Stillov šum

Najpogosteje je slišen pri aktivnih, zdravih od tri- do sedemtletnikih. Šum predsatvlja normalen zvok, ki ga povzroči iztis krvi v aorto ob srčnem utripu.

Otroci imajo, v primerjavi z odraslimi, manj maščobnega in mišičnega tkiva ter drobnejše kosti. Tako je pri pregledu njihovo srce bližje membrani stetoskopa, in zato so šumi pri njih bolje in lažje slišni. Ko otrok raste, postaja šum postopoma vedno slabše slišen in polagoma popolnoma izgine. Otroci z »nedolžnim« šumom ne potrebujejo zdravljenja, posebne diete ali omejitve aktivnosti. Tisti, dovolj stari, da razumejo, da imajo »šum na srcu«, potrebujejo zagotovilo staršev, da se v ničemer ne razlikujejo od ostalih otrok. Poenostavljeno povedano: »nedolžen« šum je zvok normalne krvi, ki teče skozi normalno, zdravo srce po normalni poti.

Kongenitalne (prirojene) srčne napake

Nekateri šumi nastanejo zaradi prirojenih srčnih napak. Takšen šum je nefunkcionalen oz. organski.

Povzročijo ga:

• Preozka zaklopka (stenoza zaklopke)

Ko kri teče skozi srce, naleti na zaklopko, ki je ožja, kot bi morala biti. Tok krvi postane turbuenten in zaradi ožjega ustja tudi hitrejši, zato nastane šum.

• Zaklopka, ki pušča (insuficienca zaklopke)

Ko se zaklopke zaprejo in se srce skrči, del krvi teče v napačno smer (zateka nazaj, od koder je prišla). Ponovno nastane zvočni fenomen, šum.

• Patološke povezave med srčnimi votlinami

Ker pritisk v različnih votlinah srca ni enak, bo kri tekla iz votline z višjim tlakom v votlino z nižjim tlakom in ponovno bo nastal šum.

 

Če bo zdravnik posumil, da gre za nefunkcionalen šum, bo otroka napotil h kardiologu. Ta bo otroka natančno pregledal in naredil nekaj dodatnih preiskav, kot so rentgenogram prsnih organov, EKG in ultrazvok srca.

Otroci s kongenitalno srčno napako imajo poleg šuma še druge težave oziroma znake bolezni. Znaki prirojene srčne napake so pri nekaterh otrocih opazni že v prvih dneh po rojstvu. Lahko pa se težave pojavijo šele kasneje v otroštvu pri otroku, ki je bil do tedaj navzven popolnoma zdrav.

Dodatni znaki pri otroku s srčno napako:

• Novorojenčki in dojenčki: pospešeno dihanje, težave pri hranjenju (hitro se utrudi), modrikasta barva ustnic, ne pridobiva teže, se močno poti.
• Otroci in mladostniki: ne napreduje kot bi moral, se hitro utrudi in ima občutek oteženega dihanja oziroma težke sape že pri zmernih telesnih aktivnostih, bolečina v prsnem košu, vrtoglavost in omedlevice.

Če opazite pri svojem otroku navedene znake, se obrnite na otrokovega izbranega pediatra.

• Šum na srcu ni bolezen, je dodaten zvok, ki gra zdravnik sliši, ko posluša otrokovo srce.
• Večina šumov ni nevarnih - »nedolžni« šumi. Takšni so pogosti pri zdravih otrocih. Otrok z »nedolžnim« šumom ima zdravo srce.
• Včasih je srčni šum znak bolezni. Takrat ima otrok tudi druge težave ali znake bolezni.
• Zdravnik bo pozorno poslušal delovanje otrokovega srca in se na podlagi slišanega odločil, ali je šum nedolžen ali ne.

Maša Klešnik

Ljudje smo včasih vse preveč nagnjeni k skrajnostim – pretirani samohvali ali pretirani samokritiki. Slednjih je verjetno precej več kot prvih. Mlade mamice pri tem niso nobena izjema.

Verjetno vaš družinski vsakdan poteka dokaj ustaljeno. Vrtec ali šola, služba, kosilo, popoldanske dejavnosti, večerni trenutki skupaj, spanje ... Vmes po potrebi odpeljete naraščaj k zdravniku, na različne tečaje ali igrišče. In vse to se vam zdi samoumevno. Logično je, da otroka, ki pride iz bazena, obrišete, medtem z njim klepetate, kako se je imel, mu pustite, da se sam obleče, ga pohvalite, da mu je šlo dobro ... Morda ste ob tem malce nervozni, ker se vam mudi po drugega otroka na angleščino in niti slučajno ne pomislite, da počnete kaj posebnega. Dokler ne dočakate nepričakovane pohvale. Šele takrat se vam odprejo oči, da svoje delo matere opravljate dobro in da nudite otrokom vse, kar je v vaših močeh. In vsaka mama se v takem trenutku počuti, kot bi dobila Nobelovo nagrado za materinstvo.

Ko imamo majhne otroke, smo navajeni, da včasih tudi popolni tujci posvetijo pozornost malim navihancem. Nekateri ljudje so pač prijazni in vsako bitje, manjše od metra, se jim zdi neskončno srčkano. To so tisti, ki pokukajo skoraj v vsak voziček, ogovorijo vsakega malčka, in če je otrok kaj posebnega ali če sta na primer dvojčka, je pozornosti med neznanci toliko več. Otroci pa so ponavadi pravi zlati srčki, če se okoli njih dogaja kaj zanimivega, in zato se pogosto zgodi, da ljudje, ki jih vidijo prvič ali redko, izrekajo pohvale za njihovo lepo vedenje. Takrat smo seveda ponosni.

Pohvale na račun staršev pa so zelo redke in praviloma nepričakovane. Starši si le redko prisvajamo zasluge za to, ker so naši otroci lepo vzgojeni. Morda pozneje, ko so otroci že odrasli, si kateri reče »Dobro sem opravil svoje delo.« Prej pa na to niti ne pomislimo. Zdi se nam, da so naši otroci že rojeni taki, kakršni so.

Vzgoja otroka ne prinaša napredovanja na delovnem mestu, zanjo se ne dodeljujejo priznanja. Zato je vsaka pohvala še toliko več vredna.

Tole moje pisanje je namenjeno predvsem tistim, ki radi pokukate v voziček. Tistim, ki imate v svoji bližini mlade starše. Tistim, ki ste starši in dobro veste, o čem govorim. Pohvale so zastonj. Če so izrečene iskreno in z dobrim razlogom, imajo izjemen učinek. Posebno zato, ker starši pogosto podvomimo v pravilnost svojih vzgojnih načinov. Vzgoja je pač delo, pri katerem ne moremo pričakovati kratkoročnih rezultatov. Je proces, ki traja leta in leta, preden vidimo, ali nam je uspelo ali pa smo morda kje naredili napako.

Če v vsem tem času ne slišimo od nikogar, kako opravljamo svoje delo, ne moremo vedeti, ali smo na pravi poti ali ne. To seveda ne pomeni, da si lahko vsak privošči in nas kritizira. A lepa beseda za tistega, ki zares zasluži pohvalo, bo imela boljši učinek kot deset kritik. Zato ne varčujte z njimi. Ko pripomnite »Kako srčkana punčka«, dodajte še »Pa kako lep odnos imate s svojim otrokom.«

Niti predstavljati si ne morete, kakšen zagon bodo staršem dale te preproste besede.

Otroci že od rojstva živijo v socialni sredini in so zelo občutljivi na t.i. emocionalno ozračje, ki jih obkroža, in na to, kako se obnašamo drug do drugega. Tudi takrat, ko še niso sposobni z besedami izraziti svojih čustev in misli - izražajo jih posredno - s svojim vedenjem, igro, risbicami, sanjami in nočnimi morami izražajo tisto, kar opažajo in doživljajo.

Kaj je komunikacija?

Komunikacija je dvosmerni proces, ki skuša razumeti misli in občutenja, ki jih izraža druga oseba, in smiselno odgovoriti. To pomeni, da za dobro komunikacijo (sporazumevanje) potrebujemo sposobnost poslušanja in opazovanja drugih ter razumevanje njihovih sporočil. Sposobnost prenašanja lastnih idej in čustev drugim mora biti izražena tako, da jih drugi doume in razbere.

Sporazumevanje z otrokom

Skrb in žalost otroci pogosto izražajo z navali besa ali nočnim prebujanjem. Da bi otroku pri tem pomagali, jim moramo ponuditi priložnost, da svoje strahove izrazijo z igro in ostalimi kreativnimi dejavnostmi čez dan. Ko otrok raste in se razvija telesno, od njega upravičeno pričakujemo tudi napredovanje sposobnosti komunikacije, izražanja čustev, reševanja problemov, prevzemanja odgovornosti in podobno. Pogosto je normalni čustveni razvoj prekinjen, če otrok živi v slabih čustvenih razmerah. Mlajši otroci tako pogosto nehajo govoriti ali pa začnejo jecljati, ponoči močijo posteljo in se bojijo biti ločeni od svoje družine.

Starejši otroci se v takšnih situacijah zaprejo vase; izgubijo možnost pridobivanja normalnih socialnih izkušenj z vrstniki in branijo se obiskovanja šole in druženja. Pri njih se izrazito pokažejo težave z učenjem, nimajo prijateljev, dajejo nam vedeti, da se moramo z njimi vesti kot z majhnimi, pomoči potrebnimi otroki. Zato moramo svoj način sporazumevanja natanko prilagoditi svojemu otroku, kar pomeni, da se moramo vanj poglobiti in mu dopustiti, da nam pokaže in izrazi svoje strahove in nelagodnosti, ki jih doživlja.

Vrednost sporazumevanja

Vsakodnevno se srečujemo z nasveti, da se moramo čim več pogovarjati s svojimi otroki. Da si moramo vzeti čas za pogovor. Ne samo, da govorimo mi in nas otrok posluša; dati mu moramo priložnost, da spregovori tudi sam in biti v tistih trenutkih pozoren poslušalec.

Ne pozabite! Ni pomembno, kako dolgo in kje poteka naša komunikacija z otrokom. Pomembno je, kako se pogovarjamo. Pomembno je, da znamo prisluhniti.

Komunikacija pomeni zanj tudi moralno podporo, ki jo potrebuje vsak dan. Že od rojstva je otrok izpostavljen pohvalam in vzpodbudam (bravo, super …). To je prva oblika moralne podpore. Tudi igre, v katerih sodelujemo s svojimi otroki, so izvor moralne podpore, hkrati pa izhodišče za izgradnjo kakovostne komunikacije.

Ko otrok raste, je pogovor oblika reševanja problemov. S pogovorom otrok navadno začuti olajšanje. Mlajši otroci poskušajo s pomočjo igranja vlog (mame, očeta, obiska pri zdravniku …), risanjem ali govorjenjem o svoji risbi prenesti svoja občutja, strahove in nemoč ter tako izkazujejo tisto, kar jih trenutno muči, ali tisto, o čemer razmišljajo.

Ko se z otrokom pogovarjamo, nam pogosto zaupa svoje težave in razkriva svoje strahove. Če mu v takšnih trenutkih znamo ponuditi rešitev ali nasvet, če spregovorimo o svojih izkušnjah iz otroštva, se bo s težavo spopadel in v trenutku bomo zmanjšali njegovo stisko. Dojel bo, da ni edini, ki se sooča s težavo, in da jo je mogoče prebroditi. Vemo, da se otroci različnih starosti različno lotevajo problemov in komunikacije. Potrebno je zaznati otrokovo komunikacijo, ki se poleg pogovora z nami lahko odraža tudi v pogovoru z vrstniki, s plesom, glasbo, risanjem, igro. Otroku je potrebno omogočiti za njega najsprejemljivejši način komunikacije.

Verbalna komunikacija

Primerno postavljanje vprašanj pomaga otroku, da se sprosti in se v pogovoru z nami počuti enakopravnega. Vprašanja strokovno delimo na tri skupine:

1. vprašanja zaprtega tipa; gre za vprašanja, na katera otrok odgovarja z da ali ne ali nekim podobnim, enostavnim odgovorom (na primer: Kako ti je ime?, Ali že hodiš v vrtec?). Takšna in podobna vprašanja pa pri otroku ne naletijo na vpletenost njega samega, saj je pogovor običajno zaključen v najkrajšem možnem času in od otroka ne zahteva ne kreativnosti ne poglabljanja v določen problem.
2. vprašanja usmerjenega tipa; takšna vprašanja otroka napeljujejo na točno določen odgovor (na primer: Ti je to jasno?, Ali je vse v redu?). Otroku že vnaprej ponujamo dva možna odgovora – da ali ne. Glede na to, da je vprašanje zastavljeno tako, da otrok le redko odgovori z »ne«, raje odgovori z »da«, pa čeprav se s tem pravzaprav ne strinja. Otroci čutijo, da starši v tem primeru ne želimo slišati negativnega odgovora.
3. odprta vprašanja in pripombe; gre za vprašanja, ki hrabrijo izražanje lastnih idej in pogovor o lastnih doživetjih. Primeri odprtih vprašanj so recimo »In kaj se je zgodilo potem?«. Pripombe, ki jih dajemo otroku, medtem ko govori z nami, mu bodo pokazale, da se trudimo razumeti in da ga pozorno poslušamo. Naša vprašanja in pripombe hrabrijo otroka, da s pogovorom nadaljuje in ga poglablja, saj mu kažejo, da nas zanima tisto, o čemer govori.

S pomočjo tovrstnih vprašanj lahko o otrokovih problemih, izkustvih in čustvih izvemo mnogo več, kot nam je bil morda v začetku pogovora pripravljen povedati. Do otroka moramo biti odkriti, da ga ne bomo odbili – poslušajmo ga pozorno, spodbujajmo s toplino in pokažimo iskreno zaupanje za težave, ki ga pestijo. Potrpljenje je ena od najpomembnejših vrlin, ki jo moramo imeti pri sporazumevanju z otrokom. Treba je pustiti času čas, da se lahko oblikuje zaupljiv odnos med starši in otrokom. Ključ do vsake komunikacije pa je zagotovo naše vedenje v vsakodnevnem življenju, ki ga otrok podrobno proučuje. Zelo pomaga, če z otrokom počneta skupaj različne reči: gresta na sprehod, telovadbo, se igrata, kuhata, skupaj odneseta smeti …

Neverbalna komunikacija

Večina komunikacije se odvija brez besed. Izraz obraza, kretnje, ton glasu – vse to so oblike komunikacije, katerih pomen je odvisen o neke kulture, pripadnosti neki socialni ali interesni skupini.

Ton glasu – grob glas otrok povezuje z jezo. Tišji in bolj speven glas otroku sporoča varnost in razumevanje.

Izraz obraza – mora se spreminjati skladno s tistim, kar nam otrok sporoča.

Smeh in šale – pomagajo otroku pri sproščanju in vzbujanju zaupanja.

Pogled – običajno zelo pomaga, če otroka gledate v oči. Če ga ne gledate v obraz, lahko pogosto spregledate, ali potrebuje tolažbo in koliko je v resnici vznemirjen. Najbolje je, če sedite neposredno nasproti otroku, kar omogoča stik z očmi in s tem neposredno bližino, ki vzbuja zaupanje.

Zakaj prihaja do prekinitev komunikacije?

Znano je, da se otroci težko izražajo, kar pri odraslih povzroča frustracije. Obdobja tišine so nekaj čisto običajnega in treba jih je jemati kot nekaj samoumevnega – mirno in potrpežljivo. Razlogi, ki lahko privedejo do prekinitve komunikacije, pa so različni. Včasih ne zmoremo komunicirati. Razlog sploh ni pomemben. Z mislimi smo enostavno kje drugje. Včasih nam kakovostno komunikacijo onemogočajo otrokovi močni čustveni odzivi. Odrasli pogosto blokiramo komunikacijo tako, da preveč govorimo, kritiziramo, se posmehujemo ali otroka celo ponižujemo, smo agresivni ali otroka s čim posiljujemo, se razburimo in postanemo agresivni, če ne znamo vzpostaviti zaupljivega vzdušja. Skušajte razumeti ozadje prekinjene komunikacije, umirite se in nadaljujte tam, kjer ste ostali. Pri majhnih otrocih vas ne sme razjeziti, če včasih povedo neresnico – tako težko še ločijo med resničnim in domišljijskim svetom.

Otroci se tudi neradi pogovarjajo o temah, ki so zanje boleče. Bodite vztrajni, vendar previdni. Dodaten pritisk bo otroka odvrnil od zaupljivosti. Velika možnost, da se komunikacija prekine, je tudi otrokov strah pred kaznovanjem. Bodite pozorni na njegove laži - morda vam z lažjo sporoča, da mu posvečate premalo pozornosti. Z lažjo upa, da mu boste pozornost vendarle naklonili.

Spodbuda in nasvet

Pogovor z otrokom vključuje spodbudo in dajanje nasvetov. Če je otrok še majhen, je komunikacija zagotovo iskanje tolažbe na različne načine. Stisniti otroka v objem, si ga posaditi v naročje in ga poljubiti je tudi del komunikacije. Ko je otrok starejši, ima primarno potrebo po pogovoru z nami. V začetku šolskega obdobja je otroku prepotrebna komunikacija o tem, kaj misli in čuti; nekateri bodo z veseljem sprejeli nasvet, če jim ga boste ponudili. Nikar se ne izgovarjajte, da nimate časa za pogovor, ne odlagajte ga na neki drugi čas in prostor, kajti otrok ga potrebuje prav takrat, ko se je obrnil na vas. Če ga boste pustili samega, si bo sogovornika poiskal kje drugje.

Otroku ne dajajte nasvetov kar tako; s tem ga lahko razjezite in dobil bo občutek, da njegovih težav sploh ne razumete. Do rešitev problema skušajte priti skupaj z njim – nikar mu ne ponudite rešitve, saj ga tako opeharite za tako potrebno življenjsko izkušnjo, kako se s težavo spopasti.

Zaključek pogovora

Način, s katerim pogovor zaključimo, je zelo pomemben. Pogovor naj pri otroku ne vzbudi občutka krivde z dodatnim zastraševanjem in podobnim. Vaša naloga je, da otroka potolažite in mu pokažete pot, kako se s težavo spopasti. Stavka, kot sta »To se lahko zgodi vsakomur.« ali »Boš videl, vse bo še dobro.« v otroku pustijo občutek razumevanja in ga navedejo k pozitivnemu razmišljanju. Ob zaključku pogovora glejte pozitivno, otroka podprite, jasno razložite svoje nasvete in skupaj z njim sprejmite možno rešitev, bodite dovolj odprti in iskreni, pokažite potrpežljivost in pozornost.

Komunicirajte s svojim otrokom skozi igro, risbo, ples, na skupnem sprehodu, ko bereta pravljico za lahko noč, ko delata vsakodnevna hišna opravila. Vsak trenutek, ki ga prebijete skupaj, naj bo pogovor. Ne monolog, pogovor.

Če je otrok zdolgočasen, obstaja precejšnja možnost, da bo ušpičil kakšno neumnost. Kako ga zabavati, hkrati spodbujati njegov razvoj in poskrbeti, da boste vseeno uspeli narediti po stanovanju to, kar ste si zastavili?

Malčki so včasih naporni. Svoje starše tako okupirajo, da jim pogosto zmanjka idej, kaj bi še lahko počeli skupaj. Da o telesni izčrpanosti niti ne govorimo. Le od kod otrokom toliko energije?

Poskusite vsakdanja opravila obrniti v zabavno igro, pa boste združili prijetno s koristnim – vse bo opravljeno, pa še zabavali se boste.

"Kako prikupen dojenček. Čisto pravi in čisto moj." Nekaj podobnega se verjetno mota po glavici vsakega ponosnega bratca in sestrice. Prav je, da sodelujejo pri negi dojenčka in da pri ljubkovanju malega bitjeca niso zapostavljeni, vendar bodimo previdni – taka nežnost se lahko kmalu sprevrže v neprijeten padec, udarec, jok ...

Otroci, mlajši od treh let, ne razumejo, da dojenček potrebuje posebno nežno ravnanje. Ne znajo podpirati njegove glavice ali pa ga pretesno objemajo. Dveletnik, ki je ljubosumen na dojenčka, ga lahko celo potisne, vrže, udari ali ugrizne.

Dajte dober zgled.

Na dojenčku – igrači pokažite otroku, kako naj ravna z bratcem ali sestrico. Pokažite mu, kako naj namesti roki, ko ga drži, kako naj ga hrani ali previje. Čeprav tega še nekaj časa ne bo delal sam, mu tako privzgojite potrebno nežnost in previdnost.

Prehitite ljubosumne izpade.

Vsak dan preživite nekaj časa samo z malčkom, pa čeprav le 15 minut. Igrajta se. Medtem ko dojenček spi ali med dojenjem lahko starejšemu preberete ali poveste pravljico, kar bo posredno koristilo tudi najmlajšemu. Tako veliki bratec ali sestrica ne bosta preveč ljubosumna na dojenčka, ki nenadoma zahteva toliko pozornosti.

Vedno bodite zraven.

Dve- ali triletnika nikoli ne pustite samega z dojenčkom! Medtem ko naredite nekaj korakov v kuhinjo ali na stranišče, lahko ljubosumnež prevrne voziček, vrže igračo v dojenčka ali sede nanj.

Potešite njegovo radovednost.

Izkoristite vsako priložnost, da bo malček lahko gledal dojenčka, ko ga kopate, oblačite ali hranite. Če bo njegova radovednost potešena, ga ne bo premagala želja, da bi splezal na previjalno mizo ali ob strani posteljice ali košarice, da bi pokukal, kaj se dogaja z novim družinskim članom. Kadar je le mogoče, položite otroka na odejo na tla in malček naj ga opazuje ali se igra z njim.

Naučite ga nežnosti.

Nežnih objemov ga boste najlaže naučili, če boste najprej vi objeli malčka ravno toliko, kolikor se sme objeti dojenčka, nato pa naj malček objame vas. Naj vas nekajkrat premočno objame, nato pa ravno prav. Tako bo dobil občutek, kolikšna nežnost je potrebna z nebogljenim dojenčkom.

Ste si med nosečnostjo obljubile, da bo vaš otrok rasel ob zdravi prehrani? Da bo namesto čokolade grizljal korenček in užival v doma pripravljenih, hranljivih organskih obrokih? Ko preidete na trdno hrano, se je treba soočiti z realnostjo: trdno zaprtih ust ne more odpreti niti žlica z medvedki, niti prigovarjanje, niti deset različnih jedi, niti oponašanje rjovenja lačnega leva …

Vaša potrpežljivost je na veliki preizkušnji. In trmasti malček bo zato mnogokrat dosegel, da mu boste nazadnje vendarle ponudili piškote, saj bo to veliko enostavneje kot še ena bitka ob mizi. Toda: ali obstaja alternativa?

Vsak dan enako

Nekaterim malčkom se določena hrana priljubi, zato nočejo poskusiti ničesar drugega. Njihova navada postane pravcata vsakodnevna rutina. Za zajtrk bi vedno jedli »čokolino«, za kosilo piščančje hrenovke, za večerjo kruh s čokoladnim namazom. Vse to bi jedli tudi večkrat na dan, če bi jim le pustili. Če jim daste na krožnik kaj drugega, pa se hrane sploh ne dotaknejo, se z njo zgolj igrajo ter jo zmečejo na tla, saj so raje lačni.

Marsikatera mati se vda ter otroku pač servira vedno isto, čeprav se zaveda, da takšno ravnanje ne bo razvilo zdravih navad, da se pri otroku lahko pojavijo težave z zdravjem in prekomerno telesno težo ter da tako ne dobi dovolj hranljivih snovi. In marsikatera se tolaži s tem, da otroku daje vitaminski sirup, ki naj bi vsaj delno poskrbel za manjkajoče elemente v prehrani.

Rešitev? Razvoj dobrih prehranskih navad se prične z določanjem pravil. Prav tako morate znati uporabiti besedo »ne«, saj enoletnemu ali dvoletnemu malčku ne smemo dovoliti, da bo sam odločal o svojih obrokih. Hrano, ki jo ima rad, najprej zamenjajte s podobnimi, a bolj zdravimi živili. Namesto »čokolina« naj v mleku dobi žitne kosmiče, hrenovko nadomestite z manjšim piščančjim filejem, na kruh pa mu namažite marmelado.

Če bo otrok hrano zavrnil, jo enostavno umaknite z mize, ne da bi ga poskušali siliti ali prepričevati. Ne ponudite mu priljubljenih jedi, pa čeprav vas skrbi, da bo ostal lačen. Ko ga bo resnično popadla lakota, se bo pač moral lotiti »nove« hrane, saj bo uvidel, da ne bo dosegel svojega.

Ko otroka enkrat prepričate, da se novo hrano izplača poskusiti, bodite inovativni. Ponudite mu sadje in zelenjavo, vendar prikrito. Če malček enostavno ne prenese »zelenjavnega okusa«, ga izboljšajte z naribanim sirom ali zabelo iz masla in krušnih drobtin. Če se kremži ob pogledu na sadje, mu ga zmeljite ter ponudite kot kašico, dajte mu suho sadje ali ga zmešajte z mlekom ali jogurtom ter ponudite kot zabaven otroški koktejl …

Od nič do nekaj grižljajev

Druga vrsta malčkov poje za zajtrk dve žlički kašice, za kosilo kolobarček klobase in za večerjo četrt »bobi palčke«. Enostavno se jih ne da prepričati, da bi pojedli vsaj polovico obroka. Matere pa skrbi, da ne pojedo dovolj. Sploh tiste, katerih malčki so tudi sicer tako drobni, da se jim poznajo vsa rebra in imajo trebuščke tako napihnjene kot podhranjeni otročki iz Afrike …

Skrb je v večini primerov odveč. Otroci ne stradajo, saj imajo v nasprotju z odraslimi dober občutek za to, kdaj jim kruli v želodčku in kdaj je ta poln. Tudi otroci, ki jih zadovolji že drobec hrane, niso lačni, kar lahko ugotovimo iz njihovega obnašanja: vseeno veselo tekajo naokoli in se polni energije igrajo.

Če otrok poje malo, je še posebej pomembno, da mu ponudimo hranljive in zdrave obroke. Kadar noče jesti, hrano zavrzite ali umaknite ter počakajte, da bo pokazal lakoto ter jo zahteval sam. Prav tako mu med obroki ne ponujajte nezdravih prigrizkov. Če je lačen, ko ste s kosilom že opravili, večerje pa še niste pričeli pripravljati, mu ponudite prigrizek, ki je zdrav: suho sadje, energijsko ploščico ali podobno.

Ste se kdaj tudi vi smejali kakšni mamici, ki pico obloži tako, da zgleda kot obraz? Z očmi, nosom in usti? Verjemite, da to v večini primerov deluje. Otroci namreč radi jedo stvari, ki so videti zabavne ali imajo posebno obliko. Prav tako so vedno dobrodošle jedi, ki jih ni treba jesti s priborom, ampak jih enostavno držijo v roki. Lotite se torej ptičkov iz kruha, stolpov iz bučk ter kroglic iz sira, zelenjavo pa jim zavijte v palačinko. Zakaj pa mislite, da imajo otroci radi »hot-dog« in zahtevajo torto v obliki formule?

Včasih se zgodi, da otrok poje le žličko ali dve tudi zato, ker gre za nov okus. Malček mora včasih poskusiti novo hrano kar od pet- do desetkrat, preden jo sprejme. Dovolite mu torej, da hrano zgolj poskusi in ga k temu spodbujajte. Če jo po nekaj žličkah zavrne, ker mu je tuja ter nenavadna, ga nato do konca nahranite z nečim, kar že pozna.

Da vas ješčnost vašega malčka le ne bo preveč skrbela, vam svetujemo, da pričnete pisati dnevnik, v katerem zabeležite vse, kar malček podnevi poje. Vsako posamezno grozdno jagodo in jabolčni krhelj, vsako četrtinko piškota ter vsako zrno graha. Po enem tednu boste verjetno tudi sami ugotovili, da zadeva sploh ni tako kritična, saj ob določenih dnevih »pobaše« kar veliko.

Prazna hrana – »junk food«

Matere malčkov, ki jedo zgolj nezdrave stvari, so ponavadi prepričane, da je to še vedno bolje, kot da sploh ne bi jedli. Otroci zato jedo le hrenovke, juhe iz vrečke, sendviče, kupljeno pleskavico s kečapom, »smokije«, napolitanke … Praviloma pa za odločitev o zdravi ali nezdravi prehrani otroci sami niso krivi, temveč nanjo vplivajo predvsem starši.

S tem, ko otroku ponudimo nezdravo prehrano, problem samo še povečujemo. Otroci občutek za okus namreč razvijajo prav v prvih letih življenja. Če jim takrat predstavimo »nezdrave okuse«, bodo ta vzorec ohranili za vedno ter se tudi kot odrasli ne bodo prehranjevali zdravo. Njihovo telo bo okuse, ki jih niso spoznali v rosnih letih, enostavno prepoznalo kot nekaj, kar jim ne ugaja in kar telo zavrača.

Enostaven odgovor je, da moramo otroku najprej ponuditi zdrave stvari, saj se bo le tako navadil na njihov okus, hitre in nezdrave prehrane pa mu sploh ne smemo ponuditi. Če zdravo hrano zavrne, mu kot alternativo ne ponudite nezdrave, temveč naj izbira le med dvema zdravima obrokoma. Tako se bo z enim vendarle moral sprijazniti.

V uživanje zdrave hrane ga lahko prepričate tudi z manjšimi zvijačami. Ponudite mu na primer pico, obloženo s sadjem ali svežo zelenjavo. V shrambi poiščite dolgo zaprašeni »fondue«, v njem pripravite čokoladni preliv, otrok pa naj vanj pomaka sadje, v sirovega pa zelenjavo. Prebrskate pa lahko tudi nekoliko bolj eksotične kuharske knjige, v katerih boste našli tako omake iz kokosa kot jabolk in rozin, s katerimi lahko prelijete koščke mesa ter zelenjave in jih tako naredite okusnejše.

Otroci se morajo držati reda in discipline. Če se ga ne, se družinsko življenje lahko spremeni v nočno moro za vse člane. A nekatera pravila, ki jih postavljamo starši, so – bodimo pošteni – nepotrebna. Ali pa nesmiselna. Ali preprosto neizvedljiva.

Seveda je edino prav, da v družini veljajo določena pravila. Vsi moramo biti čim bolj olikani, pozdravljati, si umiti roke pred kosilom, ne smemo jemati tuje lastnine, ne smemo biti nasilni ... Življenje je polno pravil, polno neizogibnih »moraš« in »ne smeš«. A če se neprestano držimo prav vseh pravil, smiselnih in malo manj smiselnih, postane življenje neskončno dolgočasno. Še posebno za otroka. Zato lahko včasih pri nekaterih pravilih, ki niso življenjsko pomembna, malce popustimo.

Seveda ste vi v trenutku vzljubili novorojenčka, kaj pa vaš malček? Ga ob pogledu na vsiljivca zgrabi tista zelena pošast – zavist?

Si lahko predstavljate, kaj vaš malček razmišlja, ko se pojavite doma z novim dojenčkom? Nekateri otroci so navdušeni, veselijo se, da bodo imeli bratca ali sestrico. So pa tudi malčki, ki se dobro zavedajo, da je bila vsa pozornost staršev doslej namenjena njemu, zdaj pa jo bo moral deliti še z nekom. In to mu niti najmanj ni všeč. Malčku tega ne smemo zameriti. Sploh pa, zakaj bi se veselil novorojenčka? Zaradi njega bo – tako vsaj razmišlja – izgubil precejšen del najpomembnejšega v svojem življenju – očetovega in maminega prostega časa.

Bodite odkriti

Kaj storiti?

O dojenčku se pogovarjajte že, ko ste noseči. Seveda ne od prvega trenutka, ko ugotovite, da v vas raste novo življenje, a takrat, ko se trebušček začne obliti, je pravi trenutek, da prvorojenčka vključite v priprave in pričakovanje mlajšega bratca ali sestrice. Dovolite, da se dotika vašega trebuha in skupaj se odpravita po nakupih za novorojenčka. Naj izbere majhno darilce za dobrodošlico novemu družinskemu članu.

Nikar!

Ne izogibajte se pogovoru o tej temi. Otrok ni neumen, opazil bo, da se z mamico in celo družino nekaj dogaja. Otrok naj se postopno privadi na dejstvo, da imajo mnoge družine več otrok. In z razkritjem novice ne odlašajte predolgo, da se ne bi zgodilo, da bo otrok zvedel od koga drugega. To bi ga zelo prizadelo, saj bi mislil, da starša nekaj skrivata pred njim in da ga izločata iz družinskega življenja.

Prvi dnevi

Kaj storiti?

Normalno je, da obiskovalci prinesejo darilce za novorojenčka. Dogovorite se z njimi, naj raje prinesejo darilce le starejšemu otroku ali pa obema. Zelo verjetno imate za novorojenčka vse pripravljeno, igračk pa prve dni še ne potrebuje.

Nikar!

Pazite, da se obiskovalci ne bodo na vrat na nos kar mimo večjega otroka zaleteli proti vozičku z novorojenčkom. Večina ljudi v takem primeru kar pozabi na malčka, ki vse to dogajanje gleda od strani. Vsi se ukvarjajo z novorojenčkom, ki se itak ne zaveda dogajanja okoli sebe. Malček pa dobro ve, da so nanj vsi skoraj pozabili, in verjemite, ni mu vseeno.

Hranjenje

Kaj storiti?

Preden se lotite dojenja, pokažite malčku fotografije iz časov, ko ste tudi njega dojili, če jih imate. Če jih nimate, pa mu vsaj razložite, da se je enako dogajalo, ko je bil on dojenček.

Nikar!

Malček bo verjetno hotel biti zraven, ko dojite, zato ga ne pošiljajte stran in ne umikajte se v drugo sobo. Novorojenčku bo koristilo, če se bo čim prej privadil normalnemu življenjskemu ritmu v stanovanju, malček pa se ne bo počutil odrinjenega. Lahko združite prijetno s koristnim – med dojenjem malčku berite pravljico, ki jo bo slišal tudi vaš novorojenček in užival v zvoku vašega glasu, čeprav še ne bo razumel vsebine.

Otročje vedenje

Kaj storiti?

Če se malček začne obnašati pretirano otročje, če začne čebljati kot dojenček ali če začne lulati v hlačke, vedite, da le posnema svojega mlajšega bratca ali sestrico, da bi vzbudil vašo pozornost. Obdobje takega vedenja lahko traja zelo kratko. Najbolje je, če mu na kratko dovolite, da se tudi on počuti kot dojenček. Lahko mu na primer dovolite, da zleze v dojenčkovo posteljo ali pa mu za nekaj trenutkov ponudite dudico.

Nikar!

Ne pretiravajte z besedami »Zdaj si velik fant!«. Verjemite, ravno to je tisto, kar najmanj želi slišati v tem trenutku.

Grobe igrice z dojenčkom

Kaj storiti?

Nič nenavadnega ni, če starejši otrok dojenčka včasih uščipne, udari, ugrizne ... Vaša naloga je, da postavite stroga pravila, kako se mora obnašati, ko drži dojenčka ali ko se igra z njim. In poskrbite, da boste vedno v bližini, ko se malček igra z dojenčkom. Če ga slučajno udari, potolažite dojenčka, prvorojenčka pa zaposlite z drugo igro ali mu naložite kakšno opravilo. Če je lepo vreme, ga odpeljite ven, da nakopičeno energijo sprosti s tekanjem.

Nikar!

Če boste jezno ali panično izbruhnili vsakič, ko se bo malček približal dojenčku, boste krepko škodili njunemu medsebojnemu odnosu. Malček bo namreč hitro ugotovil, da si pridobi vašo pozornost, če škoduje dojenčku in lahko bi se zgodilo, da bo to neprestano ponavljal in tako izsiljeval vašo pozornost.

Blažena ignoranca

Kaj storiti?

Prav tako je nekaj čisto vsakdanjega, če se malček pretvarja, da dojenček sploh ne obstaja. To lahko traja tako dolgo, dokler dojenček ne začne izraziteje komunicirati z okolico. Potem pa otroka ponavadi hitro navežeta stik.

Nikar!

Ne sprašujte malčka, ali ima rad svojega bratca. Verjetno še sam ne ve, kaj čuti in verjetno mu gre včasih močno na živce. Zato otroka ne postavljajte v zadrego, da se mora vam na ljubo lagati ali pa vas z odkritim odgovorom razjeziti. Raje mu povejte, da razumete njegova mešana čustva, in mu pomagajte, da jih razreši.

Mamina pozornost

Kaj storiti?

Malček se bo moral sprijazniti, da mora včasih počakati in da se mu ne morete posvetiti točno tisti trenutek, ko se mu zahoče. Bodite odkriti in mu recite na primer: »Zdajle se žal ne morem igrati s tabo, ker moram previti tvojega bratca. Vem, da se ti ne zdi pošteno, ampak res ne bi bilo lepo, če bi ga pustila pokakanega, ker se mu lahko hudo vname ritka.«

Nikar!

Nikoli zaradi malčka ne zanemarite dojenčka. Čeprav se na prvi pogled zdi, da malček hoče prav to, nekje globoko v sebi ve, da vaša skrb do dojenčka pomeni tudi, da skrbite zanj. Če bi pustili dojenčka jokati, se malček lahko prestraši, da boste tudi njega zanemarili.

Kako se izogniti ljubosumju?

1. Pripovedujte o novorojenčku, ki ga pričakujete, in o tem, koliko umazanih pleničk bo to prineslo. Malčki nekako laže razumejo, če jim razlagamo s telesnimi primerjavami in prispodobami.
2. Pojasnite mu vse dobre plati dejstva, da je starejši bratec ali sestrica. Zvečer lahko gre malo kasneje spat kot dojenček, lahko se igra na igrišču, že zna voziti tricikel, z očkom si lahko omislita poseben igralni dan ...
3. Ko se pogovarjate z drugimi ljudmi in je malček zraven, ga pohvalite, na primer: »Edino Žan zna pomiriti Evo, ko se ta razjoče.«
4. Poskusite čim bolj enakomerno razdeliti svoj čas med oba otroka. Tudi ko se ukvarjate z novorojenčkom, ga previjate ali hranite, se pogovarjajte z malčkom.
5. Obema pokažite dovolj ljubezni in upoštevajte potrebe in želje obeh otrok.

Piše: Irma Veljić, prof. andr.

Starši smo včasih preveč popustljivi do otrokovih zahtev in to ne vedno v otrokovo dobro. S postavljanjem določenih pravil, ki se jih tudi držimo, ne bomo izgubili otrokove ljubezni, če so ta pravila razumna in v otrokovo korist.

Družina je osnovno mikrosocialno okolje, v katerem ustvarjamo družinsko klimo z dvo- in večsmernimi vplivi med staršema in otrokom. Vsak član družine prispeva s svojim ravnanjem k odzivnosti in tudi uspešnosti medsebojnih odnosov.

Materino in očetovo spodbudno in odzivno obnašanje ima za otrokov intelektualni, socialni in emocionalni razvoj izjemen pomen; očetova vloga pa je še posebej pomembna za uspešno vzpostavljanje otrokovih stikov z zunanjim svetom – s svetom izven neposrednega odnosa z materjo. Ne moremo pa mimo dejstva, da otrok tudi sam soustvarja lasten razvoj in ni le enostaven proizvod starševske vzgoje.

Kako bo uspel izoblikovati svojo osebnost, je poleg njega veliko odvisno od vseh, ki sestavljamo družinsko skupnost.

Vzajemna ljubezen staršev in otrok

Starši želimo, da bi otroci odrasli v srečne in uspešne posameznike. Na izpolnitev teh želja vplivajo številni dejavniki; najpomembnejši med njimi je STARŠEVSKA LJUBEZEN. Otroku jo izkazujemo različno, v različnih odmerkih. Izjemno pomembno je, kako starši ljubimo svoje otroke; nekateri načini ljubezni so namreč slabi, saj otroka celo ogrožajo. Tako pretirana kot tudi pogojna ljubezen nista pravi ljubezni in otroku ne pomagata do samospoštovanja in neodvisnosti. Ne ustvarjata pogojev za odgovorne, srečne otroke in pozneje odrasle.

Čeprav svoje otroke ljubimo, starši večkrat začutimo, da njihova ljubezen do nas ne deluje tako, kot si želimo. Pogosto postanemo nejevoljni, če otroci niso sposobni uresničiti naših upov in sanj. Naše ljubezni večkrat ne doživljajo kot ljubezen; razumsko sicer celo vedo, da so naša ravnanja do njih ravnanja iz ljubezni, vendar se čustveno ne počutijo zares ljubljene.

Vzrokov za taka občutja je več in so gotovo posledica naše pretirane popustljivosti, nepremišljenega kaznovanja, kritiziranja, kontroliranja, neupravičenega zagovarjanja otrokovih ravnanj. Tako se namreč starši odzivamo na nastala nesoglasja med nami in otrokom.

Pretirana popustljivost

Odgovorimo si najprej na vprašanje, kdo smo popustljivi starši?

Vsi se strinjamo z opredelitvijo, da je popustljiv starš tisti, ki pretirano ljubi in ne zna otroku postaviti omejitev za njegove zahteve.

In zakaj nekateri starši izražamo svojo ljubezen do otroka s pretiranim dajanjem, popuščanjem?

Materinsko in očetovsko vlogo sprejemamo z različnimi življenjskimi izkušnjami, saj smo otroštvo preživljali v ljubečem ali pa tudi v hladnem domu; z obema ali enim staršem, pri sorodnikih, morda celo v rejniški družini; imeli smo priviligiran socialni položaj ali pa smo bili del obrobne socialne skupine. Otroštvo je bil za nas neponovljiv čas pridobivanja raznolikih, bogatih izkušenj. In potem smo si ustvarili lasten dom, postali smo starši.

V pretirano popuščanje in neproduktivno ljubezen žene marsikaterega starša strah, da bi izgubil ljubezen svojega otroka.

Čustvo strahu ima korenine v našem lastnem otroštvu in je povezano s tem, kako so se reševali družinski konflikti v družini, iz katere prihajamo. Model ravnanj, ki je bil prisoten v lastnem otroštvu, prenaša vsak starš tudi v svojo novo družino.

Bojimo se, da nas bodo ljudje, ki jih imamo radi, zapustili, če bomo od njih nekaj zahtevali, se nanje razjezili; strah nas je zavrnitve in izgube ljubezni.

Tako razmišljujočim staršem vedno bolj primanjkuje samozavesti. Neradi postavljajo svojemu otroku pravila, če jih pa že postavijo, niso dosledni pri izvajanju. Bojijo se, da bi z omejitvami ogrozili otrokovo ljubezen do sebe; upajo, da bodo otroci do njih čutili ljubezen, hvaležnost, če se bodo zanje žrtvovali.

S takimi ravnanji pa vzbujajo v otroku občutek lastne nemoči. Tako pridobljena spoznanja otroka begajo, ker čuti, da starši niso močnejši od njega in se nanje ne more zanesti.

Značilna lastnost takih staršev je tudi NEODLOČNOST; neradi povedo svoja mnenja in predloge, saj se bojijo nenaklonjenih reakcij. Zanje je značilna tudi pretirana RADODARNOST, ki jo izkazujejo z žrtvovanjem časa in dajanjem daril. Izpolnjujejo želje, še preden so izrečene, dobro poznajo potrebe vseh, razen svojih.

Bodimo odkriti do sebe

Morda nam bodo odgovori na naslednja vprašanja v pomoč pri razmišljanju in ugotavljanju, kaj moramo v svojih ravnanjih spremeniti, da bo naš vpliv na samopodobo otroka, pa tudi na našo, spodbuden in učinkovit.

Ali se trudim izogibati konfliktom?

Se prestrašim, če je kdo jezen name?

Znam poslušati druge?

Se počutim vredno, če pomagam drugim?

Postavljam potrebe drugih pred svoje?

Me moja družina ocenjuje kot občutljivo osebo?

Se bojim, da bi me tisti, ki jih ljubim, zapustili?

Se počutim neuspešno, ko koga ne morem osrečiti?

Če smo po temeljitem razmisleku odgovorili na postavljena vprašanja v več kot polovici primerov z DA, pomeni, da spadamo v skupino staršev, ki se trudijo, da bi izpolnjevali želje svojih otrok in drugih družinskih članov, lastne želje in pričakovanja pa prepogosto ostajajo neizpolnjeni.

Kaj storiti, da ne bomo preveč popustljivi starši?

S spremembami začnimo pri sebi, saj bomo le tako posredno vplivali na spreminjanje drugih. Ljubeči, a tudi odločni starši bodo otroku in drug drugemu v oporo; od nas se bo naš otrok učil odgovornosti, ljubezni in zaupanja vase in v druge.

Naš osnovni cilj naj nam bo vztrajno spodbujanje otrokovega samospoštovanja, dokler sam ne dobi pozitivne predstave o sebi, dokler ne postane zadovoljen sam s seboj.

Ta pozitivni občutek pa bo vzdrževal in obnavljal le, če bo samodiscipliniran. Samodiscipline pa otroka učimo starši. Disciplinirati ne pomeni isto kot kaznovati. Z discipliniranjem naj bi otroka naučili, da zna v svojem obnašanju izbrati boljšo možnost, svoji starosti primerno.

Starši moramo vedeti, česa je naš otrok fizično in umsko sposoben in od njega pričakujmo samo toliko in nič več. Prevelika zahtevnost in želje staršev pehajo otroke v slaba razpoloženja, v občutke nesposobnosti; samozaupanje in samopodoba se krhata.

Starši, bodimo enotni v svojih zahtevah

Izjemnega pomena za otrokov uspešen osebnostni razvoj je tudi enotnost starševskih zahtev. Če vsak od staršev pričakuje od njega nekaj drugega, oziroma če eden od staršev izničuje pomen zahtev drugega, je otrok zbegan.

Ponavljajoče in neusklajene zahteve staršev otroku omogočajo, da tehta, kaj se mu bolj izplača; podrejati se začne manj zahtevnim dogovorom oziroma jih postopno tudi ignorira. Trenutno se čuti močnejšega od tistih, ki ga z zahtevami omejujejo; postaja zahtevnejši, neposlušen, na videz pretirano samozavesten.

Naslednja skrajnost so pričakovanja staršev o popolnem obnašanju otroka; pogosto se s tem sami izpostavljamo razočaranju in jezi, svojega otroka pa nepotrebnim neuspehom, ki hromijo njegovo samozavest in samospoštovanje. Prihranimo svojemu otroku občutek negotovosti, dogovorimo se s partnerjem o enotnih ciljih.

Enotni starševski cilji naj bodo tudi cilji otroka, saj bo takrat, ko mu kaj uspe, ne da bi bilo pri tem prizadeto njihovo samospoštovanje, ponosen in srečen.

Discipliniranje

Temelji na koristnih in vnaprej dogovorjenih pravilih, ki naj bodo otroku:

-razumljiva

-starosti primerna (nekaj, kar so sposobni storiti)

-izpolnljiva (takoj ve, kdaj je bilo pravilo prekršeno)

Kadar otrok pravilo prekrši, mu starši mirno povemo, da je storil napako. Pravilo smo dorekli skupaj z njim, zato je ob kršitvi odgovoren tudi za posledice. Odgovornost otroka ob sprejetem pravilu starši stopnjujemo tako, da ponovimo pravilo in posledice kršitve  vsakokrat, ko pravilo prekrši. Otroci, predvsem mlajši, pravilo pogosto pozabijo, starši pa vztrajamo pri udejanjanju posledic. Otroku tako pomagamo, da spozna svojo napako.

Starši smo odgovorni tudi za otrokovo spoznanje, da pri reševanju problemov ne obstaja ena sama rešitev. Ob pogovoru z nami naj ugotovi, da v primeru nestrinjanja ni nujno, da postane nekdo zmagovalec, drugi pa poraženec. Ob našem zgledu naj se nauči reševati probleme tudi s pomočjo sprejemljivih kompromisov. Zelo pomembno je, da smo starši pripravljeni sprejeti otrokove odločitve in da mu dovolimo izkusiti tudi posledice.

Izkušnje mu bodo pomagale, da bo ob novem problemu razmišljal vedno bolj samostojno in odgovorno o možnih rešitvah.

Starševstvo je priučena spretnost, ki jo lahko izboljšujemo tako, da svoja ravnanja, s katerimi nismo zadovoljni, spremenimo ob opazovanju drugih staršev, po ugotovitvah ob prebranih knjigah, po vključitvi v delavnice, predavanja itn.

Ni lepšega, kot je pogled na nasmejan otroški obrazek. Lička dobijo angelske poteze, očke zažarijo in svet takoj postane lepši. Ni dvoma, smeh je čaroben in zdrav.

Če bi vas kdo vprašal, kaj imate pri svojem otroku najraje, bi se njegov nasmeh zagotovo znašel precej pri vrhu seznama.

Starši otrokov smeh povezujemo z veseljem, zadovoljstvom, vendar pa strokovnjaki opozarjajo, da je smeh pravzaprav povezan s strahom. Smeh je posledica sprostitve napetosti, ki smo jo čutili malce pred tem. Kar pomislite, kako napeto pričakujete konec šale, potem pa planete v smeh, ko izveste razplet. Pri otroku je podobno. Najprej zagleda nekaj, kar se mu zdi nenavadno, ko hitro ugotovi, da ni nič narobe, pa to olajšanje sproži smeh.

Ko se z njim igramo skrivalnice, je otroka strah, da bi nas izgubil. Ko se mu spet pokažemo, se zadovoljno nasmeje, ker je bil njegov strah neupravičen.

Zakaj koristi?

Humor je izjemno koristna družabna vrlina. Otrok ga od šestega meseca dalje uporablja kot orodje za navezovanje stikov. Čeprav ne razume, zakaj je nekaj smešno, se bo pridružil smehu, ko bo videl, da se smejijo vsi okoli njega.

Kasneje si bo s pomočjo humorja pridobival prijatelje. Smeh hitro zmanjša ostrino napete situacije, obenem pa sposobnost gledati na stvari s smešne plati otroku pomaga, da laže prebrodi težke trenutke. Zato je tudi bolj samozavesten.

Otroci, ki se doma veliko smejejo z ostalimi družinskimi člani, se počutijo ljubljene. In več ko se boste smejali z otrokom, bolj bo razvijal smisel za humor.

Sramežljivi začetki
Do 6. meseca

Prvi nasmeški so refleksni, sproži jih presenečenje, ki je posledica nepričakovanega dogodka – žgečkanja, visokih tonov glasu ... Ta refleksni smeh je posledica trenutnega strahu in olajšanja po njem.

Nasmeh, ki ga opazimo okoli prvega meseca starosti, sproži pogled na odraslo osebo. Starši si seveda domišljamo, da nas je otrok prepoznal in se nas razveselil, a v resnici je ta nasmeh le odraz otrokovega nagona za preživetje. S tem nasmehom otrok pritegne odraslega, da skrbi zanj in ga neguje.

Pravi nasmeh se pojavi šele okoli 4. meseca starosti, ko nas otrok zares prepozna.

Nasmehni se mi

• Smejte se mu.
• Žgečkajte ga.
• Pihajte mu na trebušček.

Od ušesa do ušesa
6–12 mesecev

Refleksni nasmeh prvih mesecev izgine in nadomesti ga naučeno vedenje. Da bi se otrok naučil mimike med smejanjem, mora opazovati druge ljudi okoli sebe, ki se smejejo. Dojenčki, ki so obkroženi s čemernimi in resnimi ljudmi, se manj smejejo kot njihovi vrstniki, ki živijo z nasmejanimi starši.

V tej starosti otroka marsikaj spravi v smeh, predvsem so to stvari, ki jih vidi, še posebno, če so nenavadne. Smešne grimase, čudni zvoki, mamica, ki se spotakne ..., ob tem ne bo mogel ostati resen.

Nasmehni se mi

• Delajte čudne izraze na obrazu in spuščajte nenavadne glasove.
• Posnemajte Charlija Chaplina in se spotikajte po stanovanju.
• Igrajte se skrivalnice.

Gate na glavo
12–18 mesecev

Po dopolnjenem prvem letu se bo otroku zdelo najbolj smešno tisto, kar je nemogoče ali neumno. Ker se hitro uči, že dobro ve, da čevlji sodijo na noge, katera je njegova majička in podobno. Zato oblačila in ostale vsakdanje predmete izkoristite kot pripomočke v šalah. Poskusite mu natakniti čevlje na dlani, pa boste videli, kako se bo odzval.

Nasmehni se mi

• Lovita se – ko otrok shodi, rad teka. Če še ne zna hoditi, se lovita po vseh štirih. Ko ga ujamete, pa ga za nameček še požgečkajte.
• Berite knjige s smešnimi ilustracijami.

Mali klovn
18–24 mesecev

Ker je otrok telesno že dokaj spreten in samozavesten, ga v smeh spravljajo tudi nekatere fizične dejavnosti – metanje v zrak in podobno.

Malček se že uči, kakšno vedenje je primerno in kaj pričakujemo od njega. In neprestano bo preizkušal, kje so meje, ob tem pa se bo norčavo vedel. Vam bo to sicer cefralo živce, njegovim vrstnikom pa se bo zdelo neizmerno smešno in s takim vedenjem si bo pridobival prijatelje.

Izkoristite to fazo za uveljavljanje nekaterih vzgojnih prijemov. Če noče sedeti v stolčku za hranjenje, se poskusite vi stlačiti vanj, ob tem pa zganjajte cel cirkus. Lahko se vam bo zgodilo, da vas bo odrinil in vam pokazal, kako se to pravilno dela.

Nasmehni se mi

• Skupaj glejta burleske na televiziji. Navdušen bo.
• Mečite ga v zrak, zibajte na kolenih, ga vrtite ...
• Izmišljujte si nesmiselne rime, čudne besede ...

Muca reče hov
2–3 leta

Zdaj je v fazi učenja govora, zato se mu zdijo najbolj zabavne znane besede v nenavadnih povezavah. Že sama misel, da lahko žaba reče muuuuuu, krava pa kvak, ga spravi v smeh. Ne smemo pa pozabiti tudi besed s pomešanimi črkami ali zlogi. Verjetno bo treba malce počakati, da se mu smeh pomiri, preden poste izvedeli, ali bi raje jedel čapalinke ali palačinke.

Nasmehni se mi

• V znanih pesmicah zamenjajte kakšno besedo, na primer »diči diči diča, urno na kužka«.
• Plešite smešne plese. Krilite z rokami in nogami.

So majhni ljudje s trdnimi značaji. Vsak potrebuje malce drugačen pristop. Z vsemi pa je čudovito preživljati trenutke, ne glede na njihov značaj.

Od trenutka, ko otrok pride na svet, ga občudujoče opazujemo, ugotavljamo, čigav nosek je podedoval, ali ima mogoče očkovo luknjico v bradi, babičine oči ... A od kod njegov značaj?

Preden njegove navihane vragolije, globoko razmišljujoče trenutke ali klepetavost pripišete enemu od bližnjih sorodnikov, je treba vedeti, da njegovo obnašanje ni nujno znak, kakšen bo, ko bo odrasel. Vedenje posameznika se spreminja glede na okoliščine, v katerih živi, in glede na način, kako z njim ravna okolica.

Sramežljivi Samo

Da bi se najbolje razvijal, potrebuje veliko pozornosti. Ponavadi je malce počasnejši od ostalih otrok, več časa potrebuje, da osvoji posamezno veščino, na primer hojo ali govor, a z nekaj vztrajnosti in potrpljenja bo napredoval in na koncu obvladal vse kot njegovi vrstniki, le z manjšo zamudo. Kadar se sreča s skupino neznanih vrstnikov, na primer v vrtcu, se bo na začetku verjetno malo umaknil in se zaprl vase, dokler se ne privadi na nove obraze.

Kako ravnati z njim?

Takemu otroku moramo pustiti čas, da se privadi na vsako novo situacijo, pri tem pa je dobro, če smo v bližini, da mu lahko po potrebi priskočimo na pomoč. Uvajanje v vrtec je zelo pomembno, ne smemo ga kar prepustiti vzgojiteljici in oditi. Bodimo z njim vsaj en teden. Doma se z njim veliko pogovarjajmo in mu dajmo dovolj časa, da nam odgovori. Še najbolje je, da mu za vsako novo veščino, vsak odgovor in vsako novost pustimo, naj se ravna po svojem notranjem ritmu in ga ne priganjamo.

Družabna Daša

Je mala klepetulja, ki nikoli ne utihne in neprestano zahteva pozornost. Z njo imajo starši veliko veselja, vendar je lahko tudi naporna, saj jim ne da niti minutke miru. Družabni otroci so ponavadi bistri, radi se igrajo z vrstniki vseh starosti in uživajo v večji družbi. Še najraje pa ima malce mlajše otroke, ker jim lahko ukazuje.

Kako ravnati z njo?

Bodite pripravljeni odgovarjati na neskončna vprašanja, hkrati pa imejte na zalogi kakšno malenkost, s katero jo lahko zamotite, če se vprašanja začnejo nadležno ponavljati. Poskusite organizirati igralne urice z njenimi prijateljčki in pogosto jo odpeljite na igrišče oziroma kamor koli v naravo, kjer lahko sprošča svojo nakopičeno odvečno energijo.

Vihravi Vito

Pozor! Ko se začne premikati, je vihravi Vito povsod, kjer je najmanj treba, in brez težav boste ugotovili, kje se je potikal, saj za njim ostaja popolna zmeda in razsulo. Izjemno hitro se uči in obvladuje raznovrstne veščine, kar pa je tudi razlog, da se hitro naveliča in nima potrpljenja. Veliko raje se zabava s tekanjem, skakanjem, razgrajanjem, razbijanjem po loncih, zganjanjem hrupa, kot pa da bi mirno sedel za mizo in risal.

Kako ravnati z njim?

Ohranite mirne živce! Najprej zajemite sapo, nato pa hitro zaščitite stopnice, omare in vse kotičke, ki bi bili za otroka lahko nevarni. Ta otrok mora ves čas nekaj početi, zato ga čim bolj intenzivno zaposlujte. Če imate vrt, mu naredite peskovnik, kjer se bo verjetno zelo zabaval. Lahko ga vključite v raznovrstne športne aktivnosti. Če pa vrta nimate, poskrbite, da bo pogosto v parku ali drugje v naravi. Ker ima veliko energije, potrebuje dokaj naporne aktivnosti, da jo sprosti.

Cmerava Cvetka

Ta malčica je večino časa bolj nesrečna. Najbolj zadovoljna je v družbi najožje družine in težko prenaša vsakršno spremembo. Včasih se začne cmeriti, že če ji pokažemo prst, če je dovolj hitro ne zamotimo. Seveda ima tudi kopico dobrih lastnosti. Je zelo ljubeča, rada se crklja in se zelo mirno igra – barva, bere knjigice, zlaga sestavljanke. Nikoli ne bo na igrišču pobegnila staršem izpred oči in ne bo izzivala drugih otrok.

Kako ravnati z njo?

To je otrok, ki potrebuje redne aktivnosti, ustaljeno dnevno rutino, ki se ne spreminja, vedeti mora, kaj lahko pričakuje in najbolj zadovoljen je v manjši družbi vrstnikov, ki jih zelo dobro pozna. Izbruhe joka lahko omilite ali celo preprečite, če imate vedno pri roki kakšno njej ljubo malenkost, za katero veste, da jo bo uspešno zamotila, ko se bodo v malih očkah začele nabirati solzice.

Odločna Oli

Ta ambiciozna malčica dela vse po svoje. Že v rosnih letih noče obleči tistega, kar ji pripravi mamica, ampak sama izbere oblačila in se tudi sama obleče. Seveda je to opravilo pospremljeno z izbruhi besa, če se ji kaj zatakne. Je izjemno spretna z rokami, ima dokaj dobro koncentracijo in se lahko dalj časa posveča na primer risanju, zlaganju sestavljank ali kock. Na vsak način hoče čim prej obvladati vsako veščino, zato se zelo rada uči. Če stvari ne gredo po njeno, so trmasti izbruhi in jezno cepetanje kar pogosti. Obenem je precej gospodovalna, ne le do mlajših, temveč tudi do staršev.

Kako ravnati z njo?

Treba ji je dati možnost izbire, da ima občutek, da je glavna. Seveda pa ji te različne možnosti izberite vi. Na primer: lahko obleče trenirko, ali rumen puloverček z modrimi hlačami, ali rožnat puli in kavbojke ..., lahko gre na igrišče, ali na obisk k babici, ali sestavlja kocke.

Zadovoljni Zlatko

Ta otrok je nezahteven, preprost, zadovoljen z vsem. Hitro se vklopi v vsako situacijo in vsako družbo. Je idealen otrok po mnenju vsake mame, saj lahko starši veliko časa posvetijo skupni zabavi, ker minute in ure le redko minejo v prerekanju in pregovarjanju. To je tudi otrok, ki hitro razume, kar mu razlagamo. Zvečer gre brez večjih težav spat, poje večinoma vse, kar postavimo predenj, zjutraj se zbudi nasmejan. Ko ga obiščejo njegovi vrstniki, jim brez ljubosumja odstopi igrače, siten pa postane le, kadar je utrujen ali bolan.

Kako ravnati z njim?

Pravzaprav ni kaj svetovati. Otrok je čudovit, zabaven in prav nič težaven, še bolj zabaven in vesel pa bo, če bomo z njim preživeli veliko zabavnih uric, hodili na izlete in se veselili. Staršem takega otroka lahko svetujemo le eno – ne hvalite se preveč pred drugimi starši, ker boste vzbudili precejšnje ljubosumje pri tistih, ki imajo težavnejše otroke. In bodite srečni, da vam je mati Narava podarila tak mali zaklad.

Moj otrok je postal nasilen

Pri približno letu in pol mnogo staršev opazi spremembo v vedenju svojega malčka – iz ljubkih otročičev se spremenijo v nabrite in agresivne lumpe, ki grizejo, brcajo in tepejo. Je to normalno?

Večina malčkov gre skozi obdobje, ko postanejo udarci, upiranje, grizenje in brcanje nekaj čisto vsakdanjega. A ne skrbite. Čeprav takšna agresivna faza ni niti malo prijetna, je normalna. Omogoča jim, da razvijejo svoj jaz in se pri tem počutijo močne. Na srečo to obdobje ne traja dolgo – običajno izgine okoli tretjega leta oziroma najkasneje do petega, prav tako pa lahko otrokom s preprostimi ukrepi pomagamo, da razumejo ter obvladujejo svojo jezo in nasilno obnašanje. Lahko jih naučimo, da o svoji jezi spregovorijo, namesto da bi jo udejanjili, ali pa jo premagajo v samostojni igri s svojimi igračkami.

Kaj pričakujemo starši?
Starši smo pogosto nerealni, ko pričakujemo, da bodo otroci umirjeni in zbrani. Prav tako pozabljamo, da je njihova jeza včasih upravičena – čeprav so majhni, se imajo namreč pravico ujeziti, saj to ni le pravica nas odraslih. Zato ne smemo takšnih občutkov zanikati ali zatreti, temveč otroke naučiti izražanja negativnih emocij na nenasilen in sprejemljiv način. Če skušamo jezo zatreti, lahko otrok postane obupan in plašljiv, nato pa pride do nenadne eksplozije vsega slabega obnašanja, česar si ne želimo. Ko je jezen, je torej bolje, da mu rečemo: »Joj, kako si hud. Imaš slab dan? Kaj te je ujezilo?« S tem mu damo vedeti, da smo prepoznali njegovo čustvo ter razumemo, da mu ne gre vse tako, kot si želi. In če ga spodbujamo, da nam razloži, zakaj se tako počuti, se bomo gotovo izognili kričanju, metanju po tleh in udarcem.

Od jeze do nasilja
Jeza in nasilje nista eno in isto. Jeza je začasno čustveno stanje, ki ga izzove frustracija; nasilje oziroma agresivnost pa je namen, da škodujemo drugi osebi (ali sebi) ali uničimo lastnino. Agresivnost pomeni, da otrok ne spoštuje pravic in želja drugih, kar imamo za neprilagojeno in kulturno nesprejemljivo vedenje.

Nasilno vedenje je prisotno že v obdobju dojenčka, ko gre večinoma za nenačrtno samopoškodovanje – dojenček je namreč med raziskovanjem svojega telesa pogosto nasilen do samega sebe, se do krvi opraska, močno ugrizne, sam sebe uščipne ali si puli lase.

Po prvem letu, ko se otrok bolj kot zase zanima za okolje, je nasilje še vedno nezavedno. Nadvse ga namreč veseli, če mamica zakriči, ko jo ugrizne, ali v jok plane bratec, če ga pregrobo »poboža« po glavi – vse to je nabiranje novih izkušenj in proučevanje odzivov drugih. Nekje pri letu in pol pa že lahko govorimo o pričetku prave agresivnosti. Malček se odzove načrtno, vedoč, da bo drugemu škodoval ali iz jeze uničil svojo igračko. Nasilno obnašanje največkrat povzročijo prepovedi in nezadovoljene želje, saj ga oboje razjezi, to pa izrazi z neposrednim napadom na tistega ali tisto stvar, ki ga omejuje.

Med drugim in tretjim letom leži razlog za nasilnost pogosto v igračkah – ali hoče drug otrok vzeti njegovo ali pa si on želi igračo drugega otroka. Torej gre za problem lastništva. Po tretjem letu se to nadgrajuje, po četrtem letu pa se jeza in agresivnost spremenita – zdaj se otrok vse pogosteje odziva nasilno zaradi nematerialnih stvari oziroma zaradi sporov v medsebojnih odnosih tako z drugimi otroci (pri igri) kot z odraslimi, kar je najpogostejši vzrok nasilja tudi med odraslimi ljudmi. Se pa malčki in predšolski otroci od odraslih na srečo razlikujejo v tem, da zamere in užaljenosti ne gojijo dolgo – pri otrocih, ki niso preobčutljivi, običajno velja, da ob koncu igre s prijateljčki pozabijo na zamere.

Kaj je odprta agresivnost?
Različne oblike odprte agresivnosti so normalen izraz aktivnega odnosa do življenja. Pojavijo se, ko se malček prične zavedati svoje lastne volje ter želi, da bi jo lahko vsilil svojemu okolju oziroma ljudem in stvarem okoli sebe. Tako se otrok burno upira, kadar mu preprečimo aktivnosti, za katere se počuti dovolj zrelega, nam pa se zdi, da jih še ne obvlada dovolj. Prav tako se odkrito upira, kadar se mu zdi, da mu ne posvečamo dovolj pozornosti. Takrat je njegova agresivnost neposredna – otrok grize, brca, nas udari, se meče po tleh, kriči, pljuva, udarja z glavo ob steno in podobno.

Kaj je potlačena agresivnost?
Kadar starši otroka za odprto agresivnost vedno znova kaznujejo, se najprej agresivni izbruhi le še stopnjujejo, če se starši poleg strogosti še vedno ne odzovejo drugače, pa to pogosto pripelje do potlačene agresivnosti. Otrok ni več odprto agresiven, saj se boji izraziti svoja mnenja in občutke, da ne bi bil ponovno strogo kaznovan – zaveda se, da so odkriti izrazi agresivnosti nesprejemljivi. Tak otrok se počuti ogroženega in je nezaupljiv, navzven pa deluje prilagojen in prijazen. Potlačene agresivnosti, ki jo skriva v sebi, se sam ne zaveda, a na veliko presenečenje vseh se lahko nato ob nepomembnem povodu izzove izredno agresivno. Izbruh agresivnosti običajno spremlja občutek krivde. Ljudje, ki agresivnost potlačijo, imajo pogosto premalo samozavesti in so izredno občutljivi na kritiko, že kot mladostniki pogosteje posežejo po alkoholu in drogah, se vdajo bolestnemu hujšanju, v njihovem vedenju pa lahko zaznamo grizenje nohtov, tike in podobna drobna dejanja, ki pričajo, da v njih vre.

Kako preprečiti nasilje?
-    Pohvalite lepo vedenje. Otroku povejte, kakšno vedenje vam je všeč. Starši, ki dobro opazujejo, znajo otroke vsak dan pohvaliti za množico majhnih stvari.
-    Namenoma prezrite neprimerno vedenje, ki ga je možno prenašati. Ne ignorirajte otroka, temveč le njegovo vedenje, kadar je to možno. Otrok bo kmalu ugotovil, kakšno vedenje ni primerno.
-    Otroku nudite fizično aktivnost. Otroci morajo imeti možnost fizične aktivnosti tako doma kot v varstvu, saj je ta odličen »ventil« za sproščanje.
-    Manipulirajte z okoljem. Nasilno vedenje včasih sprožijo določene stvari v otrokovem okolju, zato ga ne postavljate v naporne situacije in skušnjave. Okolje prilagodite tako, da bo manj možnosti, da bi se zgodile določene stvari, ki bi lahko sprožile nasilje (Preprost primer: pred zabavo za rojstni dan pospravite otrokovo najljubšo igračo, če je že sicer ne mara deliti z drugimi.).
-    Bodite z otrokom v fizičnem stiku. Otroci potrebujejo bližino staršev, njihov dotik, objem, ljubkovanje – to jih pomiri in marsikateri agresiven impulz kar izpuhti. Nasilen otrok včasih potrebuje le nenaden objem, da se pomiri in znova nadzoruje.
-    Pokažite zanimanje za otrokove aktivnosti. Otroci skušajo starše vplesti v svoje aktivnosti, a tem je to pogosto odveč. Otrok, ki skuša neko stvar uporabiti na uničevalen način, se z lahkoto zamoti, če jo lahko pokaže odraslemu ali mu ta pomaga pri pravilni uporabi.
-    Napetost sproščajte s humorjem. Če se z otrokom pošalite in mu tako pomagate končati nasilen izpad, se bo takoj počutil bolje. Seveda naj gre za prijetno šalo, ne pa draženje ali sarkazem.
-    Otroka nagovorite. Otroku povejte, kako se počutite, in mu dajte čas, da o tem razmisli (Recite mu na primer: Običajno me tvoje ropotanje ne moti, a danes me boli glava, zato te prosim, če lahko počneš kaj drugega.).
-    Razložite situacijo. Pomagajte mu, da bo razumel povod za stresno situacijo. Otroci se namreč pogosto prav lepo vedejo, če le razumejo, kaj je povzročilo njihovo jezo.
-    Otroka odstranite. Včasih otrok toliko izgubi nadzor, da ga je treba fizično odstraniti iz situacije oziroma iz prostora, da ne bi škodoval drugim ali sebi. Pri tem vsekakor ne smete izgubiti nadzora tudi sami, temveč morate ostati mirni. Odstranitev namreč ne pomeni kaznovanja, temveč zgolj način, da mu pokažemo, da nečesa ne sme početi.
-    Recite ne. Pravila morajo biti jasna in zahtevati morate, da se jih upošteva.
-    Uporabljajte nagrade. Nagrade niso isto kot podkupnine. Otroku povejte, kaj bosta v prihodnje lepega počela oziroma s čim se bosta veselila, ter to kasneje tudi uresničite. Ko je že nasilen, pa mu nikar nečesa ne obljubite le zato, da bi s tem prenehal.
-    Kazni uporabljajte zmerno. Med vzgojnim kaznovanjem ter nasiljem nad otroki je izjemno tanka ločnica!
-    Otroka spodbujajte k verbalnemu izražanju. Pogovor otrokom pomaga pri nadzoru, zato je nasilnega vedenja manj (Primer: Če ne želi deliti igračke, naj prijatelja ne udari, temveč mu pove, da je igračka nova in je še ni pripravljen posoditi.).
-    Ne odobravajte prikritega nasilja. Medtem ko je nasilje pri dečkih večinoma takoj opazno, saj hitro koga udarijo, je pri deklicah (ker so šibkejše) pogosto prikrito. Namesto udarcev uporabljajo žaljivke in druge oblike verbalnega nasilja. Tudi tega ne smete tolerirati.

Uršula Kravogel

Bliža se dan, ko bo treba spet v službo. Za vami je premlevanje, ali je bolje otroka vsak dan voziti v vrtec, ali pa bodo dedki in babice vseeno najboljše varuške za vašega malčka. V vsakem primeru je pred otrokom velika sprememba. Kako mu jo lahko čim bolj olajšate?

Tako, kot se vi psihično pripravljate na prvi delovni dan po dolgem premoru, je potrebno tudi otroka pripraviti na nove okoliščine, ko mu mama ne bo več na voljo 24 ur na dan. Kako se boste tega lotili, je odvisno od otrokove starosti

Dojenček
Dojenčku še ne morete razložiti, zakaj je mama redkejši gost v njegovem malem svetu, zato ga boste tudi težje pripravili na spremembe.
Počasi ga začnite privajati na novosti. Spoznajte ga z njegovo bodočo varuško, že zjutraj, ko vstaneta, ga peljite ven ali pa vsak dan za pol ure odidite zdoma, otroka pa naj pazi kdo drug. Tako se bo postopno privadil, da vas več ur ne bo videl.

Malček
Čeprav zna otrok izgovoriti le dobrih deset besed, razume več, kot si lahko mislite. Zato ga ne podcenjujte. Povejte mu, kaj se dogaja. Ker še ne zna operirati z abstraktnimi pojmi, kot so potreba, obveznost in denar, mu boste najbrž morali nekajkrat ponoviti, zakaj bo dopoldneve preživljal z nekom drugim. Poskusite mu to prikazati s prijetne plati - spoznal bo nove prijatelje, odkrival bo nove prostore, se učil nove igre. Potrudite se, da mu boste govorili z veselim glasom, saj otroci takoj zaznajo prizvok tesnobe ali zaskrbljenosti.

Predšolski otrok
Pri tej starosti bo otrok veliko bolje in hitreje razumel, zakaj morate oditi, vendar bo vsako vaše pojasnilo pospremil s poplavo vprašanj. Vzemite si čas in mu odgovorite na vse zakaj, kako, kam in s kom, pa čeprav vam bo vsako vprašanje kar nekajkrat ponovil. Pomembno je, da otrok res dobro razume zakaj vas dopoldne ni. Prosite ga, naj to razloži prijatelju ali dedku, tako se boste prepričali, da ga s pojasnili in odgovori niste preveč zmedli.

Roman Šturm, vodja izobraževanja pri Smučarski zvezi Slovenije in izobraževalne vrste ZUTS

Slovenci smo narod smučarskih zanesenjakov, med katere spadajo na eni strani samouki smučarji in na drugi učitelji smučanja. Temu primerno si vsak izbere svoje "naj" smučišče. Če iščete smučišče, kjer bi radi pokazali obvladovanje smučarskih veščin in primerjali najnovejše dosežke smučarske industrije na odlično pripravljenih poligonih, vam priporočam MARIBORSKI SNEŽNI STADION ter razvejanost KRVAVŠKIH STRMIN. Smučišča, kot so Kranjska gora, Rogla, Cerkno, Golte, Kope, Velika planina s svojo naravno danostjo nudijo skoraj idealne pogoje za šolo v naravi, športne dneve in za vse ljubitelje smučanja.

Ne želim zmanjševati pomena in uporabnosti manjših smučišč, ki jih ni malo (Črmošnjice, Ulovka, Lokve, Črni vrh,...), saj so še kako pomembna za turistično ponudbo kraja in cenovno bolj dostopna za otroke in mladino. Na skoraj vseh delujejo šole smučanja, zato so pravi naslov kam in komu dati otroka v učenje in varstvo v času zimskih počitnic in oddiha.

Starši, ki želijo, da gredo njihovi otroci po poti Križaja, Petroviča, Svetove, Miklavca in Koširja, naj jih vpišejo v enega od mnogih smučarskih društev, ki tvorijo Smučarsko zvezo Slovenije. Tu bodo otroci deležni organizirane vadbe na suhih in snežnih treningih.

Kdaj z otrokom na sneg?
Nič ne bomo prehiteli, če začnemo med 3. in 4. letom starosti in nič zamudili, če začnemo med 9. in 10. letom. Pomembno je predvsem KAKO začeti s smučanjem in KAJ lahko pred tem naredimo koristnega za pripravo otroka na nov element v njegovem življenju.

KAKO?
Če nam smučanje pomeni užitek, potem se moramo zavedati, da otrokov odnos do spoznavanja sebe in okolice najprimerneje gradimo preko igre. Kljub prevračanju in lovljenju ravnotežja med drsenjem na smučeh se mora otrok počutiti varnega. Tako bo sproščen in sposoben osvojiti nove gibalne naloge, ki mu jih moramo skozi igro narediti pestre in zanimive. Sčasoma bo spoznal, da je smučanje (drsenje po snegu) tudi zanj užitek.

KAJ LAHKO STORIMO PREJ?
Pogovor o prihajajoči zimi in o radostih, ki nam jih prinaša, bo v otroku zbudil zanimanje in pripravljenost, da bo npr. že v dnevni sobi poskušal, kako se drsi po snegu in kako ga vlečnica vleče na smučišče. Za to potrebujemo samo zloščen parket in volnene copate, ki mu omogočajo drsenje po parketu ter seveda malo domišljije.

Pustimo otroku, naj si nadene smučarsko opremo. Spoznal bo, kaj pomeni okoren smučarski čevelj, kako ga pri oprijemu palice ovira rokavica, kako se obleče in sleče debel smučarski komplet ali kombinezon (za na WC) in vrsto drugih koristnih informacij, tudi kako se nosi smuči. Poleg tega pa je veliko lažje vaditi pri sobni temperaturi, kot zunaj na mrazu

Kakšno opremo naj kupimo?
Smučarski čevelj naj otroku omogoča varen oprijem gležnja ter dovoljuje (in ne omejuje) gibanje v skočnem sklepu. Smučarski čevlji, ki omogočajo otroku nagib oz. naslon nazaj, so potuha in slabo izhodišče za učenje smučanja. Ne kupujte za več let vnaprej.

Smuči naj bodo 10 - 20 cm krajše od otrokove višine. Otroška oprema mora biti predvsem funkcionalna in topla, kar pa ne pomeni, da mora otrok izgledati kot "mišelinko" ali astronavt. Pogosto so otroci preveč oblečeni, zato se prekomerno spotijo in prehlad je tu.

Zlato pravilo učenja
Ne hitite! Načelo postopnosti je zakon, potrpljenje pa božja mast!

Če želite, da bo otrok vzljubil smučanje, so vam na voljo tri možnosti:
- otroka lahko usmerite v tekmovalno smučanje in vrhunski šport (dokler bo dovolj volje, denarja in uspehov),
- naučite ga smučati do te mere, da bo s 15-imi leti vstopil v sistem strokovnega usposabljanja za učitelje smučanja in bo lahko svoje dijaške in študentske dni koristno preživel z učenjem smučanja doma in v tujini,

- lahko pa ga naučite, da bo - tako kot vi - rekreativno z veseljem in radostjo vodil svoje malčke zimskim radostim naproti.

Kje naj bo otroška soba?
Otroška soba ne potrebuje veliko posebne dekoracije, saj mora biti vse, kar je v njej, čimbolj prijazno, funkcionalno, varno in lično hkrati. Paziti moramo, da je prostor lahko dostopen in dosegljiv, dovolj velik, zračen, sončen, svetel, suh in odprt.
Hkrati naj bo otroška soba tudi čimbolj mirna, malčku prijetna in varna. Pomembno je, da je dostopna iz drugih bivalnih prostorov, tako da je otrok stalno v stiku z ostalimi družinskimi člani. Najbolje je, da že pri gradnji hiše ali izbiri stanovanja določimo prostor za malčka in ga temu primerno tudi priredimo.

Zelo pomembna je lega prostora. Najbolje je, da je spalnica na jugu ali jugozahodu, da ne gleda neposredno na prometno cesto, da ni nad kurilnico, garažo ali parkiriščem, da se me nahaja v bližini škodljivih vplivov. Paziti moramo tudi na velikost - otroška soba kljub dejstvu, da je namenjena najmlajšemu članu družine, nikakor ne sme biti po kvadraturi najmanjši prostor našega doma.

Gradnja in izbira stavbnega pohištva
Nadalje je pomembno, da pri gradnji in izbiri stavbnega pohištva uporabljamo predvsem neškodljive naravne materiale. Tako naj bodo tla iz lesa ali oblog iz naravnih snovi, stene in stropi pobeljeni z vodotopnimi barvami, ki omogočajo dihanje zidov, morebitne obloge naj bodo iz naravnega lesa ali tekstila.

Okna in vrata
Pomembna je oddaljenost oken od tal (ne prenizko), višina in velikost okenskih površin, njihovo zapiranje (varnostni zatič, možnost delnega odpiranja), zasteklitev (dvojne, vakuumske, trpežne vzdržljive šipe), zvočna (posebna dvojna ali trojna stekla) in toplotna izolacija (termopan in podobna dvojna ali celo večplastna stekla), možnost delne (notranji roloji, žaluzije) in popolne zatemnitve (rolete, lesena polkna).

Vrata naj ne bodo preveč masivna in pretežka, na tleh naj bo gumijast zatič, kljuka naj bo primerno (anatomsko) oblikovana (brez nevarnih ostrih robov in ostrih koničastih podaljškov). Najbolje je, da izberemo polna, lesena vrata. Pomembno je, da otrok ni na prepihu in da se ne bo zaletaval v odprta vrata oz., da ga ta ne bodo stisnila ali priprla. Zato pazimo, da so vrata stabilna, se pravilno odpirajo in zapirajo ter da jih lahko v ustrezni legi pritrdimo z zatičem. Ključ iz ključavnice praviloma odstranimo.

Ogrevanje
Najboljše je talno ali stensko ogrevanje. Klimatske naprave so manj primerne, saj lahko botrujejo prehladom in alergijam. Če pa ogrevamo z radiatorji, izberimo za otroško sobo model z zaobljenimi robovi in ga po potrebi primerno zavarujemo. Če ima soba balkon, poskrbimo, da bo primerno zaščiten, po možnosti tudi zasteklen.

Razsvetljava
Naravna svetloba sodi med optimalne možnosti. Zvečer, zgodaj zjutraj in ob temnejših dnevih potrebujemo v otroški sobi dodatno umetno razsvetljavo. Ta naj ne bo neonska ali iz halogenskih svetil. Najbolje je, da se odločimo za klasične žarnice z žarilno nitko. Svetujemo vam osrednji vir svetlobe na stropu sredi sobe in dodatno, lokalno razsvetljavo (nad previjalno mizico, ob postelji, pri delovni oz. pisalni mizi, nad igračami ipd.). Po možnosti si omislite regulacijsko stikalo, s katerim lahko glede na potrebo in okoliščine sproti uravnavate svetlobo v sobi.

As. Borut Bratanič, dr. med., spec. pediater, Pediatrična klinika Ljubljana

Porodniški dopust se je iztekel, treba bo nazaj v službo. Kam pa z otrokom? Pri socialno-ekonomskih razmerah, kakršne imamo v državi, je le malo družin dovolj dobro gmotno preskrbljenih, da lahko ženska - če želi - ostane po porodu doma in skrbi za družino.

Babice in tašče

Prednosti
Varstvo pri najbližjih sorodnikih je za mlade starše zelo pomirjujoče, saj večinoma zaupajo svojim staršem in so prepričani, da nihče drug ne bi mogel bolje skrbeti za otroka kot oni. Stari starši so veliko bolj pozorni na morebitne spremembe v otrokovem vedenju in zdravju, kot kdorkoli drug. Tudi k izobraževanju bodo veliko pripomogli in na individualni osnovi je za malčka lahko to zelo spodbujajoče.

Slabosti
Če želimo, da našega otroka čuvajo stari starši ali drugi sorodniki, se moramo zavedati, da do njih ne bomo mogli imeti neosebnega odnosa, kot bi ga imeli do drugih varušk. Zato je bolje, da na samem začetku postavimo osnovna pravila - katere pravice pri vzgoji imajo stari starši in kje mora obveljati naša beseda. Če tega ne storimo, lahko pride do neprijetnega vnmešavanja v vzgojo otroka, ki povzroča napetosti med odraslimi, otroka pa samo zmede. Druga slabost pa je dejstvo, da je otrok večino časa v družbi starejših oseb in ne svojih vrstnikov.

Varstvo na varuškinem domu

Prednosti
Otrok je v varstvu deležen veliko pozornosti, varuška se mu lahko v polni meri posveti. Ker ni v stiku z veliko skupino otrok, so nalezljive bolezni in zimske viroze redkejše.

Slabosti
Praviloma je tovrstno varstvo izjemno drago in si ga družina z več otroki zelo težko privošči.

Varuška na vašem domu

Prednosti
a) Varuška, ki živi z vami, je na voljo skoraj 24 ur na dan, je lahko zelo dobrodošla pomoč tudi pri drugih hišnih opravilih, ne le pri skrbi za otroka. Zakonski par si lahko po dogovoru privošči večerne izhode, saj ve, da je otrok na varnem.
b) Po opravljeni službi varuška zapusti vaš dom. Otrok ima individualno varstvo, kjer bo varuška ves svoj čas posvetila samo vašemu otroku.

Slabosti
a) Kljub vsem prednostim imate vseeno tujca v hiši in mnogim ljudem ob tem ne bi bilo prijetno. Če se odločite za ta našin varstva, se je vsekakor potrebno dogovoriti ali so obiski dovoljeni, določiti kolikšen je njen delež uporabe telefona in katere dneve ali ure je prosta.
b) Varuška, ki pride na vaš dom varovat samo vašega otroka, je zagotovo najdražja možnost.

Jasli

Prednosti
Otroci se v vrtcu družijo z vrstniki, ki jih spodbujajo v razvoju, izoblikujejo se prva prijateljstva, rešujejo se prve konfliktne situacije, vzpostavijo se socialni odnosi, otrok se nauči dajati in dobivati. Otroci v vrtcu imajo ustaljen red spanja in obrokov, na voljo jim je več igrač in učil, kot bi jih imeli doma, zanje pa skrbi izučeno in strokovno usposobljeno osebje.

Slabosti

Znano je, da se ob odhodu v vrtec začne obdobje bolezni. Razlog so predvsem nalezljive otroške bolezni in zimske viroze. Težava, s katero se vrtci stalno stečujejo, je tudi preobremenjenost varušk in preveliko število otrok v skupini. Poleg tega je čakalna doba za sprejem zelo dolga - v zasebnih vrtcih še daljša kot v javnih.

Posvojitev je zagotovo najboljša možna oblika varstva otroka, ki iz kakršnih koli razlogov ne more živeti s svojimi naravnimi starši. Da je posvojitev določenega otroka možna, mora le-ta biti mladoleten in posvojitev mora biti v absolutno korist otroka. Letno v Sloveniji posvojijo okoli 30 otrok, nanje pa čaka približno 280 aktivnih parov.

Ko se sliši, da se je ženska, ali pa oba roditelja, odpovedala otroku, so ljudje kaj hitro otoževalni in moralni. Žal so še vedno te ženske (starši) v javnosti obsojani. Še vedno namreč prevladuje miselnost, da se je greh odpovedati otroku. Če pogledamo na odločitev "odpovedati se rodnemu otroku" z drugačnega zornega kota, lahko vidimo, da je takšna odločitev skrajno premišljena, odgovorna in moralna. S to odločitvijo naravni starši najbolje poskrbijo za svojega otroka, ker s tem pokažejo odgovornost do otroka. Dejstvo je namreč, da je za to dejanje potrebno ogromno energije in poguma, in nobenemu od staršev ni lahko pri srcu, ko se morajo odpovedati otroku, za katerega zaradi različnih okoliščin ne morejo skrbeti.

Postopek posvojitve
1. Najprej naj se par oglasi na svojem matičnem centru za socialno delo, pri strokovnem delavcu/ki, ki dela na področju posvojitev. Tu mora par dobiti vsaj najosnovnejše informacije o posvojitvi na sploh, o postopku posvojitve, o možnostih za posvojitev otroka ter o možnostih priprave za čimboljše starševstvo tujemu otroku.

2. Pristojnemu centru za socialno delo predložita zakonsko predpisano dokumentacijo:

• izpisek iz rojstne matične knjige,
• izpisek iz državljanske knjige,
• izpisek iz poročne matične knjige,
• zdravniško mnenje o telesnem in duševnem zdravju,
• potrdilo o zaposlitvi in dohodkih,
• potrdilo o nekaznovanju,
• podroben življenjepis.

3. Pristojni center za socialno delo je o paru, ki želi posvojiti otroka dolžan ugotoviti, da bodočima posvojiteljima ni bila odvzeta roditeljska pravica, ter o paru izdelati podrobno socialno poročilo.

Ko se ugotovi, da zakonca izpolnjujeta z zakonom določene pogoje za posvojitev otroka, bi se morala vključiti v proces priprave - izobraževanja, za čim boljše starševstvo tujemu otroku. Žal pa ta priprava ni zakonsko predpisana in je ponudba za pripravo na posvojitev otroka prepuščena volji strokovnih delavcev na centrih za socialno delo.

Po osamosvojitvi Slovenije je pri nas mogoče posvojiti le otroke s slovenskim državljanstvom. Izjema so le otroci iz Makedonije, ki z urejenimi listinami o posvojitvi dobijo slovensko državljanstvo. Ti primeri se rešujejo individualno, ker na državni ravni še ni nobenih dogovorov.<

Društvo Deteljica
Društvo posvojiteljskih družin Deteljica je bilo ustanovljeno septembra 1994 na pobudo zakoncev, ki so že sprejeli otroka v posvojitev, ali pa so na otroka še čakali in so se želeli čim bolje usposobiti za starševstvo. Članstvo je prostovoljno, sedež društva pa je na Grablovičevi 28 v Ljubljani.
V okviru društva se izvaja projekt Preventivne pomoči otroku, ki ga vodita diplomirani socialni delavki Viktorija Bevc in Anita Kovačec.
Osnovni cilj dela v projektu je temeljita priprava parov na starševstvo tujemu otroku. Delo poteka v skupini 10 - 12 zakonskih parov. Vključitev v skupino je prostovoljna, ko pa se vključijo in sprejmejo pravila, so srečanja obvezna. Članarina je 3,000 SIT na leto.

Enoletna preizkušnja in svečana posvojitev
Po zakonu se posvojitev otroka lahko zakluči po preteku enega leta, ko imajo otrok in bodoči starši čas, da ugotovijo, ali bo možno skupno življenje še naprej, biološki starši, ki so se svojemu otroku odpovedali, pa to svojo odločitev lahko še spremenijo.

Če so vsi pogoji za posvojitev zadovoljivi, se postopek posvojitve zaključi z izdajo odločbe o popolni posvojitvi ter izdajo novega rojstnega lista otroku, v katerem sta kot oče in mati vpisana posvojitelja.

Predvsem s stališča otroka, njegovega doživljanja in izkušnje, je zelo pomembno, kako se opravi ta zadnji akt v postopku posvojitve. Zato je pred mnogimi leti socialna delavka Ela Zupančič vpeljala ceremonijal svečane posvojitve, ki ga izvedejo, če si posvojitelja in otrok to želijo. Starejši otroci se zavedajo pomembnosti tega dogodka, mlajšim pa, v spomin na ta dan, ostanejo fotografije, ki so pomemben pripomoček posvojiteljem ob vprašanju, kako otroku povedati, da je posvojen.

Dogodivščin med brati in sestrami je nešteto. Vsak, ki se ni rodil kot edinec, ima zagotovo povedati marsikatero štorijo, ki danes izvabi nasmešek na ustnice, takrat, ko se je pripetila, pa je priklicala mrk pogled na očetov obraz in prisilila mamino roko, da je segla po kuhalnici.

Ste kdaj prepričevali mlajšega bratca, da lahko poleti z balkona, če močno maha z rokami?
Ste kdaj nalašč skrili sestrici najljubšo igračko?
Ste kdaj ušpičili neumnost in potem brez slabe vesti zanjo okrivili mlajšega bratca ali sestrico?

Rivalstvo med brati in sestrami je bolj ali manj prisotno v vsaki družini, ki ima več kot enega otroka. Samo različno močno se izraža.

Starši se naučijo živeti z neprestanimi pripombami »Zakaj je vedno on prvi?«, »Ni pošteno, on je dobil večje darilo.«, »Zakaj njej vedno rečeš, kako je ljubka, meni pa nikoli?« ...

Na začetku ...

... je bil en sam otrok, ki je bil v središču pozornosti vse družine. Okoli njega se je vrtelo celo vesolje. Nekaj časa so on in njegovi starši živeli lepo, mirno življenje, dokler se ni pojavilo TISTO.

Strokovnjaki pravijo, da rivalstvo med brati in sestrami izhaja iz globoko zakoreninjene želje vsakega otroka, da bi starši imeli radi samo njega.

Majhni otroci se imajo za središče vesolja in najbolj varne se počutijo, če imajo na razpolago celo mamico, celega očeta, vse igračke, vso hrano, ves prostor ... Zato ne preseneča, da nastopijo težave, ko kdo drug preusmeri starševsko pozornost nase.

Rivalstvo je normalen sestavni del družinskega življenja. Tekmovanje za starševsko pozornost med brati in sestrami ni nujno slabo, če ga pravilno usmerimo in če se naučimo, kako reševati težave in uravnoteženo usklajevati potrebe in želje vseh.

Od staršev je odvisno, na kakšni stopnji bo obstalo to rivalstvo in kako se bo razvijalo. Način, kako starši rešujejo odnose med otroki, določa, ali se bodo strasti umirjale ali pa se bo ogenj ljubosumja razplamtel.

Slaba plat medalje

Spori med brati in sestrami so skoraj neizogibni. Žal mnogi starši pozabljajo, da je vsak otrok nekaj posebnega, čeprav so se rodili iz enake genetske zasnove, če lahko tako rečemo.

Noben otrok ne podeduje enakega genetskega zapisa, poleg tega pa iz okolice pridobivajo različne izkušnje, zato se vsak oblikuje individualno.

Če je oče navdušen smučar in starejši sin tudi, mlajši pa ne, se lahko kaj hitro zaplete v pripombe »Zakaj ne moreš biti tak kot tvoj brat?«.

Taka groba opazka ima lahko hude posledice. Poveča se ljubosumje, otrok je ožigosan kot nesposoben in to v svoji glavici razume kot sveto resnico. Seveda, saj jo je izrekel človek, ki v njegovih očeh velja za nezmotljivega in tistega, ki vse ve.

Negativne primerjave samo poslabšajo napetost, ki že obstaja.

Če sprejmemo dejstvo, da je vsak otrok nekaj posebnega, da je vsak malce drugačen, smo naredili morda najpomembnejši korak k zmanjševanju medsebojnih nasprotij in izgradnji toplih medsebojnih odnosov v družini.

Raziskave, ki so potekale v različnih državah, so vse dale isti rezultat. Kadar v družini starši bolj vzpodbujajo enega otroka, drugi otrok, ki bi mu lahko rekli tudi »žrtev«, postane bolj nasilen; vsak spor z bolj priljubljenim otrokom mu ostaja v spominu še dolgo potem, ko je že mimo – zamere ostajajo nerazrešene.

Rivalstvo med brati in sestrami postane destruktivno, ko eden od otrok verjame, da starši do njega niso pošteni.

Vzpodbujajmo dobre odnose

V katero smer se bo razvijalo to rivalstvo, je odvisno tudi od tega, kako starši komunicirajo z otroki.

Če med starši in otroki ne steče pogovor, če je med njimi le tišina, ostajajo težave in spori nerazrešeni. Zato je izjemno pomembno, da se v družini pogovarjamo, saj le tako starši izvejo, kako si otroci razlagajo starševski odnos do njih.

Starši namreč najtežje vidimo sebe in ocenimo svoje ravnanje. Zato je odziv otrok neprecenljiv. Seveda to ne pomeni, da vsak povešen nosek pomeni, da smo ga kaj polomili. Kot smo že rekli, se otrokom zdi krivično marsikaj, če niso ravno oni povsod v središču pozornosti. A pripombe, ki jih slišimo iz otroških ust, nam lahko pomagajo, da usmerimo pozornost na svoje ravnanje, pretehtamo, ali smo ukrepali prav ali ne, in se temu primerno obnašamo naprej.

Kadar se pojavijo spori med brati in sestrami, morajo biti starši pozitiven zgled. Vsak dan starševsko potrpežljivost preizkušajo otroški izbruhi rivalstva. Ne moremo vam dati čarobne formule, s katero bi razrešili vsa nasprotja med otrokoma, ki stalno tekmujeta – kdo bo prej pojedel zajtrk, kdo se bo prvi kopal, kdo hitreje teče, kdo ima manj mlečnih zob ...

A tak odnos med otroki lahko izkoristimo kot učno gradivo. Pokažemo jim, da njihovi spori nikomur ne koristijo in da najpogosteje oba potegneta kratko.

Številke so sestavni del otrokovega sveta že veliko prej, preden razume, da se z njimi tudi računa. Posluša vas, ko jih uporabljate v vsakodnevnem govoru, čeprav na začetku še ne ve, da imajo števila svoj vrstni red in da štirje koščki čokolade pomenijo točno določeno količino njegove najljubše poslastice.

Z razvojem govora se razvija tudi otrokovo razumevanje sistema številk in računanja. Ko je star pet let, pa je že sposoben s pomočjo prstkov sešteti najbolj preprosta števila.

Števila kot besede

Otrok bo najprej oponašal zvok besed, ki predstavljajo števila, vendar ne bo razumel njihovega pomena. Kot papiga ponavlja »dva«, »pet«, a ne ve, kaj je sploh povedal. Ko reče »dva«, lahko misli na vse, kar je več kot »ena«.

Kako mu lahko pomagamo?

• Natančno uporabljajte števila v govoru. Recite raje dva ali tri, namesto »par«, »nekaj« in podobno.
• Med vsakodnevnimi opravili ne uporabljajte v govoru le števil, ampak tudi poimenujte predmete. Med kuhanjem lahko rečete »tri žličke moke«, med kopanjem omenite štiri igračke ...
• Pomen številk mu poskusite razložiti na vsakdanjih predmetih: »Oblečeno imaš eno majičko, ene hlačke, dve nogavički ...« Tudi deli telesa so izvrsten pripomoček za prvo učenje številk – dve ušesi, en nosek, deset prstkov ...
• Otroku berite pravljice, ki vsebujejo številke, na primer Trije prašički, Sneguljčica in sedem palčkov, Volk in sedem kozličkov. Primerne so tudi različne pesmice – odštevanke.
• Ko berete ostale knjige in listate slikanice, štejte predmete na slikah.

Ponavljanje

Ko otrok začne izgovarjati številke, kmalu začne naglas šteti. To je pomembna prelomnica, ki kaže, da so ga številke začele zanimati in da se je pripravljen o njih naučiti še več, čeprav še nekaj časa ne bo znal pravilno šteti.

Okoli tretjega leta bo verjetno navdušen nad številkami.

Kako mu lahko pomagamo?

• Skupaj z otrokom štejte, kadar je le mogoče – ko sestavljate kocke, režete kruh, pospravljate posodo ...
• Skupaj štejta do tri. Ne pojdite dlje od tri – že to je za malčka dovolj zapleteno. Tudi če mu ne uspe prešteti do tri, ga pohvalite za trud, ko mu uspe priti do tri, pa pokažite svoje navdušenje.
• Pozorno opazujte otroka in – šele ko boste opazili, da je pripravljen –, nadaljujte s štiri, pet ...

Vrstni red

Prišel bo trenutek, ko bo otrok v svoji glavici povezal številko in količino. Razumel bo, da si številke sledijo v določenem vrstnem redu. Ker dobri stari pregovor »vaja dela mojstra« drži kot pribit, bo ob zadostnem ponavljanju skozi igro kmalu znal brez napake prešteti do pet. Od pet do deset pa bodo številke na začetku še pomešane med sabo.

Kako mu lahko pomagamo?

• Prstki so že od rojstva otrokova priljubljena igračka, zato to navdušenje izkoristite tudi, ko je star tri ali štiri leta. Pokažite mu, kako si lahko s prstki pomaga šteti.

Prvi in zadnji

Na naslednji stopnji razvoja malček začenja razumeti, da s številkami označujemo tudi vrstni red. Pojem »prvega« bo dojel dokaj hitro, prav tako tudi »drugi« in »zadnji«. Ostali vrstilni števniki pa so malce težji za razumevanje, zato se jih bo naučil počasneje kot glavne števnike.

Kako mu lahko pomagamo?

• Ko se otroci igrajo, hodijo v vrsti, ko gledate parkirane avtomobile in še v mnogih podobnih situacijah lahko poveste: »Petra je prva v vrsti, Jure je drugi.« – »Rdeči avto je zadnji, beli avto pa prvi.«
• Ko otrokom ponudite hrano in pijačo, poudarite: »Tanja bo dobila prvi piškot, Nežka pa drugega. Najprej boste dobili piškote, potem pa sok.«
• Naglas pojasnjujte vrstni red opravil, ko na primer kuhate kosilo.

Več in manj

Več in manj, večji in manjši, težji in lažji ... Te besede z nasprotnimi pomeni so osnove matematike. Prva in najpomembnejša primerjava, ki jo mora malček razumeti, je več-manj. Ta odnos bo moral dobro razumeti, preden bo začel seštevati.

Kako mu lahko pomagamo?

• Najprej otroku pomagajte prepoznati skupine z istimi števili. Naredite dve skupini kock, v vsaki naj bodo po tri. Vprašajte malčka, ali je v obeh kupčkih enako število kock, če je potrebno, mu jih pomagajte prešteti. Ko se bo to naučil, naj poskuša primerjati kupčke z različnim številom kock.
• Otrok naj sam iz kock naredi dva kupčka, pri čemer naj jih bo v enem več, v drugem pa manj.
• Opozarjajte ga na primere iz vsakdanjega življenja. Recimo, da imate v eni škatli šest jajc, v drugi pa tri. Malček naj pove, v kateri škatli jih je več.

Enako

V četrtem letu starosti se otroku razkriva vse več abstraktnih pojmov, kot sta že prej omenjena več in manj. Razumevati začne tudi »enako«. To je pomemben korak k naslednji stopnji – računanju. Malček mora razumeti, da ista številka vedno pomeni isto količino.

Če ne veste, ali otrok to že razume, lahko preverite s preprostim poskusom. Zložite osem kock v vrsto in otrok naj jih prešteje. Potem jih vrnite v škatlo in ga vprašajte, ali je zdaj kock več. Če otrok pravilno odgovori, je zelo verjetno dojel, da se število predmetov ne spreminja, ne glede na to, kam jih postavimo.

Kako mu lahko pomagamo?

• Naj zloži bonbone iz vrečke, potem pa vrne nazaj. Pojasnite mu, da se njihovo število ne spreminja.
• Pokažite mu, da je šest krožnikov na mizi enako kot šest krožnikov v kuhinjski omarici.

Prepoznavanje in pisanje številk

Ko otrok dokončno razume, da je število predmetov enako, ne glede na to, ali so veliki ali majhni, zloženi ali razmetani, je pripravljen začeti s preprostimi matematičnimi operacijami – seštevanjem in odštevanjem.

Za začetek pozabite na pisanje, ker se tega še ni naučil, pomaga naj si s prstki, potem pa z računalom s kroglicami.

Prvi računi, na primer 1 + 1= 2, ga bodo zabavali, saj bo odkril povsem nov svet.

Potem lahko postopno preidete na pisanje številk. Najprej jih mora otrok prepoznati, ko so napisane, nato pa naj jih začne pisati.

Kako mu lahko pomagamo?

• Malčku kažite, kje vse so napisane številke – na straneh v knjigi, na koledarju, na uri, na registrskih tablicah avtomobilov ...
• Po hiši razmestite slikice in plakate s številkami.

Pravilno vedenje v prometu je neizogiben del naše splošne kulture in vzgoje, posredno pa tudi nujen pogoj, da v današnji družbi sploh lahko preživimo. Zato se morajo že predšolski otroci poučiti o svoji vlogi v prometu.

Za to je potrebno dovolj časa in truda. Nekaj tednov pred odhodom v šolo ne bo dovolj. V tako kratkem času se otrok ne bo mogel naučiti osnovnih prometnih pravil, če že prej ne bo razumel, kako sploh deluje promet.

Kako otrok razume promet?

V predšolskem obdobju, tik pred vstopom v šolo, se že marsikateri otrok občasno znajde sam v prometu. Nekateri mali šolarji zjutraj hodijo sami v vrtec ali pa se popoldne sami vračajo domov. Nekateri otroci že občasno odidejo v trgovino.

• Ko je otrok v prometu v družbi odrasle osebe, je pasiven, dogajanja okoli sebe ne spremlja pozorno, ker se počuti varnega. Ko se na cesti znajde sam, pa veliko bolj pozorno opaža okolico in dogajanje, ki ga obkroža. Vendar je hkrati tudi bolj prestrašen. Zaradi tega strahu in negotovosti pa se lahko zgodi, da bo v določenem trenutku ravnal nepredvidljivo in narobe.

• Predšolski otrok je majhen , sega nam nekako do pasu in dobro vidi le spodnji del našega telesa. Nima pa dobrega pregleda nad položajem, v katerem se nahaja. Zato hitro izgubi orientacijo . V njegovem vidnem polju so predvsem spodnji deli avtomobilov, kolesa in luči, ki mu hitro pritegnejo pozornost.

• Poleg tega otroci še ne ločujejo najbolje smeri in vrste zvokov, ki jih slišijo na cesti. Pogosto zato ne znajo oceniti, iz katere smeri se približuje vozilo, kako daleč je in kako hitro pelje.

• Otroka zmede tudi hiter tempo prometa, trenutne spremembe razmer na cesti, saj je njegova koncentracija še omejena.

• Ko hodi po ulici, najbolje vidi del pločnika, lužo na njem, odtočni jarek ob pločniku, smeti, ki mu ležijo pod nogami, košček stekla, odvržen zamašek ... Vse to pa mu zelo hitro odvrne pozornost od tistega, kar bi moral v prometu pozorno spremljati.

• Promet je prilagojen odraslim. Najboljši primer za to je višina prometne signalizacije, ki je visoko nad otrokovim vidnim poljem.

• Poleg tega otroci zelo težko razumejo »jezik« prometnih znakov. Naučiti se ga morajo enako kot kateri koli drug tuji jezik.

• Da bi se lahko znašli v prometu, morajo otroci najprej razlikovati barve. Precej velika razlika je, če malček stopi na cesto ob zeleni ali ob rdeči luči na semaforju.

• Otrok preprosto ne more v mislih zaobjeti celotnega prostora, v katerem se giblje. Težko si predstavlja večje razdalje in najverjetneje se ne bo znašel, če ga doma vprašate, v kateri smeri je njegov vrtec. Z leti bo dovolj dozorel, da bo to zmogel, vendar pa v rosni mladosti tega od njega ne smemo pričakovati, ker bi bilo nerazumno.

Kako se lotimo prometne vzgoje?

Velikokrat smo že ponovili, da so za predšolskega otroka starši najpomembnejši učitelji. Otrok ima svoje starše rad in v njihovi družbi se počuti varnega, občuduje jih, jih spoštuje ... In seveda jih tudi posnema. S svojim dobrim zgledom jih lahko največ naučimo.

Vedno, kadar se znajdete v prometu, ne glede na to, v kateri vlogi, morate dosledno upoštevati prometna pravila! In to ne velja le za starše. Če jih prej niste upoštevali, se boste težko privadili novim razmeram, ko se bo vaša družina povečala. Poleg tega pa vas dejstvo, da niste starši, ne odvezuje, ne dovoljuje vam zanemarjati prometna pravila.

Kar spomnite se mnogih trenutkov, ko ste za volanom glasno bentili, če vam je pred avtomobil skočil kdo, ki ni pogledal v levo ali desno. In spomnite se primerov, ko je mamica z vozičkom brezglavo na cesto najprej potisnila voziček z dojenčkom, potem pa še sama zakoračila na cestišče, njuno življenje pa je bilo odvisno od vaših mirnih živcev in hitrih reakcij. In kolikokrat ste videli starše, ki z otrokom brezglavo dirkajo čez štiripasovnico kjer ni prehoda za pešce.

Zagotovo se vam je kaj od tega vsaj enkrat že pripetilo.

Vse tako nesprejemljivo vedenje na cesti otrok vpija kot goba in na podlagi takega ravnanja svojih staršev nastaja ogrodje njegovega ravnanja v prihodnje.

Zato ponovno poudarjamo – če hočete, da se bo otrok znal varno spoprijeti s prometnimi zagatami, se morate najprej sami ravnati v skladu s pravili. Če boste govorili eno, delali pa nekaj drugega, bo otrok zmeden, ne bo vedel, kaj je prav, in lahko se zgodi, da bo izgubil zaupanje v vas.

Najpogostejše napake, ki jih delamo starši

V dobri nameri, da bi bil otrok čim hitreje samostojen, se nam v vzgojo najpogosteje prikradejo tele napake:

1. Precenjujemo otrokove sposobnosti.

Otrok se lahko na pamet nauči prometna pravila, ki smo mu jih večkrat ponovili, in nam jih zrecitira kot pesmico, pove, kaj pomenijo posamezni prometni znaki in zdi se nam, da je zrel za samostojno podajanje v promet. A ne smemo biti preveč lahkoverni. Preden ga spustimo samega na cesto, večkrat preverimo, ali ta pravila res razume ali pa se jih je le naučil, ne da bi jih znal tudi uporabiti v praksi. Pri tem pa ne smemo pozabiti, da se otrok vedno drugače obnaša, ko smo z njim, kot takrat, ko je sam.

1. Do otroka smo preveč zaščitniški.

Nekateri starši otroka zavijajo v vato in mu ne dovolijo nobenega približevanja krajem, kjer bi se lahko pojavilo skupaj več avtomobilov. V mesto ga odpeljejo le, kadar je nujno potrebno in še takrat ga držijo za roko kot s primežem. Otroku ne razlagajo, kako se je treba vesti v prometu, ampak mu samo prepovedujejo, da bi prišel v stik z njim. A slej ko prej se bo otrok znašel sam na cesti. Če ga ne poučimo, kako takrat ravnati, je v veliko večji nevarnosti, kot otrok, ki ga nismo skrivali pod steklenim zvoncem.

Kako pomagati otroku?

Od prvega trenutka, ko z otrokom stopimo na cesto, moramo začeti s prometno vzgojo. Naj se vam ne zdi smešno, ko srečate mamico z vozičkom, ki petmesečniku govori o prometnih znakih in lučkah na semaforju.

• Otroka, ki je ravno shodil, lahko naučimo, da je rob pločnika tista skrajna meja, kjer je še varen. Za tem robom je cesta, po kateri poteka promet, ki je lahko nevaren. Ko hodite ob cesti, naj bo otrok vedno na skrajnem zunanjem robu, vi pa med njim in prometom. In držite ga za roko, ker se lahko vsak trenutek izmuzne, če bo videl kaj, kar mu bo pritegnilo pozornost, pa naj bo to ptiček ali odkrušen delček smernega kazalca na cestišču.
• Malčku vedno pojasnjujemo, kaj delamo, na primer: Zdaj hodiva po pločniku, šla bova čez prehod na drugo stran ceste, počakala bova zeleno luč na semaforju ...
• Otroci, mlajši od petih let, naj ne prečkajo ceste sami. Njihovo ravnanje je nepredvidljivo, pozabljivi so in vsaka malenkost jim preusmeri pozornost s prometa na kaj drugega. Če se zgodi kar koli nepredvidljivega, ne bodo več vedeli, kaj storiti. Če je na primer pokvarjen semafor, sredi križišča pa stoji prometnik, se bo malčku cel svet postavil na glavo.
• Preden otrok začne hoditi v šolo, mora dobro spoznati pot od doma do šole in vse nevarnosti, ki lahko prežijo na njej.

Pravila za starše

Ko otroka učite, po kateri poti naj gre v šolo, vedno izberite varnejšo pot, ne krajše. Potem pa otroka naučite:

1. Kje naj prečka ulico – vedno na označenem prehodu za pešce, pri semaforju, če pa tega na njegovi poti ni in mora čez cesto, kjer ni oznak, izberite najbolj pregleden del ceste.
2. Kdaj se prečka cesta – samo takrat, ko je na semaforju zelena luč oziroma ko je cesta prazna ali pa so avtomobili dovolj oddaljeni, da ni nevarnosti; to mu boste najlaže pojasnili tako, da si izberete določeno točko, ki bo otroku služila kot opora: ne hodi čez cesto, če je avto bliže kot pri tisti rdeči hiši.
3. Kako naj jo prečka – najprej poglej na levo, potem na desno in spet na levo. Vedno prečkaj cesto naravnost, ne po diagonali, ker bi bil tako dalj časa na cestišču. Če mora cesto prečkati med parkiranimi avtomobili, naj ne steče brezglavo na cesto, ampak se med parkiranimi vozili ustavi in s tega mesta preveri, ali je varno prečkati na drugo stran.
4. Kaj naj stori, če na poti naleti na ovire – včasih se zgodi, da je pločnik razkopan zaradi cestnih del ali da je del ceste zaprt. Če otrok ne more prečkati ceste, kjer je navajen, naj gre do naslednjega prehoda ali zaprosi odraslo osebo za pomoč. Pri tem pa ne sme pozabiti, da je varneje zaprositi žensko in da ne sme nikoli sesti z neznancem v avtomobil ali sprejemati daril.

December je za večino otrok sanjski mesec, ko z veseljem pričakujejo darila. Najbolj se seveda razveselijo igrač, vendar moramo biti starši in drugi darovalci pri tem previdni. Igrača mora biti kakovostna in otroku primerna, darilo pa pravilno izročeno. Nikoli ne bi smelo biti samo po sebi umevno niti »odkupnina« za čas, ki ga niste preživeli z otrokom. Ne pozabite, da ni dovolj le velika, praznično zavita škatla pod božičnim drevescem, temveč so pomembni predvsem ljubeči ljudje, ki naredijo ta praznik zares prazničen.

Obdarovanja
Obdarovanje je nesebično dejanje, ki izvira iz želje, da bi ljubo osebo razveselili, ji izkazali spoštovanje, jo presenetili ter ji izrekli ljubezen. Torej mora naše darilo to zagotovo izražati, kar pa je možno le takrat, ko se mu zares posvetimo. Danes vse več ljudi podarja božična darila sorodnikom le zato, ker se to od njih pričakuje, ali pa kupijo nekaj popolnoma neosebnega, kar obdarjenec morda niti ne potrebuje niti mu ni všeč. In takšna darila so prav gotovo zgrešila bistvo obdarovanj.

Zavedati se moramo, da s tem, ko nekomu izročimo darilo, pokažemo tudi svoj odnos do osebe, ki ji je darilo namenjeno. Tudi če je darilo namenjeno otroku, nam ne sme biti vseeno, kakšna je vsebina, kakšen je videz in kakšen način obdaritve. Darilo torej vedno izberite, kot da bi ga kupovali zase ali za svojega otroka – tako se boste najlaže izognili poceni kiču in nepotrebnim stvarem, ki se kupijo zgolj z namenom, da se pač nekaj kupi.

Ne le vsebina, važen je tudi prvi vtis, ki ga otrok (ali odrasel) dobi ob pogledu na darilo. Iz svojih izkušenj vemo, da lično zavito darilo veliko pridobi na vrednosti in nam ga je včasih kar škoda odviti. Naj vam torej ne bo žal časa, ki ga boste porabili za zavijanje. Če za aranžiranje in krašenje res nimate smisla, pa za pomoč poprosite kakšno prijateljico ali nesite darilo zaviti v bližnjo cvetličarno.

Darila za otroke
Otrokove želje so ponavadi sicer velike, niso pa povezane z materialno vrednostjo. Otroci nimajo izoblikovanih predstav o vrednosti daril in nimajo občutka za denar. Skromno darilce ob pravem trenutku mu lahko pomeni več kot mnogo vrednejše darilo ob napačnem ali se ga celo bolj razveseli kot množice drugih daril, ki jih pričakuje in se vrstijo eno za drugim.

Če je darilo namenjeno vašemu otroku, sami presodite, kakšna naj bo vrednost in koliko ste pripravljeni ali zmožni odšteti zanj. Na samo vrednost pa morate biti pozorni takrat, kadar izbirate darilo za otroka prijateljev, znancev ali sorodnikov. Prepričanje, da se morate »pokazati« in dati čim več, je namreč napačno – s predragim darilom lahko namreč starše tega otroka spravite v veliko zadrego.

Pa še na nekaj ne smete pozabiti: oblačila so za otroke nehvaležno darilo. Mlajšim ne pomenijo nič, saj še ne veljajo za »statusni simbol« ali izražanje svojega jaza, starši pa jim jih tako ali tako kupijo. Pri starejših pa je težava z oblačili v tem, da verjetno nimamo istega okusa kot otroci in jim podarjena oblačila verjetno sploh ne bodo všeč.

Kaj torej kupiti? Če se ne morete odločiti sami, lahko otroka tudi povprašate, kaj si želi, oziroma vprašate njegove starše – ker je otrok verjetno že napisal pismo Božičku, vam bodo lahko zaupali kar nekaj želja. Med njimi boste izbrali tisto, ki vam bo najbolj ustrezala.

Da bo igrača prava
Največ želja bo imel seveda vaš malček in pogosto ne boste vedeli, katero naj bi mu izpolnili. Če boste otroku ponudili pravo igračo ob pravem času, mu boste nudili ogromno užitkov in spodbud. Čeprav mislite, da sami najbolje veste, katera igrača je primerna za otroka, mu pustite, naj vam pove, kaj si želi. Privoščite mu lahko tudi katero od želenih igrač, čeprav se vam zdi nepotrebna. Tako nudite otroku tudi možnost, da se nauči sprejemati odločitve in se sprijazniti s posledicami napačnih odločitev. Ne pozabite, da imajo vrstniki in oglasi na televiziji na otroka močan vpliv, zato je včasih prav, da se sam prepriča, da mora misliti s svojo glavo, ne pa slepo slediti tujim pritiskom in spodbudam.

Preden otroku kupite igračo, si morate zastaviti nekaj vprašanj:

1. Je igrača trenutno primerna? Ali ustreza otrokovi starosti in zmožnostim? Ga bo sploh zanimala? Na raznih didaktičnih igrah je že na škatlah oznaka, za katero starostno stopnjo so primerne, in ta podatek velja upoštevati.

2. Je igrača dobro narejena? Je varna? Ali zaradi ostrih robov, drobnih delov ali slabe izdelave morda obstaja nevarnost, da bi se otrok poškodoval? Je narejena iz nestrupenih materialov? Je vzdržljiva? Ali ima garancijo?

3. Je privlačna? Se bo otrok z njo zabaval dalj časa? Omogoča raznovrstno igro?

4. Spodbuja kreativnost? Prava igrača spodbuja otrokovo domišljijo, razmišljanje, razumevanje, učenje jezika, ročne spretnosti, razumevanje glasbe ...

5. Ustreza embalaži? Če igrača ni taka, kot je prikazana na škatli, je otrok lahko zelo razočaran. Preverite tudi, ali je jasno označeno, za katero starost je primerna.

6. Je poučna? Ali spodbuja otrokovo samozavest, mu širi obzorje in splošno znanje, ali omogoča urjenje koordinacije in motoričnih spretnosti? Omogoča družabno igranje?

7. Si jo lahko privoščite? Ali je cena primerna glede na možnosti, ki jih igrača nudi?

8. Bo igrača otroka spodbujala ali zavirala? Igrača mora omogočati, da se otrok nauči kaj novega, vendar ne sme biti prezahtevna, sicer otrok hitro obupa. Pri malce prezahtevnih igračah je dobro, če v igri sodelujejo tudi starši, ki otroka spodbujajo, naj se še potrudi, obenem pa z njim prebijejo dragocene minute.

9. Spodbuja pozitivne vrednote? Bo igrača otroku pomagala razvijati samostojnost, komunikacijske veščine in pravilen odnos do ljudi? Ali pa izdelek morda zbuja negativna agresivna čustva?

10. Je igrača zabavna? Najpomembnejše je, da se otrok z igračo zabava in da se z njo z veseljem igra. Se bo ob njej sprostil, smejal in užival? Učenje je namreč veliko hitrejše in uspešnejše, če je zabavno.

Igrače in modni trendi
Nekatere igrače so takšne, da je njihova priljubljenost večna – na primer punčke Barbie, druge pa doživijo svojih pet minut slave, nato pa jih zamenja kaj drugega. Še zlasti to velja za zadnja leta, ko so igrače mnogokrat zgolj posledica filmov in risank. Če otroci na televiziji gledajo risanko z junaki, ki so jim všeč, se namreč ti kasneje prenesejo v svet igrač. To v zadnjem času velja za Jagodke, vile iz kluba Winx, dirkalnik Rori in podobno. Gre za karakterje, okoli katerih je spletena močna oglaševalska kampanja.

In zakaj se potem zgodi, da je neka igrača v vrtcu tak hit, da jo enostavno »morajo« imeti prav vsi? Ko otrok vstopi v neko organizirano skupino, torej v vrtec, pride do občutka pripadnosti in želje po priljubljenosti. Eden drugega posnemajo, da bi se čim bolje vključili v družbo, ki si jo želijo, oziroma posnemajo tiste najbolj priljubljene med vrstniki. Zato se želijo igrati z enakimi igračami. Saj veste – tako, kot se bodo v puberteti pričeli oblačiti kot njihovi priljubljeni vrstniki in poslušati enako glasbo kot oni.

Igrače za dečke in deklice
Se želi deklica igrati z vlakci in deček z medvedkom? Nič hudega, nič ne bo narobe. Otroci pač raziskujejo svet, razlik med spoloma pa se šele učijo. Sicer se razlike v izbiri igrač pričnejo pojavljati že nekje med drugim in tretjim letom, vendar to še ne pomeni, da otrok ne bo kdaj posegel po igrači za nasprotni spol. In prav je tako, saj ni smiselno, da bi se omejeval pri učenju. Ta faza pa ne bo trajala dolgo, kajti otroci pri igri posnemajo odrasle v svoji okolici, hkrati pa se prilagajajo trendom igre med vrstniki. Pričakujejo, da bodo pohvaljeni, če se bodo vedli po ustaljenih normah, ki smo jim jih že vcepili odrasli.

Uršula Kravogel

Na trgu je vedno več raznovrstnih igrač za najmlajše in nekoliko starejše otroke. Na policah z otroškimi igračami se velikokrat znajdejo tudi takšne, ki ogrožajo otrokovo varnost in zdravje, zato bodimo previdni pri nakupu kakršnega koli novega izdelka za svojega nagajivčka.

Ne pomislimo, da bi lahko bili izdelki, ki so jih proizvajalci namenili otrokom, varnostno sporni zanje ali da bi celo vplivali na njihovo zdravje. A žal so v trgovinah tudi takšne igrače, ki niso primerne za otroško igranje. Nesreče otrok niso le posledica slabega nadzora staršev ali pretirane razigranosti otrok, ampak tudi slabe kakovosti in pomanjkljive varnosti izdelkov za otroke.

Pregled igrač
Slovenska zakonodaja (Pravilnik o varnosti igrač) predvideva, da smejo biti igrače v prometu le, če ne ogrožajo varnosti in zdravja uporabnikov ali drugih oseb, kadar se te uporabljajo v skladu z njihovim namenom ali na predviden način, ob upoštevanju običajnega vedenja otrok. Igrače se tako lahko dajo v promet le, če izpolnjujejo osnovne zahteve glede varnosti, fizikalnih in mehanskih lastnosti, vnetljivosti, kemijskih lastnosti, električnih lastnosti, higiene in radioaktivnosti. Skladno s tem mora proizvajalec vložiti vlogo za ugotavljanje skladnosti. Vloga za pregled določenega vzorca igrače mora vsebovati:
-    opis igrače;
-    ime in naslov proizvajalca;
-    podrobne podatke o izdelavi in oblikovanju igrač;
-    ustrezno število vzorcev za pregled.

Na podlagi te vloge mora organ za ugotavljanje skladnosti pregledati prejeto dokumentacijo in njeno ustreznost. Organ mora preveriti, ali igrača ogroža varnost in zdravje uporabnikov ter drugih oseb. Poleg tega pa opravi še ustrezne preglede in preizkuse. Če vzorec igrače izpolnjuje vse predpisane zahteve, organ za ugotavljanje skladnosti izda certifikat ES o pregledu vzorca in ga da proizvajalcu. Ta certifikat mora vsebovati ugotovitve preskusov, pogoje zanje in opise ter skice, potrebne za identifikacijo odobrenega vzorca igrače. V nasprotnem primeru (če organ ugotovi nepravilnosti) mora obvestiti ministrstvo, pristojno za trg, in ministrstvo, pristojno za zdravje, in pri tem navesti razloge za zavrnitev.

Nadzor nad izvajanjem pravilnika
Nadzor nad izvajanjem tega pravilnika opravljajo zdravstveni inšpektorji, ki imajo dostop do kraja izdelave ali hranjenja igrač in izberejo ustrezno število igrač na preskušanje. Če zdravstveni inšpektorat Republike Slovenije ugotovi, da bi igrača, ki je označene z oznako CE in se uporablja v skladu s svojim namenom, lahko ogrozila varnost in zdravje uporabnikov, sprejme potrebne ukrepe za to, da se igrača umakne iz prometa oziroma da se prepove njeno dajanje na trg. O ukrepih pa mora inšpektor obvestiti ministrstvo, pristojno za zdravje, in ministrstvo, ki je pristojno za obveščanje Komisije EU.

Kdaj so igrače nevarne?
Preden se odločite za nakup igrače za svojega otroka, je dobro preveriti, iz česa je narejena in kakšne materiale vsebuje. Včasih ni težava v sami igrači, temveč tudi v prepričanju staršev, da se lahko otrok igra z igračo, ki je namenjena za starejše otroke. Igrače so lahko nevarne:

1.    če so slabo oblikovane ali pa imajo dele nepravilnih dimenzij (majhni deli, konice), saj se otrok lahko z njimi poškoduje;
2.    če imajo ostre robove, slabe šive ali pa so kako drugače slabo izdelane;
3.    če nimajo ustreznih fizikalnih in mehanskih lastnosti in se med igro lahko razbijejo oziroma razletijo in s tem omogočijo stik z ostrimi deli ter dostop do polnil in majhnih delov;
4.    če so izdelane iz neustrezni materialov, ki lahko vsebujejo zdravju nevarne kemikalije in tako povzročajo poškodbe in/ali trajno vplivajo na otrokovo zdravje;
5.    če so narejene iz vnetljivih materialov;
6.    zdravniki opozarjajo na številne okvare sluha otrok, zato se izogibajte hrupnih igrač – glasbenih igrač, telefonov, pištol ...;
7.    če ne ustrezajo otrokovi starosti in razvoju;
8.    mnoge igrače pa so nevarne že po svoji naravi (igre, kot so pikado, loki, električne igrače), zato ne pozabite, da igra z njimi zahteva nadzor odrasle osebe.

Na kaj bodite pozorni pri kupovanju igrač?
Žal je tako, da potrošniki sami težko opazimo, katere igrače so varne in katere ne, a vseeno je tu nekaj nasvetov Zveze potrošnikov Slovenije, naj kaj moramo biti pozorni pred nakupom igrače:

1.    Vse igrače, ki ji prodajajo na slovenskem trgu, morajo biti označene z znakom CE. Ta znak sicer ne zagotavlja, da je igrača varna, saj ga na igračo nalepi proizvajalec. Pri igračah, ki niso izdelane v EU, pa to stori trgovec. Ta oznaka je predvsem sporočilo inšpektorjem, da je proizvajalec upošteval varnostne zahteve.
2.    Če na igrači ni znaka, je verjetnost, da je igrača varnostno sporna, veliko večja.
3.    Izogibajte se nakupu igrač brez oznak, saj je nakup dobro označenih igrač manj tvegan. Za varnost igrač so odgovorni proizvajalci in trgovci.
4.    Bodite pozorni na starostno omejitev. Igrače, ki vsebujejo majhne delce, so namenjene večjim otrokom, zato po vsej verjetnosti niso primerne za majhne otroke.
5.    Električne igrače morajo biti opremljene z nizkonapetostnim transformatorjem. Neposredna povezava z omrežno napetostjo je lahko smrtno nevarna.
6.    Na igračah iz plastike poiščite sporočilo, da ne vsebujejo prepovedanih ftalatov.
7.    Igrače naj bodo brez vonja, dišave lahko vsebujejo zdravju nevarne kemikalije.


Magnetne igrače
Zaradi vse pogostejših nesreč Evropska komisija zahteva opozorilno oznako na vseh magnetnih igračah. To opozorilo so nekatere države uvedle že lani. Razlog za to pobudo je dejstvo, da otroci vse stvari radi nesejo v svoja usteca in tako se je že velikokrat zgodilo, da so pogoltnili dele igrač ali pa same magnete. Magneti so zelo nevarni, saj se v telesu združijo in lahko povzročijo hude raztrganine v prebavnem traktu, ki zahtevajo večje operacije.

Odpoklic igrač
Kadar se je ugotovi, da je igrača na prodajnih policah nevarna za otrokovo zdravje, jo morajo proizvajalci nemudoma odpoklicati s tržišča. V letu 2008 je bilo odpoklicanih kar precej igrač in pripomočkov za otroke: kocke, vstavljanka, flomastri, dve kolesarski čeladi, slinčki, otroški voziček, stol za hranjenje, spalna vreča, plastična račka in druge plastične figurice. Razlog za odpoklic je bil najpogosteje vsebnost nevarnih kemikalij (predvsem ftalatov) pa tudi možnost zadušitve, slabo pritrjeni magnetni delci, ostri robovi, neprimerno zapenjanje, draženje dihalnih poti, nastajanje majhnih, ostrih delcev pri poškodovani igrači …

Če želite preveriti, ali nimate morda tudi sami doma nevarne igrače oziroma je ne bi želeli kupiti v prihodnosti, se o teh nevarnih izdelkih podrobno informirajte na: http://www.zps.si/sl/otrok/igrace/odpoklic-nevarni-izdelki-za-otroke-2.html

Zveza potrošnikov Slovenije svetuje, da katero koli omenjeno škodljivo igračo nemudoma prenehate uporabljati in jo vrnete trgovcu. Upravičeni ste do povrnitve kupnine.

Kako ravnati v prihodnje?
Ozaveščenost staršev je pri nakupu igračk za otroke izrednega pomena, saj lahko velikokrat tudi sami preprečite oziroma zmanjšate nevarnost, ki jo imajo nekatere igrače za otroka. Ob nakupu izdelka za svojega otroka bodite zelo pozorni, saj boste tako poskrbeli za zdravje in varnejše odraščanje svojih otrok. Kupujte po pameti, naj vam otrok ne diktira preveč, katero igračo si želi imeti, in ne pustite se ujeti v lovke vse spretnejših oglaševalcev, ki vas želijo prepričati o nakupu njihovega izdelka. Svojemu otroku raje kupite kakšno igračko manj, a naj bo ta kakovostna in pa predvsem varna.

Nataša Gjura

Otroci s kletvicami izražajo jezo, nemoč, razočaranje ali bolečino. Razlogi za psovanje in izrazi se s starostjo sicer spreminjajo, vendar starši že pri prvih prostaških izrazih ne smejo biti preveč popustljivi.

Ljudje v pogovorih pogosto ne izbiramo besed. Pozabljamo pa, da otroci kot gobe vpijajo vse, kar slišijo od odraslih. Psovke niso izjema. Starši, ki se tega zavedajo in skušajo izkoreniniti neprimerne izraze iz besednjaka svojih najmlajših, izgubljajo bitko. Televizija, filmi, video, glasba, napisi na majicah, avtomobilskih nalepkah, grafiti na mestnih ulicah so neizčrpen vir nazaželjenih besed, ki pa jih mali nadobudneži zelo radi uporabljajo.

Nagnjeje k preklinjanju
Tako kot odrasli, tudi otroci s kletvicami izražajo jezo, nemoč, razočaranje ali bolečino. Razlogi za psovanje in izrazi se s starostjo sicer spreminjajo, ne glede na starost otroka pa se odrasli vedno odzovejo na kletvice iz otroških ust. Kakšen je ta odziv - pohvalen ali nasprotujoč - je najpogosteje drugotnega pomena.

A to je le del resnice. Kletvice igrajo pomembno vlogo v otrokovem razvoju. Z njihovo pomočjo otrok spoznava in raziskuje rabo čustveno nabitih izrazov. Prve otrokove kletvice pravzaprav sploh niso psovke v pravem pomenu besede. Otrok kot papagaj ponavlja izraze, ki so bili izrečeni energično in povišanim glasom. Pravega pomena teh izrazov se niti ne zaveda.

S starostjo se spreminjajo tudi razlogi za psovanje. Včasih jih v to sili družba. S psovkami želijo dokazati, da pripadajo določeni skupini, oziroma, da so dovolj veliki in samostojni, da jim odrasli ne morejo več ukazovati. Kaj kmalu ugotovijo tudi, da se o spolnosti ne govori odkrito in da se odrasli izogibajo tej temi. Tako želi šestletnik, ki uporablja tovrstne izraze, vsem pokazati, da ga ni strah.

Kletvice imajo tudi svojo svetlo plat, pa naj se to sliši še tako nenavadno. Naša družba preklinjanja ne obsoja tako kot fizičnih obračunov. Zato v naših glavah hitreje najdemo opravičilo, če se otroci obmetavajo s krepkimi besedami, kot če padajo zaušnice

Takoj ukrepajte
Starši že pri prvih prostaških izrazih ne smejo biti preveč popustljivi, sicer ima to lahko dolgoročne posledice zanje in za njihovega otroka. Kaj, če se zaradi tega njegovi prijatelji ne bodo več smeli igrati z njim?

Raba psovk ovira otroka pri širjenju besednega zaklada. Vsa pestrost sinonimov se zgubi v nekaj kratkih besedah, ki jih otrok neprestano uporablja. Zato ne zna jasno izpovedati različnih čustev in potreb, njegovi starši pa ne razumejo, kaj jim želi povedati. Tako že v najnežnejših letih nastajajo prepadi nerazumevanja med otroci in starši.

Večina strokovnjakov je mnenja, da je pri zelo majhnem otroku kletvice najbolje preslišati, saj se otrok niti ne zaveda, kaj je rekel. Če njegovim besedam ne posvečamo preveč pozornosti, jih bo kmalu tudi pozabil. Ko je otrok na pragu vstopa v šolo, pa mu prostaškega govorjenja ne bi smeli več brez besed odpuščati. Od starosti otroka je odvisno, kako boste ukrepali. V vsakem primeru pa si lahko pomagate z nekaj nasveti.

Ne smejte se mu, čeprav vas zabava

Še posebno majhni otroci se odraslim zdijo zelo smešni, celo prikupni, kadar jim po naključju uspe izustiti neprimerno besedo. A če mu boste pokazali, da vas to zabava, mu boste kasneje zelo težko razložili, zakaj se vam iste besede naenkrat ne zdijo več smešne.

Ne razburjajte se

Če vas otrok želi razdražiti s psovkami, mu ne nasedajte. Vaša burna reakcija ga bo še spodbudila, da bo psovke navdušeno ponavljal in si jih zato veliko bolje zapomnil. Raje mu pokažite, da se ob teh njegovih besedah dolgočasite.

Ne učite ga, da je spolnost nekaj grdega

Vsi poznamo čar prepovedanega, zato boste verjetno več dosegli, če boste otroku razložili, kdaj je pravi čas za izraze, povezane s spolnostjo. Prepričanje, da se o nekaterih delih telesa ne sme govoriti, ker so grdi, lahko škoduje razvoju zdravega odnosa do spolnosti.

Razložite mu, da nekatere besede niso primerne, ker so žaljive

Dve- ali triletnemu otroku že lahko rečete: "Ljudje ne marajo poslušati tako neprijaznih besed. Zato te prosim, da jih ne govoriš." Pri štirih letih otrok že razume, kaj pomeni, če nekoga prizadene. Povejte mu, da s kletvicami lahko koga tudi užali in razočara.

Določite hišna pravila

Vsi v družini morajo vedeti, katere besede se sme uporabljati in katere niso zaželjene. Če so kletvice otrokov ventil za sproščanje napetosti, ga poskušajte prepričati, naj uporablja nadomestne besede, na primer "presneto" namesto "prekleto". Strokovnjaki priporočajo, da spolne ograne imenujete penis in vagina. Če se otrok ne bo sramoval teh besed, se mu prostaški izrazi ne bodo zdeli tako privlačni. Vsem, ki pridejo k vam na obisk, povejte, kakšnih pravil se držite. Če komurkoli "pobegne" neprimerna beseda, naj se opraviči.

Naučite ga, da drugače pokaže jezo

Otrok se lahko razbremeni tudi s tekom, s kričanjem v blazino, z vsem, kar ni žaljivo in otroku ne škodi. Pomagajte mu, da bo znal svoje občutke izraziti s pravimi besedami in spodbujajte ga, da se tega ne bo sramoval.

Najprej pometite pred svojim pragom

Ne bodite dvolični. Če hočete, da bo otrok nehal preklinjati, morate to storiti tudi sami. Dolgoletne navade je težko spremeniti, a otroku na ljubo se potrudite. Ko vam prekipeva od jeze se ugriznite za jezik, štejte do deset ali pojdite iz sobe.

V življenju vsakega starša pride trenutek, ko se znajde pred dilemo – naj navihancu prisoli klofuto ali mu jih naloži po riti ali naj stori kaj drugega. Starši, ki zaslužijo ta naziv, se nikoli ne zatečejo k strogemu kaznovanju iz veselja ali užitka. Fizična kazen je skrajni ukrep, po katerem ima vsak slabo vest. Ker ve, da bi lahko ukrepal drugače, a se v tistem trenutku preprosto ni mogel zadržati in domisliti pametnejše poteze. Zato vam vnaprej nudimo nekaj rešitev, na katere lahko pomislite, ko se boste znašli v taki situaciji.

Starši se le redko zavestno odločijo, da bodo otroka našeškali. Najpogosteje se to zgodi, ko izgubijo nadzor nad sabo ali obupani ne vedo, kaj bi. In tako roka pristane na riti potem, ko je oče že petkrat rekel svojemu Andrejčku, naj izključi televizor, ker je že pozno. Ali takrat, ko štiriletni Tomažek steče na cesto, ne da bi pogledal, ali se morda bliža kakšen avtomobil.

Vsi starši vemo, kako nadležno je, če nas otrok ne posluša. Strah ima enak učinek. Kaj, če naslednjič, ko bo mali stekel na cesto, ne bo imel take sreče?

Po nekaterih raziskavah približno četrtina staršev po vsem svetu uporablja telesno kazen vsaj enkrat tedensko. Zakaj? Mislili bi, da zato, ker je učinkovita. Vendar ni. Morda ima kratkoročen učinek, vendar dolgoročnega zagotovo nima. Ravno nasprotno. Otroci, ki so večkrat telesno kaznovani, se na enak način radi znašajo nad vrstniki.

Pred tremi leti so ameriški znanstveniki zaključili študijo, v kateri so analizirali podatke, zbrane v obdobju kar 62 let. Njeni rezultati so bili nedvoumni. Čim večkrat je otrok telesno kaznovan, večja je možnost, da bo tudi sam nasilen ali da se bo posluževal drugih nesprejemljivih oblik vedenja – laganja, goljufanja ...

Otroci, ki jih starši vzgajajo z udarci, težje ločujejo, kaj je prav in kaj ne, in bolj verjetno je, da se bodo za hrbtom staršev grdo obnašali. Preprosto zato, ker taka kazen ne vzgaja, ampak vceplja strah samo pred osebo, ki ga kaznuje. Če očka ne vidi, kaj delam, me ne bo natepel. Ni pomembno, kaj počnem, samo da me ne vidi.

Da bi se izognili slabim platem telesnega kaznovanja, predlagamo možnosti, utemeljene na prepričanju, da je vsakega otroka treba spoštovati, čeprav se ne obnaša primerno.

Bodite odločni, vendar prijazni.

Otrok bo bolj verjetno slišal, kaj mu govorite, če ne povzdigujete glasu in če mu vse poveste z normalnim tonom in hitrostjo ter z normalnimi poudarki. Tako bo dobil zaupanje v to, kar mu boste povedali. Če pa nehote začnete vreščati, otrok preprosto ne bo hotel poslušati ali pa vas preprosto ne bo razumel.

Naredite premor.

Nič ni narobe, če rečete: »Zdajle sem preveč jezen, da bi se pogovarjal o tem. Pogovorila se bova čez nekaj minut, ko se pomirim.« Ta odmor naj res traja le nekaj minut. Če boste s pogovorom predolgo odlašali, bo otrok pozabil, da je sploh kaj naredil narobe, in potem ne bo vedel, kaj mu govorite in zakaj ste načeli to temo pogovora.

Učite otroka.

Namesto da bi otroka kaznovali za grdo obnašanje, ga raje naučite, da se bo lepo obnašal. Recite na primer: »Ni mi všeč, če rolko puščaš sredi veže. Lahko bi se zgodilo, da bi kdo stopil nanjo in se poškodoval. Ko se nehaš voziti z njo, jo pospravi v omaro. Kako ti lahko pomagam, da si boš to zapomnil?«

Bodite pozitivni.

Zahtevo, napotek ali ukaz lahko poveste na več različnih načinov. Izberite bolj pozitivnega. Namesto da bi rekli: »Kolikokrat ti moram še reči, da si pojdi umit zobe?«, recite raje: »Zdaj si lepo umij zobe, potem pa me pokliči, da te pokrijem in ti zaželim lahko noč.«

Otroku ne grozite, ampak pojasnjujte.

Če otroku v preprostih besedah razložite, zakaj se mora obnašati, kot zahtevate od njega, mu s tem daste tudi dober razlog, da vas bo prihodnjič ubogal. Grožnje pa so najpogosteje prazne obljube. In ker jih seveda prihodnjič ne izpolnite, otroku s tem dajete vedeti, da njegovi starši ne držijo obljub.

Ne dovolite si, da bi se razjezili.

Jeza se ponavadi kopiči. V prvem trenutku, ko se razjezite, vaš bes še ni tako hud, kot je čez nekaj minut. Bolj ko razmišljate, kaj je ušpičil vaš najmlajši, bolj jezni postajate. Zato se morate zavestno zadrževati. Ne dovolite, da bi vas otrokova napaka povsem prevzela. Raje jo glejte kot priložnost za novo lekcijo, s pomočjo katere boste otroka vzgajali v pravo smer.

Bodite spodbudni.

Da bi se izognili prepirom, lahko že vnaprej poskrbite, da bo otrok bolj pripravljen sodelovati. Namesto da bi njegovo igro prekinili v trenutku, mu predlagajte tole: »Čas je, da greva. Še enkrat se spusti po toboganu, potem pa bova pohitela domov.«

Bodite prilagodljivi.

Zavedajte se, da živimo v demokratični družbi in da ima tudi otrok svoje pravice. To pa pomeni, da ni pravega razloga, da bi vedno in povsod za vsako ceno morala obveljati vaša beseda. Kadar ne gre drugače, bodite neomajni, a včasih le lahko dovolite otroku, da pogleda risanko do konca ali se guga še nekaj minut, preden mora prenehati.

Izogibajte se borbi za premoč.

Nič ni bolj nekoristnega in neprijetnega, kot je spopad dveh trmastih značajev. Temu se lahko izognete tako, da otroka zaprosite za pomoč pri reševanju težave. Recite na primer: »Imam težavo, pa ne vem, kako naj jo rešim. Rada bi, da vsak dan oblečeš svežo, čisto majičko, ti pa vztrajno oblačiš samo eno, ki je že umazana. Kako bi lahko rešila to težavo?« Otrok bo ponosen, ker bo lahko rešil problem in vam pomagal.

Bodite pametni.

Starši se pogosto lotimo reševanja težav enako, ne glede na to, ali je uspešen ali ne. Če vaš način ni učinkovit, ga spremenite. Veliko laže in hitreje boste spremenili svoje postopke kot pa otroka.

In ne pozabite še treh zlatih pravil kaznovanja:

• Ne kaznujte, ko ste jezni.
• Ne zlorabljajte kazni za maščevanje.
• Strožja kazen ni nujno tudi bolj učinkovita.