Piše: Boštjan Lovšin, dr. med., specialist ginekolog in porodničar
Študiral je na Medicinski fakulteti v Ljubljani, zaključil specializacijo iz ginekologije in porodništva in se strokovno izpopolnjeval na ginekološko-porodniškem oddelku John Radcliffe Hospital v Oxfordu. Dela na ginekološko-porodniškem oddelku SB Izola.

Pri večini nosečnic je plod zadnje tedne pred porodom v glavični vstavi. Ta lega je za porod najugodnejša, ker je glavica največji in najtrši plodov del in se zato po porodu glavice brez težav porodi tudi telo. Če pa je plod blizu porodnega termina obrnjen drugače, je smiselno izvesti zunanji obrat.

Zakaj obračati?

Seveda, bo pomislila marsikatera nosečnica, zakaj sploh obračati, saj so tudi naše mame rodile otroke “na ritko”, pa ni bilo nič narobe. Medenična vstava je lahko neprijetna za porodničarja, ker se pri porodu glavica ploda rodi zadnja in ima za rojstvo glavice le omejen čas, sicer lahko pride pri otroku do pomanjkanja kisika in do okvar ali smrti. Omenjeni zapleti so pri izkušenih porodničarjih redki, predvsem v zadnjem času, ko lahko z ultrazvokom ocenimo plodovo pričakovano težo, predvsem pa velikost glavice in njen položaj glede na trup.

Če omenjena stanja pri odločitvi za vaginalni porod upoštevamo, bo zapletov manj, kot če se pri medenični vstavi vnaprej odločimo za carski rez. Carski rez je sicer relativno varna operacija, vendar pa sta umrljivost in obolevnost še vedno večji kakor po vaginalnem porodu. Večja je predvsem nevarnost pljučne embolije in krvavitev. Z uspelim zunanjim obratom se ob minimalnem tveganju izognemo obojemu: vaginalnemu medeničnemu porodu in carskemu rezu . Plod lahko na glavico obrnemo iz medenične vstave, pa tudi iz prečne lege (slika).

Kako izgleda zunanji obrat?

Zunanji obrat na glavico opravljajo v vseh slovenskih porodnišnicah, v nekaterih resda redkeje, v drugih pogosteje. Pionirsko vlogo priznavamo kranjski porodnišnici, kjer so zunanje obrate začeti izvajati že pred dvema desetletjema. Nosečnico v 37. tednu nosečnosti sprejmemo na porodniški oddelek. Z ultrazvočnim pregledom ugotovimo lego in velikost ploda ter količino plodovnice. S kardiotokografijo zabeležimo srčne utripe ploda ter spoznamo morebitne popadke. Ob krčenju maternice dobi nosečnica zdravilo za ustavitev popadkov. Nato ginekolog porodničar s pritiskanjem na različne dele materinega trebuha usmeri plodovo glavico proti medenici nosečnice (slika). Sam poseg večinoma ni boleč, prej neprijeten.

Pred dopolnjenim 36. tednom obrata večinoma ne delamo iz treh razlogov: do tedaj obstaja možnost, da se plod obrne na glavico sam; po prezgodaj narejenem obratu se obrne spet na medenico; sprožimo lahko popadke in s tem prezgodnji porod.

Kaj pa možni zapleti?

Noben zdravniški poseg ni brez tveganja, niti navaden odvzem krvi. Čeprav velja poseg za varnega, lahko v redkih primerih med in po njem pride do zapletov. V takih, sicer zelo redkih primerih je treba narediti urgentni carski rez zaradi prezgodnje ločitve posteljice ali hude upočasnitve srčnih utripov ploda. Občasno pride med posegom do prehodne upočasnitve utripov ploda, ki pa ni nevarna. Kot rečeno, možnost zapletov je zelo majhna, vendar pa kljub temu delamo obrat v varnem okolju porodnišnice z razpoložljivo opremo in osebjem za takojšen carski rez.

Obstajajo različni spiski kontraindikacij, ko naj zunanjega obrata ne bi delali: razvojna nepravilnost maternice, brazgotina na maternici, huda hipertenzija pri nosečnici, anomalija ploda, prevelik ali premajhen plod, preveč ali premalo plodovnice. Te kontraindikacije štejemo za relativne, saj lahko – na primer ob premajhnem, a vitalnem plodu – z obratom vseeno poskusimo, seveda še previdneje kot sicer. Z obratom pa seveda sploh ne poskusimo ob predležeči posteljici, večplodni nosečnosti ali že obstoječi kakšni drugi indikaciji za carski rez.

Kaj pa, če obrat ne uspe?

Zunanji obrat ni vedno uspešen. Na uspešnost obrata vplivajo: število predhodnih porodov, lega in velikost ploda, mesto posteljice, količina plodovnice in konstitucija nosečnice. Predvsem pa je treba omeniti, da pride nosečnica na obrat pogosto prestrašena, ker ne ve, kaj se bo sploh dogajalo. V takem stanju je seveda tudi možnost uspešnega obrata manjša, tako da je na koncu slabe volje nosečnica, pa tudi porodničar.

Uspešnost obračanja niha med 15 in 80 odstotkov, izkušenemu porodničarju uspe zunanji obrat v 2/3 do 3 poskusov. V primeru neuspelega obrata velja ponovno pretehtati možnosti za vaginalni porod glede na ultrazvočni izvid. Kot pri vsakem porodu ocenimo klasično: porodno pot, plod in porodne sile. Če je plod v dobri kondiciji, živahen, če nima okrog vratu ovite popkovnice, če ima glavico sklonjeno naprej, glavica ni prevelika glede na telo in ima nosečnica normalno medenico, ni razlogov za pretirano skrb ob vaginalno vodenem porodu. Zelo pomemben dejavnik pri takšnem porodu je tudi gladek in relativno hiter potek poroda. V nasprotnem primeru se raje odločimo za carski rez, tako da se v Sloveniji približno polovica porodov s plodom v medenični vstavi konča s to operacijo.

Bolečine v hrbtu vas lahko zelo težko pokretne položijo v posteljo. In to je zadnje, kar bi radi doživeli, ko morate skrbeti za novorojenčka.

Zato se naučite skrbeti za svoj hrbet in delajte zmerne vaje, da bodo hrbtne mišice krepke, bolečin pa ne bo ali bodo zelo blage. Tudi če vas pred nosečnostjo in porodom nikoli ni bolel hrbet, hormoni naredijo svoje, mišice postanejo ohlapne, vezi se omehčajo, in če ne boste hitro ukrepali, lahko bolečine ostanejo.

Da bi zmanjšali ali preprečili bolečine, se moramo naučiti pravilne drže, pravilnega dvigovanja otroka in se redno razgibavati.

Zakaj boli?

Med nosečnostjo so najpomembnejši vzroki za bolečino trije:

1. Spremenjena raven hormonov. Zaradi hormonov, ki jih telo v nosečnosti proizvaja v večjih količinah, se mišično tkivo zmehča, da ima nerojeni otrok dovolj prostora za rast. Slaba plat tega pa je, da vaši sklepi, posebno v medenici, niso dovolj podprti.
2. Šibke trebušne mišice. Hrbtenico delno podpirajo tudi trebušne mišice, ki postajajo vse šibkejše, ko se raztegujejo okoli rastoče maternice.
3. Rastoči otrok

Teža otroka v maternici pritiska na križ, zato mnoge nosečnice prilagodijo držo, da bi prerazporedile pritisk dodatne teže, pri tem pa se spremeni naravna krivina hrbtenice.

Kako varno dvigniti otroka

Če v nosečnosti dvigujete starejšega otroka ali katero koli drugo breme, lahko so tudi vrečke, ko se vračate z nakupov, morate paziti, da se ne poškodujete. Postavite eno nogo pred drugo in počepnite s čim bolj vzravnanim hrbtom. Otroka primite z obema rokama in ga stisnite k sebi. Med dvigovanjem stopite korak naprej, da vam bo to gibanje pomagalo dvigniti dodatno težo. Tako si boste z zakoni fizike pomagali in obvarovali hrbet.

Vrat in ramena

Skoraj neizogibno se pojavijo tudi bolečine v vratu in ramenih, saj se drža telesa spremeni, da se prilagodi njegovi spremenjeni obliki.

Nekatere ženske ugotavljajo, da je po porodu in med dojenjem še slabše, kot je bilo v nosečnosti. Ključ do rešitve je pravi položaj, ki ga mora vsaka ženska poiskati sama.

Poskusite sedeti na stolu s trdnim, ravnim naslonom, stopala imejte naravnost na tleh, križ pa lahko podprete z blazino. Blazino si položite tudi v naročje, da boste nanjo lahko položili dojenčka, ki ga tako med dojenjem ne bo treba privzdigovati k dojki oziroma se vam ne bo treba med hranjenjem sklanjati.

Nikar!

1. Ne dvigajte težkih predmetov. Raje prosite za pomoč partnerja. Če ste v trgovini, vam bodo tudi prodajalci rade volje pomagali prenesti nakupljeno v vaš avtomobil.
2. Ne sklanjajte se v pasu. Kadar morate kar koli dvigniti s tal, najprej počepnite, nato šele dvignite predmet. Pri tem pa imejte čim bolj zravnan hrbet.
3. Ne spite brez blazin. Blazine so izjemna podpora za hrbtenico, zato si jih kar privoščite. Odvisno od položaja, v katerem ležite, si jih namestite pod trebuh ali med kolena.
4. Ne vstajajte prehitro iz postelje. Mnogi so navajeni takoj sesti v postelji in vstati. Raje se najprej obrnite na bok, nato pa se s pomočjo rok odrinite v sedeči položaj.
5. Ne nosite visokih pet. Poleg tega, da lahko v tankih visokih petah hitro izgubite ravnotežje in grdo padete, imajo taki, sicer elegantni čevlji, še drugo slabo plat. Pritisk teže na stopala je napačno razporejen, zato morata medenica in hrbtenica še bolj garati. Raje izbirajte čevlje z nižjimi petami, v katerih boste lahko varno stopali in ohranili pokončno držo.
6. Ne nagibajte se na eno stran. Imate težko torbico, ki jo nosite na rami, ali poslovno torbo, ki jo nosite v roki? Morda se vam bo zdelo neprimerno, vendar vam srčno priporočamo, da si za obdobje nosečnosti in dojenja raje omislite prikupen nahrbtnik. Dojenčka pa nosite v štorklji oziroma kasneje v kenguruju, ki težo enakomerno razporedita na levo in desno stran telesa.
7. Ne poskušajte biti super ženska. Prenehajte opravljati naporna hišna opravila. Med nosečnostjo in dokler dojite jih lahko opravljajo drugi. Vaš dan je že sicer poln naporov, zato se ne obremenjujte z okni, ki bi jih bilo treba oprati, ali težkimi košarami opranega perila, ki bi ga bilo treba obesiti. To lahko storijo tudi drugi.

Piše: Boštjan Lovšin, dr. med., specialist ginekolog in porodničar

Študiral je na Medicinski fakulteti v Ljubljani, zaključil specializacijo iz ginekologije in porodništva in se strokovno izpopolnjeval na ginekološko-porodniškem oddelku John Radcliffe Hospital v Oxfordu. Dela na ginekološko-porodniškem oddelku SB Izola.

Matične celice (angl. “stem cells” ) so tiste “osnovne”, še nepopolno razvite celice v telesu, ki se pod določenimi pogoji lahko razvijejo (diferencirajo) praktično v katero koli telesno celico, v živčno, mišično, krvno, jetrno ali katero drugo. Kri iz popkovnice je tista kri, ki ostane v popkovnici po rojstvu otroka in jo navadno skupaj s posteljico in samo popkovnico zavržemo. Dobro desetletje pa je že znano, da je v krvi popkovnice teh celic dovolj za medicinsko uporabo. Tako shranjene celice so vedno na voljo, prav tako tudi ni etičnih in pravnih zadržkov za uporabo kot na primer pri gojenju embrionalnih celic ali kloniranju. Pri taki transplantaciji praktično ni možnosti zavrnitvene reakcije, saj organizem dobi lastne celice, ki ne povzročajo neželenega imunskega odgovora. Prvo transplantacijo teh celic so izvedli leta 1988 v Franciji pri zdravljenju Fanconijeve anemije pri petletnem bratcu dajalca novorojenčka.

Trenutno se matične krvne celice uporabljajo za transplantacijsko zdravljenje prek 45 bolezni, med drugim nekaterih vrst rakov, kot je levkemija in različnih imunskih in genetskih motenj. Potekajo pa raziskave, ki bodo dale odgovore tudi za možnosti zdravljenja srčnega infarkta, drugih srčnih obolenj, sladkorne bolezni in mišične distrofije.

Matične celice so bile že uporabljene pri zdravljenju:
• več vrst krvnih rakov (levkemije, limfomi, retinoblastom),
• obolenjih kostnega mozga (aplastična anemija, Fanconijeva anemija),
• motnjah hemoglobina (anemija srpastih celic, beta talasemija),
• prirojenih motnjah metabolizma (Lesch-Nyhanov sindrom in druge),
• prirojenih imunskih nezadostnostih (kronična granulomatoza ipd.),
• drugih bolezni (osteopetroza, histiocitoza langerhansovih celic).

Čeprav je metoda zelo obetavna, je za zdaj še relativno draga, tako da se denimo v ZDA manj kot dva odstotka staršev ob porodu otroka odloči za odvzem in shranitev krvi iz popkovnice. Delno k temu prispevata tudi neobveščenost in dvom v prihodnost.

Naložba za prihodnost

Če vemo, da je transplantacija (presajanje) matičnih krvnih celic zapletena, pa je odvzem in shranjevanje plodove krvi zelo enostavno . Po porodu otroka popkovnico prerežemo (oziroma jo vedno večkrat prereže očka) in jo na obeh koncih pretisnemo, da kri ne izteče. Nato jo očistimo, z iglo odvzamemo kri iz popkovnice ter jo shranimo v posebno sterilno vrečko. Jasno je, da je tak postopek nenevaren za mater in otroka in ne moti poroda. Vrečko z zbrano krvjo nato ponavadi v določenem času kurir dostavi podjetju, ki je usposobljeno in registrirano za tovrstno shranjevanje (krvna banka). Kri testirajo in zamrznejo za morebitno uporabo v prihodnosti.

Postopek odvzema se da opraviti v kateri koli slovenski porodnišnici, posebna povezava porodnišnice s krvno banko ni potrebna. Nosečnica oziroma par, ki ga to zanima, si lahko podrobnosti o postopku prebere na spletnih straneh krvnih bank v tujini (ZDA). Da ne bo sestavek izzvenel kot reklama za eno od teh, jih bom navedel več: www.viacord.com , www.cordblood.com , www.cryo-cell.com , … Po navezavi stika (in plačilu seveda) vam krvna banka pošlje že pripravljen set za odvzem krvi. Običajno povejo, kako obvestite kurirja, ki po porodu poskrbi za dostavo krvi do krvnega centra. Vsekakor bo dobrodošlo, če se v porodnišnici že prej dogovorite za shranitev krvi.

Prim. dr. Rasta Rakar
Študij medicine in specializacijo iz pediatrije je opravila na Medicinski fakulteti v Ljubljani. Je vodja dejavnosti za pediatrično infektologijo na Kliniki za nalezljive bolezni in vročinska stanja v Ljubljani, kjer dela tudi kot pediater-infektolog na otroškem oddelku. Je članica razširjenega strokovnega kolegija za infektologijo pri Ministrstvu za zdravstvo, podpredsednica Združenja za pediatrijo in članica posebnega strokovnega odbora za šolsko medicino.

Okužba z virusom noric v nosečnosti

Norice povzroča droben virus, ki spada med humane viruse herpes. Človek je edini izvor za to zelo nalezljivo bolezen. Največ primerov zasledimo v poznih zimskih in zgodnjih pomladanskih mesecih. Okužba se širi neposredna z bolnika na bolnika ali pa kapljično iz zraka .

Bolniki lahko okužijo že dva dni pred izbruhom bolezni, pa še približno pet dni po pojavu izpuščaja. Predvidevamo, da je potreben vsaj 5-minuten neposreden stik z bolnikom, da se okužimo.

Okužba z noricami v nosečnosti lahko ogrozi plod, pa tudi nosečnico.

Najnevarnejše obdobje za okužbo je do 20. tedna nosečnosti, še posebno med 13. in 20. tednom.

•  Do 20. tedna nosečnosti virus noric prizadene plod v embrionalnem razvoju . Značilni so sledeči znaki: zahiranost, huda prizadetost kože z brazgotinjenjem, slaba razvitost mišičja, skrajšave kosti, upočasnjen psihomotorni razvoj, hude okvare možganov, prizadetost oči z motnjami in celo slepota.

•  Po 20. tednu nosečnosti večinoma ne pričakujemo več težke prizadetosti , pač pa otrok lahko preboli norice v maternici, razen v primerih, če pride do okužbe pri materi med 22. in 10. dnevom pred porodom. Otrok se v tem primeru lahko rodi z znaki noric ali pa zboli v prvem tednu po rojstvu. Ponavadi je potek noric pri otroku v teh primerih lahek, ker se od 6. dneva bolezni pri materi že tvorijo zaščitna protitelesa, ki preko posteljice prehajajo tudi na otroka.

•  Okužba z noricami v nosečnosti pa lahko privede tudi do prezgodnjega poroda in sicer kar v 25 odstotkov ali pa do smrti otroka in splava, predvsem v zgodnji nosečnosti do 12. tedna.

Okužba novorojenčka

Otrok zboli za noricami v prvem ali drugem tednu po rojstvu, če se je mati okužila en do tri tedne pred porodom. Zaradi tvorbe zaščitnih protiteles v materini krvi, ki se prenesejo tudi na otroka, je potek bolezni v tem obdobju praviloma lahek.

Zelo huda in nevarna oblika pa se pojavi, če mati zboli od 4. dne pred porodom pa vse do 2. dne po porodu. Otrok v tem primeru nima zaščitnih protiteles. Potek noric pri novorojenčku je v tem primeru izredno težak. Smrtnost je 20 do 30 odstotkov. Zato potrebuje tak novorojenček takoj po rojstvu zaščitne imunoglobuline, ki vsebujejo specifična zaščitna protitelesa.

Kako lahko preprečimo norice v nosečnosti?

•  Nosečnica naj se čim bolj izogiblje stikov z otroki, zlasti med 5. in 10. letom starosti, ko so norice najpogostejše.

•  Posebno ogrožene so ženske, ki so poklicno izpostavljene okužbi: zdravstvene delavke, vzgojiteljice, učiteljice.

•  Ogrožene so tudi za bolezen dovzetne nosečnice, ki imajo doma otroke, ki noric še niso preboleli. V teh primerih nekateri priporočajo cepljenje teh otrok, čeprav obstaja možnost prenosa cepilnega virusa v družini, vendar je pri tem za nosečnico nevarnost bistveno manjša kot pa, če bi se njen otrok okužil z divjim virusom noric in zbolel.

•  Preventivno zaščitno cepljenje je toliko pomembnejše, saj z nobeno metodo kasneje v nosečnosti ne moremo zanesljivo preprečiti prenosa virusa na plod. Tako se izognemo številnim zapletom med nosečnostjo.

•  Čeprav pasivna zaščita s specifičnimi imunoglobulini (VZIG) takoj po stiku neimune nosečnice z bolnikom z noricami oziroma 96 ur po stiku okužbe ne prepreči, pa je verjetnost okvar na plodu ponavadi toliko manjša, da svetujemo vsaki taki nosečnici takojšnjo zaščito.

Odgovore na vprašanja, ki vas morda še zanimajo, lahko dobite na Infekcijski kliniki v Ljubljani, v ambulanti za okužbe v nosečnosti, kamor vas lahko napoti vaš osebni zdravnik ali ginekolog.

Dr.med. Lucija Vrabič, specialistka ginekologije in porodništva

Nosečnica naj redno prihaja na kontrole, saj le tako lahko pravočasno odkrijemo različne nepravilnosti in zaplete v nosečnosti in jih primerno zdravimo.

Koliko pregledov priporočamo v nosečnosti?

Približno 10-14, večina pregledov pa mora biti zgoščenih v zadnjih dveh mesecih pred rokom poroda. Tako naj obišče nosečnica posvetovalnico do 30. tedna nosečnosti enkrat na mesec, do 36. tedna nosečnosti enkrat na 14 dni in zadnji mesec kar vsak teden.

Kdaj naj gre nosečnica na prvi pregled?

Vsaka nosečnica naj ginekologa obišče čimprej po izostanku redne menstruacije ali vsaj ob drugi izostali menstruaciji (približno pri 8. tednu nosečnosti).

Kakšne preiskave opravimo nosečnici na prvem pregledu?

Na prvem pregledu skušamo zbrati čimveč podatkov, s pomočjo katerih ocenimo, kako bo nosečnost potekala. Nosečnost bo lahko normalna ali nenormalna: patološka, visoko tvegana. Podatki, ki so ključni za razvrstitev nosečnosti v eno izmed skupin, so podatki o zdravstvenem stanju bližnjih sorodnikov, o zdravju nosečnice same, pa podatki o poteku in morebitnih zapletih predhodnih nosečnosti in porodov, zgodnje nosečniške težave in tudi primernost poklica, ki ga nosečnica opravlja.
Nosečnico tudi ginekološko pregledamo in ocenimo velikost maternice. Odvzamemo ji citološki bris materničnega vratu, s čimer odkrivamo zgodnje rakaste spremembe.

Nosečnici odvzamemo kri, iz katere določimo:
1. krvno skupino in Rh faktor
2. hemogram - krvno stanje; če ugotovimo slabokrvnost, poiščemo vzrok in jo zdravimo
3. krvni sladkor
4. testiranje na toksoplazmozo, hepatitis B, sifilis
5. prisotnost katerikoli protiteles
Potrebujemo tudi vzorec urina za naslednje preiskave:
1. pregled sedimenta
2. določitev prisotnosti beljakovin
3. določitev prisotnosti bakterij

Ob prvem obisku nosečnico tudi izmerimo, stehtamo in izmerimo krvni tlak.

Kaj izvemo o plodu na prvem pregledu?

Na prvem pregledu nam o stanju ploda največ pove ultrazvočni pregled:
Z različnimi preiskavami nosečnost ne le potrdimo, pač pa se tudi prepričamo, če se plod res nahaja v maternici. Ugotovimo, če je plod živ (med ultrazvočnim pregledom lahko zanesljivo prikažemo plodove srčne utripe že okrog 5. tedna nosečnosti). Določimo število plodov v maternici. Ugotovimo višino nosečnosti (oz. gestacijsko starost ploda) in izračunamo predvideni rok poroda

Kakšne preiskave opravi nosečnica na naslednjih rednih pregledih?

1 ugotavljamo rast maternice s pomočjo merjenja razdalje vrh maternice-sramna kost
2 kontroliramo porast telesne teže
3 nadziramo krvni tlak in urin
4 nosečnico vprašamo, kdaj je prvič začutila otroka, kako in kolikokrat na dan ga čuti zdaj.
5 redno osluškujemo plod
6 ponavljamo tudi laboratorijske preiskave, in sicer:

-hemogram (v 24. in 32. tednu nosečnosti) je način ugotavljanja slabokrvnosti, ki jo v blažjih oblikah zdravimo s prehrano, bogato z železom, v hujših pa z železovimi preparati v obliki tablet, injekcij
-če nosečnica ni okužena s toksoplazmo in je bil prvi test v začetni nosečnosti negativen, ga ponovimo v 20. oz 24. tednu nosečnosti in nato še štiri do šest tednov pred terminom poroda
-Rh negativnim nosečnicam ponovimo ICT v 32. tednu (t.i. indirektni Coombsov test), s katerim odkrivamo morebitna protitelesa
-V 32. tednu nosečnosti ponovimo tudi test za odkrivanje okužbe s sifilisom.
n opravimo vaginalni pregled oz. pregled v zrcalih

Kdaj pa nosečnica mora priti na pregled, čeprav ni naročena?

Še posebej pa je pomembno, da so nosečnice pozorne na naslednja stanja, ob katerih morajo poiskati zdravniško pomoč TAKOJ:
· ob vsaki krvavitvi iz nožnice, ne glede na jakost in dolžino trajanja
· ob zatekanju obraza, prstov na rokah
· ob močnih neprekinjenih glavobolih
· ob poslabšanem ali zamegljenem vidu
· ob bolečinah ali udarcu v trebuh
· ob neprestanem bruhanju
· ob visoki vročini ali celo mrzlici
· ob težavah pri uriniranju
· ob izlivu tekočine (plodovnice) iz nožnice

· ob slabšem čutenju otroka ali če ga ni več čutiti

Pasivno kajenje doma in v javnih prostorih

Raziskave so pokazale, da vsakič, ko si kadilec prižge cigareto in jo prižgano samo drži v roki (dima še ne izpuhava), približno 85 odstotkov cigaretnega dima 'napolni' ozračje v kadilčevi okolici. Ostalih 15 odstotkov pa kadilec vdihne preko cigaretnega filtra.

Če je nekadilec večkrat prisiljen vdihavati cigaretni dim kadilcev v njegovi neposredni bližini, lahko to povzroči različne neprijetnosti: lahko pride do vnetja nosu, težav z grlom, glavobolov, vrtoglavice oz. omotice in solzenja oči. Pasivni kadilci so prav tako izpostavljeni pljučnemu raku in težavam s srcem. Podatki kažejo, da pri ženskah, ki sicer same ne kadijo, imajo pa partnerje - kadilce, obstaja večja nevarnost obolenj srca kot pri ženskah s partnerji - nekadilci.

Otrok - pasivni kadilec

Če kadite ali pa kadi vaš partner, potem bo imel otrok najverjetneje veliko več infekcij kot tisti, ki živi pri starših - nekadilcih. Pasivno kajenje povzroča astmo, izpuščaje, infekcijo pljuč, ušes, nosa in grla. Ko pa bo vaš otrok starejši, se lahko pojavijo tudi različne resnejše težave z dihanjem.
Veliko primerov smrti v zibki je povezanih z otrokovim pasivnim kajenjem v domačem okolju. Nekateri strokovnjaki celo menijo, da otroci s starši - kadilci v šoli niso tako bleščeči kot tisti otroci, ki so odraščali v okolju brez cigaretnega dima.

Vpliv kajenja na nerojenega otroka

Vdihavanje nikotina povzroči različne krče in zožitev arterij. Do samega krča pride tudi v maternici in posteljici - s tem pa se zmanjša količina kisika in hrane, ki ju vaš otrok prejme in nujno potrebuje. Pasivno vdihavanje cigaretnega dima lahko otrokovo rast in razvoj ovira še pred samim rojstvom. Prav zaradi tega pa so otroci pasivnih in aktivnih kadilcev pogosto manjši.

Pri ženskah, ki kadijo, nevarnost splava za 27 odstotkov večja kot pri nekadilkah. Pasivno kajenje, še posebno, kadar mati živi s kadilcem, lahko povzroči tudi spontani splav .

Cigaretni dim vsebuje na tisoče različnih kemikalij, med katerimi je mnogo takih, ki povzročajo raka. Rak pa se lahko razvije hitreje pri tistih otrocih, ki so zaradi pasivnega ali aktivnega kajenja matere izpostavljeni takšnim kemikalijam.

Če si želite otroka, boste zanosili hitreje, če s partnerjem ne kadita ali pa nekadilca šele postaneta.
Cigaretni dim je najverjetneje glavni krivec, da pride do zamujenega valovanja hormonov, ki so potrebni za sprostitev ženskega jajčeca. Še več: če vaš partner kadi, potem obstaja nevarnost, da bo imel manjšo količino testosterona (moških hormonov) ali pa zmanjšano število semenčic v spermi.

Vendar, ko boste s kajenjem prekinili, bo v roku nekaj mesecev plodnost na isti ravni kot pri ljudeh, ki niso nikoli kadili. To pa je vsekakor dobra novica, zaradi katere velja s kajenjem čimprej prenehati..

Piše: Dr. Lucija Vrabič

Kaj pravzaprav pomeni Rh negativnost oz. Rh pozitivnost?

Ljudje nimamo ene same krvne skupine, kot si marsikdo napačno predstavlja, pač pa poznamo kar okoli 15 sistemov krvnih skupin. Tako so vsem najbolj poznane krvne skupine A, B, AB in 0 iz sistema AB0 in Rh pozitivna in Rh negativna skupina iz sistema Rhesus (okrajšano Rh).
Pri nas je približno 85% ljudi Rh pozitivnih in 15% Rh negativnih.
Pri Rh krvni skupini pa ločimo Rh pozitivno in Rh negativno skupino glede na prisotnost oz. odsotnost t.i. "D antigena". Rh pozitivna skupina ga ima, Rh negativna skupina pa ne.

Kako odreagira Rh negativna mati na Rh pozitiven plod v svoji maternici?

Nosečnica lahko odreagira šele po predhodnem stiku s krvjo ploda. V nosečnosti prehajajo plodovi Rh pozitivni eritrociti skozi posteljico do matere, vsak poseg v maternično votlino med nosečnostjo (npr. odvzem plodovnice-amniocenteza) pa povzroči vdor še večje količine plodove krvi v materin obtok. Po stiku s plodovimi eritrociti se nosečnica "senzibilizira". Že 0,1 mililitra plodove krvi lahko povzroči senzibilizacijo v 3%, količina 5 mililitrov pa že v skoraj 70%. Obrambni sistem Rh negativne matere "prepozna" Rh pozitivne eritrocite kot tujek, materinemu telesu tuje tkivo in sproži tvorbo protiteles, uperjenih proti Rh pozitivnemu plodu.

Zakaj v prvi nosečnosti Rh pozitiven plod, ki ga nosi Rh negativna mati, ni ogrožen?

Po prvem stiku s plodovo Rh pozitivno krvjo, začne nosečnica najprej tvoriti posebna protitelesa (Ig M), ki pa ne morejo prehajati skozi posteljico. Ploda ne morejo doseči, niti poškodovati.
Druga vrsta protiteles (Ig G) pa lahko prehaja skozi posteljico do ploda, a na srečo nastanejo precej pozno v nosečnosti in le v majhni količini. Tako se običajno prva nosečnost srečno konča, izid vsake naslednje pa je vprašljiv. Pri vsakem naslednjem stiku z Rh pozitivno krvjo (npr. nosečnost z Rh pozitivnim plodom) se namreč število IgG protiteles bliskovito poveča in začne uničevati plodove eritrocite.

Kakšne so posledice na plodu?

Ker protitelesa uničujejo plodove eritrocite, postaja plod slabokrven. To bolezensko stanje skuša popraviti s pospešeno tvorbo novih krvnih celic, kar pa zanj ni ugodno. Poveča se pritisk v ožilju, pojavijo se otekline (edemi) celotnega ploda, prekomerno se zadebeli tudi posteljica. Zaradi odpovedi srca lahko plod odmre že v drugi polovici nosečnosti, drugače pa se razpad eritrocitov nadaljuje tudi po porodu, dokler raven materinih protiteles ne upade. Pri takem novorojenčku odkrijemo hudo stopnjo slabokrvnosti, ki se ji pridruži še zlatenica. Govorimo o hemolitični bolezni novorojenčka. Hujše oblike so smrtne, lažje pa se končajo z mentalno in motorično prizadetostjo.

Kako lahko odkrijemo bolezen pri plodu?

Naš namen je odkriti bolezen čimprej, še v začetni stopnji. Prav zato naj nosečnica pride v posvetovalnico že na začetku nosečnosti, da ji določimo krvno skupino ABO in Rh sistema.
O morebitni Rh neskadnosti nosečnice lahko sklepamo že iz skrbno vzetih podatkov; z laboratorijskimi preiskavami, s katerimi v krvi nosečnice iščemo Rh protitelesa, pa naš sum samo še potrdimo. Prisotnost protiteles določamo s t.i. indirektnim Coombsovim testom (ICT).

Kako lahko zdravimo oboleli plod že v maternici?

Mati: Nosečnico zdravimo z zdravili, ki zmanjšujejo njen obrambni odziv, usmerjen proti Rh pozitivnemu plodu in s precej zahtevnejšo metodo, t.i. plazmaferezo. Tu s posebnimi postopki iz materine krvi odstranjujemo moteča protitelesa.

Otrok: Lahko se odločimo za nadaljevanje nosečnosti in zdravljenje ploda ali pa za dokončanje nosečnosti in sproženje poroda. Odločitev je v skladu z ogroženostjo ploda in njegovo zrelostjo

Ali se vse Rh negativne ženske, ki nosijo Rh pozitivne plodove, senzibilizirajo?

Kako lahko senzibilizirano Rh negativno žensko pripravimo na varno naslednjo nosečnost?Kako lahko senzibilizirano Rh negativno žensko pripravimo na varno naslednjo nosečnost?

Kako lahko senzibilizirano Rh negativno žensko pripravimo na varno naslednjo nosečnost?

Obrambna reakcija Rh negativne nosečnice proti Rh pozitivnemu plodu se ne začne kar takoj. Telo potrebuje za to nekaj časa. Medtem pa ga lahko "prelisičimo" tako, da mu dovolj zgodaj vbrizgamo "že pripravljena" protitelesa proti Rh pozitivnim plodovim eritrocitom (to so t.i. IgG-antiD). Plodovi eritrociti so tako uničeni, še preden uspejo izzvati obrambno reakcijo matere in tvorbo lastnih protiteles. Mati se tako sploh ne senzibilizira. Protitelesa moramo vbrizgati najkasneje 72 ur po stiku z Rh pozitivnimi eritrociti.
Zdaj so razmere spet take kot pred nosečnostjo, in ženska ponovno lahko varno zanosi. Če bo zopet nosila Rh pozitiven plod, bo obrambna reakcija morala potekati čisto od začetka, kar pomeni, da teoretično možnost za razvoj hemolitične bolezni novorojenčka tudi v drugi nosečnosti ne bo bistveno večja kot v prvi.
Vsako Rh negativno žensko pa moramo s primerno dozo protiteles IgG-antiD zaščititi po vsaki nosečnosti, četudi nedokončani, po krvavitvah in različnih posegih v nosečnosti (amniocentezi, zunanjemu obratu) in porodu samem.

Piše: Dr. Lucija Vrabič

Številne nosečnosti so spontano prekinjene v prvih mesecih, tednih ali celo prvih dneh nosečnosti. Govorimo o spontanih splavih. Njihova pogostnost je ocenjena na 10-20% vseh nosečnosti.

Kdaj govorimo o spontanem splavu?

O spontanem splavu govorimo takrat, ko je nosečnost spontano prekinjena pred 20. tednom nosečnosti. Največ spontanih splavov nastopi med 2. ali 3. mesecem nosečnosti

Kakšne vrste spontanih splavov poznamo?

1. GROZEČI SPLAV
To je klinično stanje, kjer obstaja velika nevarnost za spontani splav, vendar ni nujno, da do njega res pride. Približno polovica nosečnic z grozečim splavom res splavi, pri ostali polovici pa se nosečnost normalno nadaljuje.
Znaki: prvi znak je običajno krvavitev iz nožnice, ki pa se lahko pojavi v obliki rahlega rožnatega izcedka do obilne, sveže krvavitve menstrualnega tipa.
Le redko se krvavitvi pridruži še bolečina v spodnjem delu trebuha.

2. NEDOKONČANI SPONTANI SPLAV
Bolečine v trebuhu postanejo močnejše, krvavitev iz nožnice pa šibkejša.
Ginekolog pri pregledu najde v spodjem delu maternice (cervikalnem kanalu) ali nožnici ostanke odmrlega ploda, posteljice ali plodovih ovojnic. Ženske včasih tudi povedo, da jim je iz nožnice že doma izpadel večji košček tkiva (običajno odmrl plod).

3. DOKONČANI SPONTANI SPLAV
O dokončanem spontanem splavu govorimo takrat, ko se vsebina maternice popolnoma izloči. Prenahata tako krvavitev kot tudi bolečina v spodnjem predelu trebuha. Ta tip splava je pogostejši po 16. tednu nosečnosti, medtem ko je nedokončan spontani splav z ostanki posteljice pogostejši med 8. in 16. tednom nosečnosti.

4. SEPTIČNI SPLAV
O septičnam splavu govorimo takrat, ko v maternično votlino prodrejo bakterije in povzročijo okužbo. Znaki so podobni tistim pri nedokončanem splavu, pridružena pa je še občutljivost maternice in materničnih priveskov. Pojavi se lahko gnojen izcedek v nožnici, vročina, stanje pa se slabša, preide v septični šok in se konča s smrtjo.
Pri spontanih splavih je taka okužba na srečo redka, v preteklosti pa so prav zaradi takih okužb ženske umirale po umetno prekinjenih nosečnostih oz. t. i. " kriminalnih umetnih splavih".

5. HABITUALNI SPONTANI SPLAV
O habitualnem splavu govorimo takrat, ko le-ta nastopi 3-krat ali celo večkrat zaporedoma. Tu so možnosti za uspešno nosečnost precej okrnjene (kar za 50%), zato je potrebno odkriti in tudi odstraniti vzrok ponavljajočih se spontanih splavov. Le tako ima ženska možnost, da naslednjo nosečnost obdrži in tudi dokonča z rojstvom zdravega novorojenčka.

Kdaj in kako odkrivamo in odstranjujemo vzroke spontanih splavov?

Vzrokov za spontani splav je zelo veliko in mnogokrat je težko najti pravega. Še težje pa je vzrok pravočasno odstraniti in omogočiti normalno nosečnost.
Pri današnjem razvoju medicinske znanosti je mogoče večino vzrokov za spontani splav odkriti izven nosečnosti in jih takrat tudi odpraviti (razvojne nepravilnosti maternice, okužbe..), a nakateri dejavniki se pokažejo šele med nosečnostjo (slabost materničnega ustja, sveže okužbe..).To so primeri, kjer le takojšnje zdravljenje uspešno prepreči spontani splav. Po drugi strani pa vemo, da je kar 80% spontanih splavov v prvih tednih nosečnosti posledica kromosomskih nepravilnosti. Tako je spontani splav neke vrste naravno orodje, s katerim se preprečuje rojstvo okvarjenih otrok in vsako preprečevanje spontanega splava bi bilo v takih primerih nesmiselno

Kako naj se ženska obnaša po spontanem splavu?

Po spontanem splavu je priporočljivo, da ženska nekaj dni počiva. Ponovno lahko zanosi po približno 6. mesecih.

Martina Jurjevec, višja fizioterapevtka, Ginekološka klinika Ljubljana

Pomen in vloga mišic medeničnega dna

Mišice medeničnega dna vzdržujejo pravilno lego medeničnih organov, sodelujejo pri zadrževanju blata in urina in so pomembne pri spolnem doživljanju tako ženske kot njenega partnerja.

Mišice medeničnega dna opravljajo dvojno vlogo:
- zapirajo medenični izhod,
- dajejo oporo organom v mali medenici.

Te mišice so ves čas rahlo napete, le ko gremo na vodo ali blato se sprostijo in nato spet prevzamejo prvotno vlogo.

Razlogi za krepitev mišic medeničnega dna

Mišice medeničnega dna lahko ohlapnejo zaradi več vzrokov:
- pomanjkanje telesne aktivnosti,
- povečanje telesne teže,
- dolgotrajnega težjega fizičnega dela,
- v nosečnosti,
- v starosti ( vobdobju menopavze),
- zaradi dolgotrajnega kašlja pri kroničnih dihalnih boleznih.

Predvsem nosečnost je obdobje, ko pri ženski nastopijo velike hormonske spremembe in ko narašča teža noseče maternice. Takrat so mišice medeničnega dna bolj raztegljive, ker se pripravljajo na porod. Včasih začnmejo zaradi različnih vzrokov tudi popuščati. Temu sledi neprijetna težava - uhajanje urina (lahko po kapljicah) predvsem ob naporu, kašlju, smehu,...

Zaradi naštetih vzrokov je pomembno naučiti žensko pravilnega izvajanja Keglovih vaj. Te vaje so se pokazale kot zelo uspešne predvsem v preventivi in terapiji nenadzorovanega uhajanja urina.

Kako se pravilno učite vaje po Keglu?

Obstaja več načinov učenja:
1. Ko sedite na stranišču poskušajte proti koncu uriniranja zaustaviti oziroma prekiniti curek urina. To storite le za test, ki služi preverjanju moči mišice medeničnega dna in učenju pravilnega stiska mišic. Izvedete ga le enkrat na teden. Pogostejše izvajanje vaj med uriniranjem lahko povzroči težave pri spontanem uriniranju - mehur se nepopolno prazni.

2. Predstavljajte si, da poskušate zaustaviti vetrove iz črevesja. Pri tem stisnete oziroma upognete mišice presredka in jih povlečete navzgor. Ta položaj zadržite nekaj sekund in nato mišice medeničnega dna (presredka) sprostite. Pri tem ne smete stiskati mišic stegen, zadnjice ali trebuha. To najlažje storite na stolu z rahlo razmaknjenimi nogami.

3. Po pridobitvi pravilnega občutka za stisk teh mišic sledi izvajanje in pojnavljanje vaj večkrat dnevno - kadarkoli in kjerkoli. Čas stiska in sprostitve je lahko kratek 1 - 2 sekundi ali pa daljši, do 8 sekund. Stisku vedno sledi sprostitev, ki traja približno enak čas. Vaje lahko izvajamo v različnih položajih (stoje, sede ali leže) in to počnemo pri različnih dnevnih aktivnostih (telefoniranje, gledanje TV, pomivanje posode, itd.)

Zapomnite si:
- izvajajte vaje v več serijah po 6 - 10 stiskov in sprostitev
- če je le mogoče stisnite mišice medeničnega dna preden dvignete breme, preden zakašljate ali se zasmejete
- med izvajanjem vaj po Keglu ne zadržujte dihanja (dihajte sproščeno)
- čim več boste vadile, močnejše bodo mišice medeničnega dna
- pomembna je kvaliteta izvedbe vaje in ne samo število ponovitev
- bodite vztrajni in dosledni
- vsakodnevna vadba za mišice medeničnega dna je priporočljiva vse življenje

Kaj dosežemo z redno vadbo?

Ker so mišice bolj prožne, je možnosti, da bi se med porodom pretrgal presredek, veliko manj, redne vaje takoj po porodu pa pospešijo zdravljenje prerezanega ali raztrganega in zašitega presredka.

prof. dr. Marjan Pajntar, dr. med., višji svetnik, Ginekološka klinika Ljubljana

Hipnozo so v zahodni Evropi pričeli uporabljati v porodništvu po začetku tega stoletja. V začetku v glavnem za zmanjševanje porodnih bolečin

Kako hipnoza vpliva na človeka?

V hipnozi kaže človek fizično in duševno sprostitev, globjo, kot jo lahko doseže v budnem stanju; poveča se zmožnost koncentracije; doseže se zmožnost spremenjenega zaznavanja (percepcije); poveča ali zmanjša se možnost spominjanja; pridobi se zmožnost kontroliranja normalno nekontroliranih fizioloških funkcij kot so krvni pritisk, krvni pretok, bitje srca; pridobi se toleranca za logične nesmisle. Hipnoza je v rokah izkušenega hipnotizerja varna in se je do neke stopnje lahko nauči večina nosečnic.

Na kaj vpliva hipnoza?

Hipnoza vpliva na možgansko skorjo in centre pod možgansko skorjo tako, da zamenja običajna sporočila o bolečini s tem, da zapira bolečinska vrata s sporočili o miru in dobrem počutju. Odzivi avtonomnega živčevja se zmanjšajo, proizvaja se več hormona, ki zmanjšujejo zaznavanje bolečine. S hipnozo se lahko doseže globoka sprostitev in zmanjšanje odzivov na stres, spremenijo se zaznave o krčenju maternice, od bolečih v prijetna dogajanja.

Pozitivni učinki hipnoze med porodom

Narejeno je bilo že več študij, ki so pokazale, da sta pri porodnicah, ki so bile pripravljane na porod v hipnozi, prva in druga porodna doba občutno krajši, da so porodnice v drugi porodni dobi, to je v dobi porajanja, veliko bolj zbrane, ter da je potreba po kemičnih sredstvih za lajšanje bolečin med porodom veliko manjša. Ob uporabi hipnoze je veliko več porodov spontanih, manjkrat je potrebno narediti vakuumsko ekstrakcijo ali carski rez, otrokovo stanje ob porodu je boljše. Ženske imajo po takih porodih bojše izkušnje in poporodne depresije ter poporodne psihoze so redkejše.

Hipnoza je prav gotovo zamudna metoda, vendar je veliko bolj uspešna kot katerakoli druga znana metoda za sprostitev (relaksacijo). Od poroda v hipnozi ima korist tudi otrok, saj je porod krajši in je manj možnosti, da utrpi med porodom pomanjkanje kisika, pri manjši uporabi kemičnih sredstev za lajšanje bolečin pa je tudi manjša možnost, da bi ta sredstva depresivno vplivala nanj.

Hipnoza v nosečnosti

Nosečnice so velikokrat čustveno nestabilne. Že zaradi vsakdanjih problemov, ki jih ne rešujejo uspešno, še bolj pa zadi upravičenih ali neupravičenih skrbi v službi in doma, zaradi strahu pred porodom, strahu zaradi prihajajočega otroka, ki si ga mogoče ne želi, živi nosečnica v stanju napetosti, ki jo vodi do preutrujenosti, anksioznosti, depresije in še večjega strahu. Pri takih težavah lahko hipnoza doprinese s svojo veliko zmožnostjo, da se nosečnica telesno in duševno sprosti, k nosečničnem dobrem počutju.

S hipnozo se da vplivati tudi na zmanjšanje slabosti v nosečnosti in na zmanjšanje prekomernega bruhanja. Po mnenju strokovnjakov se da tako prekomerno bruhanje ozdraviti v 80 odstotkih s hipnozo, včasih že v eni seansi.

Kako poteka hipnoza nosečnice?

Pri vsaki uporabi hipnoze sta pomembni dve stvari. Prvo, da se nosečnica vpelje v hipnozo, da sorazmerno hitro in globoko doživi hipnotičen trans in drugo, da se v hipnotičnem stanju sprošča, sugerira in zdravi.

V kolikor izrazi nosečnica željo za hipnozo, se v nosečnosti v svetu običajno uporabi 4 do 6 polurnih seans, ki jih, če je le mogoče, izvaja medicinsko izobražen hipnoterapist. Glede na potrebe nosečnice, se po vzpostavitve hipnoze uči nosečnico telesnega, organskega in duševnega sproščanja, sugerira se ji potek nosečnosti in poroda brez velikih komplikacij in bolečin, hrabri se jo in se ji sugerira dobro počutje. Nosečnico se na njeno željo uči tudi tehnike avto-hipnoze med porodom, tehnik sproščanja med porodom v avto-hipnozi in kako si sugerira ter kaj počne, da si med porodom zmanjšuje bolečine.

Eden od možnih načinov hitrejšega poglabljanja hipnotičnega stanja, hitrejše in boljše sprostitve, učenja avto-hipnoze je tudi ta, da se nosečnici posnamejo hipnotične sugestije na magnetofonskem traku. Nosečnica lahko potem večkrat sama vadi hipnozo in različne sprostitve v hipnozi. V kolikor se spremenijo razmere, se taki nosečnici posname nov trak z novimi ustreznejšimi sugestijam

asist. Lev Bregant, dr. med.,spec. pediater, Ginekološka klinika Ljubljana

Uradna in tradicionalna medicina se brezpogojno strinjata, da je materino mleko najprimernejša hrana za novorojenčke. Preko mleka pa se na otroka žal prenašajo tudi materine nalezljive bolezni in zdravila, ki jih jemlje.

Uživanje alkohola.

Alkohol prosto prehaja v materino mleko, njegova koncentracija je enaka koncentraciji v materini krvi. Znaki opitosti so pri dojenčku enaki znakom, ki jih vidimo pri opitih odraslih pivcih: globok spanec s smrčanjem, odklanjanje dojenja, izguba stika z okolico, potenje in hiter ter slab pulz. Našteti so znaki enkratnega močnega opoja. Kadar dojenček redno pije mleko z večjo vsebnostjo alkohola, lahko pričakujemo, da bo zaostajal v rasti in v psihičnem razvoju.

Kajenje

Kajenje je bilo že leta 1937 spoznano za škodljivo navado doječih mater. Pripisujejo mu nemir in nespečnost dojenčkov, bruhanje, drisko in hitro bitje srca, kadar mati pokadi več kot 20 cigaret dnevno. Novorojenčki kadilk so tudi lažji in manjši od vrstnikov tistih mater, ki v nosečnosti niso kadile. Nikotin se v mleku koncentrira, njegova vsebnost je sorazmerna številu pokajenih cigaret.

Mamila

Če pri kajenju svetujemo močno zmanjšanje števila pokajenih cigaret, pa velja za mamila, da je potrebno njihovo uporabo popolnoma prekiniti, če želimo obvarovati otroka pred škodljivimi posledicami.

Poživilo amfetamin se koncentrira v mleku in povzroča pri dojenčku nemir in motnje spanja. Kokain postaja tudi v našem okolju moderno mamilo, ki pa ni nič manj nevarno od klasičnih trdih drog. Pri dojenčku povzroča nemir, bruhanje, drisko, tresenje rok in nog ter hitro menjavo razpoloženja. Heroin prehaja v mleko v zadostni količini, da povzroči otrokovo odvisnost, če ga mati redno uživa. Čeprav še ni jasnih dokazov, da je redno materino uživanje marihuane za dojenčka dolgoročno škodljivo, pa se njeno uporabo odsvetuje v nosečnosti in med dojenjem.

Zdravila

V glavnem delimo zdravila na tista, pri katerih se dojenje absolutno odsvetuje (dojenje je škodljivo), druga so potencialno škodljiva (pri občutljivih so možni neželjeni učinki), so pa tudi varna zdravila, ki nimajo škodljivega vpliva na dojenčka.
Zdravila, ki jih je potrebno med dojenjem prenehati jemati ali prekiniti dojenje, če so nujno potrebna.
V to skupino spadajo zlasti tista zdravila, ki
* vplivajo na imunski sistem,
* zdravila za zdravljenje rakastih obolenj,
* kontrastna sredstva, ki vsebujejo radioaktivne delce,
* posamezna zdravila iz različnih skupin.

Zdravila, pri katerih je potrebna previdnost pri jemanju med dojenjem.
V teh primerih se svetuje:
* zdravilo jemati čim krajši čas,
* v najnižji še učinkoviti količini,
* spremljati učinke in iskati neželjene pojave pri dojenčku ali
* zaradi pomanjkanja podatkov ni mogoče svetovati varne uporabe.

Varna zdravila

Sem spadajo vsa tista zdravila, kjer
* se zdravilo ne izloča v mleku in

* poizkusi ter dolgotrajna uporaba niso pokazali škodljivega učinka.

Piše: sms-babica Gordana Njenjič, Šola za starše, Ginekološka klinika Ljubljana

Mož ali partner v času poroda ne sme biti samo opazovalec, ki opazuje rojstvo otroka. On je tisti, ki med celim porodom daje ženi moralno podporo, saj porod ni samo fizično dogajanje, temveč zelo emocionalno doživetje.

Še do začetka tega stoletja je večina žensk rodila doma in mož je bil pogosto edina pomoč pri porodu. Z razvojem porodništva in vse večjim številom žena, ki so rojevale v porodnišnicah, je sledilo dolgo obdobje, ko so možje ostajali pred zaprtimi vrati. S tem ni bil oškodovan le moški, temveč tudi bodoča mati. V Sloveniji so na pobudo dr. M. Pajnterja moškim prvič dovolili prisostvovati porodu v kranjski porodnišnici že konec 60-ih let, drugod pa so to prakso uvedli v 70-ih.

Predporodna priprava

Mož ali partner v času poroda ne sme biti samo opazovalec, ki opazuje rojstvo otroka. On je tisti, ki med celim porodom daje ženi moralno podporo, saj porod ni samo fizično dogajanje, temveč zelo emocionalno doživetje. Mož ji pomaga z besedami, z njo se veseli in delita si srečo ob rojstvu njunega otroka. Da bi par do popolnosti doživel porod, mora biti za to strokovno usposobljen. Možje lahko skupaj z ženo obiskujejo tečaj predporodne priprave ali pa gredo na krajše predavanje, namenjeno izključno bodočim očetom. Prvi očka, ki so ga na porod pripravili v takrat imenovani Materinski šoli na ljubljanski ginekološki kliniki, je bil pri rojstvu svojega otroka leta 1977.

Kaj porodnici pomeni prisotnost moža

Matere so ponavadi zelo ponosne in srečne, ker jim je mož nudil psihočno oporo, ob njem so se počutile sproščeno in varno. Zato je prisotnost moža pri porodu zaželjena. Večina očetov navaja pozitivne vrednote tega doživetja.
V zgodnji fazi poroda par, ki je pripravljen na porod, ne potrebuje veliko intervencij babice. Mož takrat ženi pomaga z masažo križa, spodbuja jo pri dihanju, pomaga ji vlažiti ustnice in meri razdaljo in dolžino popadkov. Babica nadzira napredovanje poroda in dobro poučen par normalno sprejema razlago in postopek pregledov.
V aktivni fazi poroda mož ženi otira potno čelo in ji daje obkladke. Izkušnje kažejo, da porodnica, ki ji pomaga otrokov oče, potrebuje manj analgetikov (zdravila proti bolečinam), ker ji je v veliko pomoč njegov glas in dotik. Zato je tudi dobro, da mož razločno ponavlja navodila, ki jih daje babica.
Porod bo za žensko veliko lažji, če ji bo partner med pritiskanjem podpiral ramena. Porodnica bo tako več moči lahko osredotočila na popadke in porod bo potekal hitreje.

Pomoč babice
Par, ki pride v porodno sobo, je že nekoliko osveščen, vendar ne toliko, da ju ne bi vsaj malo grabila panika, strah in trema, zlasti, če sta prišla prvič. V tem primeru igra veliko vlogo babica, ki je med porodom najmočnejša opora bodočim staršem. Zato mora poznati čustva, želje in potrebe para, znati mora hitro oceniti njun medsebojni odnos.
Ko v aktivni fazi poroda popadki postanejo vse pogostejši, mora babica paru vlivati zaupanje in ju obveščati, kako napreduje porod. Ko se maternično ustje popolnoma odpre in ko popadki dosežejo vrhunec, veliko žena izgubi nadzor nad sabo. 'Ne morem več!' so njihove najpogostejše besede. Takrat babica stoji paru ob strani in ker je partner pogosto čustveno prevzet z ženinim neugodjem, babica za nekaj časa prevzame moževo vlogo. Ženi pomaga premagovati popadke in pravilno dihati.
Pomembno je, da babica pomaga tudi možu. Vliti mu mora novo zaupanje vase. Mož mora verjeti, da sta njegova prisotnost in sodelovanje pri porodu res koristna.

Očetje, ki so sodelovali pri porodu, so navečkrat navdušeni nad svojo vlogo in svojo srečo in veselje prenašajo na vse, ki so pomagali pri porodu. Občutek popolnosti, ki ga izražajo zadovoljni starši, je največje plačilo za strokovno opravljeno delo babice.

Da večina očetov pozitivno sprejema ta dogodek, pa se kaže tudi, ko se očetje vračajo k drugemu, tretjemu ali celo četrtemu porodu.

Pomembno je, da se bodoči starši zavedajo svoje vloge. Za to odgovornost jih moramo začeti vzgajati že v mladosti, ne šele v času nosečnosti in poroda. (iz knjige M. Pajnterja in Ž. Novak Antolič Nosečnost in vodenje poroda) Zato je tukaj tudi razmišljanje prvošolca, njegov nasvet moškim...

Življenjska nit vašega nerojenega otroka je tanka in dolga cevka iz tkiva, ki vaju povezuje vse do poroda.

Popkovnica povezuje fetus s placento. Razvije se iz notranje celične mase oplojenega jajčeca. Ob porodu je dolga približno 55 centimetrov, lahko pa tudi do enega metra, in široka približno 15 milimetrov.

Kaj se dogaja v popkovnici?

V popkovnici ležita dve arteriji in ena velika vena. Skozi slednjo otrok dobiva hranljive snovi in kisik iz posteljice, obe arteriji pa osiromašeno kri vračata vanjo. To je edini primer v človeškem telesu, ko je proces obrnjen. Sicer arterije dovajajo s kisikom obogateno kri, vene pa jo vračajo.

Arteriji sta ohlapno opleteni okoli vene. Žile ščiti gosta snov, podobna želeju.

V popkovnici ni živcev, zato rezanja popkovnice ne čutita niti mati niti otrok. In nobenemu od njiju ne škodi.

Rezanje popkovnice

Vse več je primerov, ko lahko popkovnico pri porodu prereže oče. Če imate to možnost, kar pogumno. V popkovnici ni živcev, zato rezanje ne povzroča nobenih bolečin ne mamici ne otroku, obenem pa je popkovnica že odslužila, opravila svoje delo.

Včasih so vedno počakali, da se v popkovnici ni več čutilo utripa in jo šele potem prerezali. Tako so zagotovili, da otrok še vedno dobiva kisik, če morebiti ni začel takoj dihati. Dandanes pa je medicina vsaj v razvitem svetu že tako napredovala, da so pri porodu skoraj vedno pri roki vse potrebne naprave, ki otroku pomagajo dihati, zato se čakanje vse bolj opušča.

Popkovnico blizu otrokovega trebuščka stisnejo z dvema sponkama, potem pa se med njima naredi rez.

Če ste se dogovorili za odvzem in shranitev izvornih celic iz popkovnice, se to stori ob porodu.

Na dolgo in na kratko

V nekaterih primerih je popkovnica izjemno dolga. V takih primerih je večja možnost, da se otroku ovije okoli vratu, to pa lahko povzroči resen zaplet med porodom, saj se med otrokovim spuščanjem po porodnem kanalu popkovnica lahko zaje v otrokov vrat. Opisani so celo primeri, ko je bila popkovnica dolga meter in pol.

Seveda je mogoča tudi druga skrajnost – kratka popkovnica. Znani so primeri, ko je bila dolga le 20 centimetrov. Če je popkovnica krajša od 40 centimetrov, se otrok ne more spuščati skozi porodni kanal, ker ga popkovnica preprosto zadržuje. Lahko se zgodi, da se posteljica odlušči, preden je otrok rojen.

Ravno zaradi takih skrajnih primerov je prav, da porodi doma pri nas niso v navadi, kot so ponekod drugje po svetu. Če pride do zapletov s popkovnico, posteljico ali drugih težav, je takoj pri roki cela zdravniška ekipa, ki lahko hitro ukrepa, če vidi, da je otrok v stiski.

Izpad popkovnice

Izpad popkovnice je dokaj resna težava, pri kateri je potrebna posebna previdnost. Otrok je namreč v nevarnosti, da se pretok krvi ustavi med vsakim popadkom ali pa celo med popadki.

Pogosteje pride do izpada popkovnice, če je otrok majhen, nedonošen, v medenični vstavi ali če je plodovnica že odtekla. Ravno zato zdravniki opozarjajo, naj v primeru, če plodovnica odteče, nosečnica ne poskuša priti sama ali z možem v osebnem avtomobilu v porodnišnico. Nujno naj pokliče rešilni avtomobil, saj ima napotnico zanj. Do porodnišnice mora namreč ležati in priti čim prej.

Skrb za popek

Ko se otrok rodi in ko je popkovnica prerezana, je njegov popek z ostankom popkovnice odprta rana, skozi katero lahko v telo vstopijo bakterije. Zato ga je treba skrbno negovati in redno čistiti.

Pri nekaterih otrocih štrcelj popkovnice odpade, še preden odidejo iz porodnišnice, pri drugih pa traja nekaj dni dlje.

Jejte hrano s folati.

Folna kislina preprečuje napake pri oblikovanju hrbtenjače, kot je na primer spina bifida. Prav tako zmanjšuje nevarnost, da bi se vaš otrok rodil z nizko porodno težo, kar pomeni tveganje za diabetes ter dihalne težave. Folno kislino pričnite jemati že pred zanositvijo ter nadaljujte vse do konca dvanajstega tedna. Prav tako naj jo vaše telo dobi s folati v hrani. Ti so predvsem v zelenolistni zelenjavi, žitaricah za zajtrk ter polnozrnatem kruhu.

Spite na boku.

Pravzaprav na levem boku, če smo bolj natančni. Takšen položaj omogoča maksimalen pretok krvi do vašega otroka. Če ležite na trebuhu, vaša teža preveč pritiska nanj, če ste na hrbtu, pa bo otežen vaš krvni pretok in se vam bo vrtelo.

Pričnite jesti za dva.

Jesti za dva ne pomeni, da pojejte dvakrat toliko kot ponavadi. Z nosečnostjo se bo vaša potreba po kalorijah povečala le za 15 odstotkov, torej za dodatnih 200–300 kalorij na dan. Torej toliko, kot bi pojedli dva dodatna opečena kruhka z margarino. Vaše potrebe po vitaminih in mineralih pa se bodo kar potrojile! Jesti za dva torej pomeni jesti bolj kakovostno, ne pa več.

Zavrzite kremo proti mozoljem in gubam.

Mnogi kozmetični proizvodi vsebujejo majhne količine vitamina A ali retinol, ki ju povezujemo s prirojenimi napakami pri otrocih. Za nego obraza in telesa kupite izdelke, ki teh dveh substanc ne vsebujejo.

Redno hodite na preglede.

Včasih se je nepraktično ter nadležno peljati v zdravstveni dom samo zato, da vam zmerijo pritisk ter pregledajo urin. A redni pregledi lahko razkrijejo marsikatero nosečniško težavo, na primer preeklampsijo, pri kateri ni nujno, da sami sploh opazimo kakršne koli bolezenske znake.

Pojdite k zobozdravniku.

Med nosečnostjo pričnejo mnogim ženskam krvaveti dlesni. Nastopi pa lahko tudi hujše vnetje, kar lahko povzroči predčasni porod. Tudi neredno čiščenje zobnega kamna in oblog pa lahko povzročita spontani splav.

Proč od mačk in zemlje!

Pričnite ignorirati nekatera opravila, na primer vrtnarjenje ter čiščenje mačjega zabojnika z iztrebki. Zemlja ter mačji iztrebki lahko vsebujejo zajedavce, ki povzročijo toksoplazmozo – okužbo, ki pri nerojenem otroku povzroči slepoto ali možganske okvare. Če se tem opravkom ne morete izogniti, jih opravite z debelimi zaščitnimi rokavicami ter si dodatno umivajte roke.

Pogovarjajte se s kepico.

Znanstveniki verjamejo, da komunikacija z otrokom v trebuščku izboljša njegov vizualen, slušen, jezikoven in motoričen razvoj. Božanje trebuščka ter pogovarjanje z njim pripomore, da bo otrok bolj samozavesten ter celo bolje spi.

Vprašajte svojo mamo.

Svojo mamo, pa tudi njeno, povprašajte o njunih nosečnostih. Če sta imeli preeklampsijo ali diabetes, ste morda tudi sami ogroženi, zato o tem seznanite svojega ginekologa.

Jejte mastne ribe.

Na primer lososa, tuno, sardine, skušo in slanike. Ribje olje je koristno za razvoj otrokovih možganov.

Zahtevajte zdravo in varno delo.

Če lahko vaša služba kakor koli neugodno vpliva na vašo nosečnost in vašega otroka, vam mora delodajalec zagotoviti varnost. Prerazporedi naj vas na drugo delovno mesto, sicer pa pojdite na bolniški dopust.

Hladnejše kopeli

Vaš otročiček v trebuhu ne more uravnavati svoje telesne toplote. Prav tako lahko vroč tuš ali kopel vplivata na dotok krvi v posteljico. Tudi za vas so nekoliko hladnejše kopeli bolj priporočljive, saj topla voda znižuje krvni pritisk, zaradi česar bi lahko omedleli.

Pojdite ven.

Sonce izboljša telesno presnovo magnezija, ki ga vaš otrok potrebuje za rast tkiv. Poveča tudi presnovo kalcija in fosforja, ki pomagata graditi kosti in tvoriti zobe.

Ne zadržujte ...!

Urina, seveda! Če vodo zadržujete vse do zadnjega, se poveča možnost okužbe urina, ki v skrajnih primerih privede celo do prezgodnjega poroda.

Pripnite se.

V avtomobilu se vedno pripnite z varnostnim pasom, tudi če sedite na zadnjem sedežu. Če bi vas v prometni nesreči vrglo naprej, bi svojega otročička stisnili. Vendar pa spodnji del pasu vedno namestite zelo nizko – pod trebuh oziroma prek beder, da med nenadnim zaviranjem kepice ne bo stisnil pas.

Odločite se za vadbo.

Kadar ste telesno aktivni ter se ukvarjate z lažjimi športi ali telovadbo, se vaš krvni pretok poveča, kar koristi otrokovemu razvoju in rasti. Takrat so tudi njegovi organi aktivnejši, s svežo krvjo pa dobi tudi precejšnjo količino hormonov.

Jejte probiotike.

Prijazne bakterije iz različnih jogurtov, kefirjev ter napitkov, kot je »Actimel«, urejajo vašo prebavo in koristijo črevesju. Pri dojenčkih pa naj bi se pozitivno delovanje odražalo v manjši možnosti za kožne ekceme.

Bodite pozitivni.

Nosečnice, ki razmišljajo optimistično, imajo močnejše ter bolj zdrave dojenčke. Kadar imate slab dan, se poskusite sprostiti s pomočjo kopeli ali masaže ali pa se nasmejte ob gledanju filma.

Jejte zelenjavo.

Poleg tega pa še rdeče meso, jajca, suho sadje ter pšenične kalčke. Vse to so viri železa, ki je nujno pomemben za otrokovo kri ter rast organov. Ker presnovo železa še izboljša vitamin C, po takšni hrani popijte kozarec pomarančnega soka.

Premislite, preden pijete.

Zdravniki v nosečnosti priporočajo zmerno pitje alkohola. Torej vam kozarčka ob hrani ne odsvetujejo. Nekatere raziskave pa so pokazale, da bi se mu bilo pametno popolnoma odreči, saj naj bi tudi v majhnih količinah povzročal vedenjske težave ter manjši inteligenčni količnik pri otrocih.

Pazljivo z arašidi!

Če imate vi, vaš partner ali kdor koli v družini težave z astmo, ekcemi ali alergijami, se morate arašidom popolnoma odpovedati, saj lahko pri vašem otroku povzročijo alergije. Vsi drugi oreščki pa so varni in zdravi ter velik vir beljakovin.

Proč od kadilcev!

S pasivnim kajenjem izpostavite svojega nerojenega otroka kar štiri tisoč kemikalijam, ki povzročajo raka, smrt v zibelki ter nizko porodno težo. Torej ni dovolj, da se razvadi odpoveste le vi – tudi vaš partner naj preneha s kajenjem, izognite pa se tudi vsem zakajenim prostorom.

Pijte veliko vode.

Vaš cilj naj bosta vsaj dva litra na dan. Res je, da boste morali pogosto na stranišče, vendar boste potrebovali veliko tekočine, s katero boste nadomeščali plodovnico. Tekočina bo tudi povečala volumen vaše krvi, kar bo zagotovilo večji dotok krvi v posteljico ter s tem boljšo »dostavo« kisika ter hranilnih snovi do vašega otroka.

Bodite odkrite.

Morda svojemu ginekologu ne želite priznati, da ste bili ob zanositvi verižna kadilka ali da ste preboleli kakšno spolno bolezen. Pri zdravniku pozabite na vso sramežljivost, saj mora poznati resnico. Le tako lahko za vas in vašega otroka poskrbi po najboljših močeh.

Jejte hrano z vitaminom E.

Oreščki, listnata zelenjava ter rastlinska olja so viri vitamina E. Nekateri znanstveniki so prepričani, da ta vašega nerojenega otročiča obvaruje astme, ekcemov ter drugih alergij.

Manj kofeina.

Velike vrednosti zaužitega kofeina povezujejo s spontanim splavom ter nizko porodno težo. Torej smete popiti največ 300 miligramov: štiri skodelice instant kave, tri skodelice filter kave ali šest skodelic pravega čaja.

Pomembne številke

V mobilni telefon si shranite kontaktne naslove ter telefonske številke vseh ljudi, ki vas spremljajo skozi nosečnost. Tako se boste ob vsakem trenutku lahko posvetovali. Ne pozabite, da sami najbolje poznate svoje telo, zato jih pokličite brez vsakršnih zadržkov. Kadar gre za vašega nerojenega otroka, vedno zaupajte svojim instinktom!

Ne jemljite zdravil.

Razen, če vam jih predpiše vaš zdravnik. Kar 39 odstotkov bodočih mamic v prvem trimesečju nosečnosti jemlje razna zdravila, ki so v lekarnah na voljo brez recepta. Tudi sredstva proti glavobolom ter navaden aspirin so lahko vzrok resnih kasnejših težav.

Ne najdete časa, da bi se razgibavali in zdravo jedli? Tudi z novorojenčkom v hiši lahko nekaj storite zase in redno vadbo vključite v svoj vsakdanji urnik.

Po porodu se telo nekoliko spremeni. Nekatere ženske dobijo nove obline in jih tudi vzljubijo, druge pa se komaj prepoznajo v ogledalu in se poženejo v bitko z nekaj odvečnimi kilogrami.

Zakaj se po porodu zredimo?

Eden od razlogov je seveda nosečnost. Telo preživlja različne spremembe v metabolizmu, to pa lahko pomeni, da hitreje in učinkoviteje shranjuje maščobo. Drugi razlog pa so spremembe v življenjskem ritmu. Redna vadba in priprava zdravih obrokov zahtevata čas, tega pa novopečena mamica pogosto nima.

Previdno prve dni

Razgibavati se lahko začnete že takoj po porodu, vendar na začetku zelo počasi in previdno. Zaradi hormonskih sprememb so ligamenti še vedno zmehčani. Če jih v tem času preobremenimo, se lahko poškodujemo in naši sklepi nikoli ne bodo več tako trdni, kot so bili pred nosečnostjo. Zato jim moramo pustiti, da se vrnejo v prejšnje stanje, preden jih izpostavimo normalnim obremenitvam. Če vas začnejo sklepi boleti, takoj prenehajte z vadbo in raje poskusite z vajami, ki jih ne obremenjujejo, na primer s plavanjem ali vodno aerobiko.

Idealna telesna teža

Idealna telesna teža je zelo širok pojem, ki si ga vsak razlaga po svoje. Odvisna je od telesne konstitucije. Vse ženske, ki so visoke 170 centimetrov, ne morejo imeti enake telesne teže. Zato naj vas ne plašijo različne tabele in izračuni, koliko bi smeli tehtati. Če je vaša idealna teža 58 kilogramov, niste prav nič predebeli, če imate na primer 63 kilogramov. In tudi zdravje pri petih kilogramih viška še ne bo trpelo. Zdravje pa je tudi najpomembnejši dejavnik, na katerega se moramo ozirati pri ohranjanju teže ali hujšanju. Če ohranjamo težo, ki je približno normalna za našo postavo, telesa ne preobremenjujemo, zato lahko normalno deluje.

Kakšne vaje lahko poskusite?

Nekatere srečnice med nosečnostjo niti enkrat ne začutijo slabosti, niti enkrat jih ne sili na bruhanje. Če pa ste med tisto večino, ki nima te sreče, je teh nekaj vrstic namenjenih vam.

Jutranja slabost je skoraj neizogibna spremljevalka nosečnosti. Nekaterim ženskam zagreni le nekaj juter, druge muči več mesecev zjutraj, opoldne in zvečer. Domača zdravila, bolje rečeno zeliščni pripravki, pravilno prehranjevanje in podobni ukrepi mnogim ženskam pomagajo vsaj ublažiti težave, če jih že ne morejo preprečiti. Poskusite tudi vi. Morda se boste s pomočjo enega ali več spodnjih nasvetov počutili bolje.

• Ko se zjutraj zbudite, je raven sladkorja v krvi zelo nizka, zato slabost čutite še bolj. Takoj zjutraj, še preden vstanete iz postelje, poskusite pojesti lahek zajtrk – na primer navadne sladke piškote, suhe kosmiče, popečenec ali sadje. Hrano poplaknite s kozarcem vode ali čaja. Potem, ko boste pojedli, ostanite v postelji še 15 minut, preden vstanete.

• Manjši, vendar bolj pogosti obroki so bolj učinkoviti in laže prebavljivi kot trije obsežni in težki obroki. Če jeste večkrat po malo, je manj možnosti, da vas bo sredi dneva zvila huda lakota, obenem pa nikoli ne boste mogli tako preobremeniti želodca, da bi vam postalo slabo. Preden greste spat, si privoščite popečen kruh ali skodelico kosmičev, da se ne boste zbudili lačni.

• Tudi če ne morete jesti, poskusite večkrat dnevno piti zadostne količine tekočine – mineralno vodo, zeliščni čaj, navadno vodo ... Če bruhate, je zelo pomembno, da popijete dovolj tekočine, da ne bi dehidrirali.

• Ingver je zelo uporabno domače zdravilo. V trgovinah z zdravo prehrano lahko dobite ingver v koščkih, ki ga lahko žvečite. Ingver se dobi tudi v prahu, zato ga lahko dodajate v sladke jedi namesto cimeta, na primer. Dodajte ga tudi čaju ali pa si specite ingverjeve piškotke.

• Nekaterim ženskam pomaga akupresura. Še posebno praktična je, ko ste v trgovini ali na kakšnem drugem javnem mestu, pa pri roki nimate nobenega drugega pripomočka ali pripravka, ki bi vam ublažil slabost. S srednjimi tremi prsti pritisnite na notranjo stran zapestja druge roke, in sicer pravokotno nanjo. Pritisnite na točke pod kazalcem. Pritiskajte pet sekund. To ponovite trikrat ali štirikrat, dokler vas slabost ne mine. Nato isto ponovite še na drugem zapestju.

• Če ste utrujeni, še bolj občutite slabost, zato počivajte, kadar koli se vam pokaže priložnost. Ne pozabite – pogost počitek ni razkošje, ampak nuja. Če že imate otroka in se z njim zaradi slabosti v drugi nosečnosti ne morete ukvarjati, kolikor bi želeli, si poiščite pomoč. Vključite vse, ki so vam pripravljeni pomagati. Če vam je slabo, ko ste v službi, pač povejte sodelavcem, kako se počutite, in si poskusite vsaj med odmorom za malico malo odpočiti. Če se le da, z dvignjenimi nogami.

• Če ne prenesete vonja hrane, naj kuha kdo drug, pa čeprav malce bolj skromno ali enolično. Če ni nikogar, ki bi prevzel kuharske dolžnosti, si takrat, ko se počutite najbolje, pripravite hrano vnaprej in jo globoko zamrznite, potem pa samo pogrejte, ko bo potrebno.

• Olje poprove mete prav tako lahko pomaga. Z eteričnim oljem odišavite stanovanje ali pa si ga nakapajte v kad, ko se kopate. Poprova meta nasploh koristi prebavi, zato si pripravite metin čaj, ki ga lahko po potrebi sladkate z žličko medu.

• Spoštujte želje svojega telesa. Če vam narekuje, da si postrezite s pašteto in sladoledom, ga poslušajte, pa naj bodo kombinacije hrane, ki vam v določenem trenutku zadišijo, še tako nezaslišane. Telo nam namreč vedno samo pove, kaj potrebuje, vendar z leti podležemo kulturnim in drugim kulinaričnim navadam ter prenehamo poslušati svoj lastni organizem.

• Čim manj se z glavo nagibajte proti tlom. Če si morate zavezati vezalke ali pobrati vrečko s tal, si raje prinesite pručko in sedite nanjo. Sklanjanje namreč še poslabša slabost, zato poskusite držati glavo čim bolj dvignjeno – razmetane igrače vašega malčka, ki bo kmalu postal veliki brat ali velika sestra, pa naj pobirajo drugi.

Eno morda najbolj presunljivih doživetij v nosečnosti je trenutek, ko na ekranu ultrazvočnega aparata prvič zagledamo malo bitjece, ki raste v našem telesu. Čeprav včasih niti ne vemo, kaj točno vidimo, si lahko s pomočjo zdravnikove razlage ustvarimo prvo predstavo o težko pričakovanem otročičku. Za mnoge šele takrat zares postane resničen.

Nosečnostni test, ki ga opravite doma, vam potrdi, da se v vašem telesu dogaja nekaj čudežnega. A za mnoge pare se nerojeni otrok nekako ne zdi resničen, dokler ga okoli 20. tedna ne vidijo na ultrazvočni sliki. Marsikateri nosečnici njen izbrani ginekolog sicer naredi ultrazvočni pregled že prej, da z njim potrdi nosečnost, a takrat je novo bitjece šele pikica, ki nima oblike, ne spominja na otroka in preprosto ne zbudi enakih občutkov kot podoba ročic, ki se premikajo ob obrazu, pokrčenih nožic, nežno ukrivljene hrbtenice in utripajočega srčka že skoraj čisto prav izoblikovanega človečka.

Kaj in zakaj?

Ultrazvočni pregledi so nosečnicam dostopni že dobrega četrt stoletja. Med samim pregledom neškodljivi zvočni valovi potujejo do otroka, se od njega odbijajo in ta »odmev« na ekranu ustvari dvodimenzionalno sliko.

Z ultrazvokom lahko ginekolog preveri, ali se otrokovi udi in organi pravilno razvijajo. Kasneje v nosečnosti s pomočjo ultrazvoka ocenjujejo količino plodovnice, otrokov položaj, pa tudi njegovo splošno stanje, še posebno, če je vaš predvideni datum poroda že minil, malček pa se še ni odločil pokukati na svet.

Koliko?

Nikoli ni mogoče vnaprej reči, koliko ultrazvočnih pregledov bo potrebnih.

Načeloma ima v Sloveniji vsaka nosečnica dva pregleda z ultrazvokom. Če nosečnost poteka normalno, če je mamica zdrava in če se otroku dobro godi, več niti ni potrebnih.

En pregled se opravi okoli 20. tedna nosečnosti, drugi pa proti koncu. Kdaj točno, pa bo določil ginekolog.

Ponekod že na prvem pregledu po pozitivnem domačem testu za nosečnost z ultrazvokom potrdijo nosečnost. Ta prvi pregled se opravi vaginalno. Ginekolog že vidi povsem izoblikovano gestacijsko vrečko in otrokovo utripajoče srce.

Takrat lahko tudi ugotovi, ali pričakujete enega otroka ali vas bosta razveselila dva, morda celo trije. Izmeri velikost fetusa in s pomočjo dobljenih podatkov natančneje določi predvideni datum poroda.

Število pregledov z ultrazvokom je odvisno od tega, ali imate tvegano nosečnost ali pričakujete dvojčke in podobno. Kadar je treba nosečnico in njenega nerojenega otroka pozorneje spremljati, pač opravi več pregledov.

Pregled pri 20. tednu

Ta pregled je najbolj razveseljiv za bodoča starša. Ginekolog ga opravi s posebnim tipalom, ki ga počasi premika po mamičinem s posebnim gelom namazanem trebuhu.

V tej starosti se otrok najbolje vidi, saj še ni prevelik, da bi lahko videli le en njegov del, obenem pa je že pravilno oblikovano bitjece.

Zdravnik med pregledom izmeri otrokovo velikost, potrdi gestacijsko starost, včasih, če je ravno prav obrnjen, pa lahko vidi tudi njegov spol. A ne pozabite, ultrazvočna slika je le dvodimenzionalen odsev bitja v vašem trebuhu in lahko se zgodi tudi to, da navihan deklič drži rokico v malce nenavadnem položaju, tako da je njen prstek podoben lulčku. Zato ocenam spola nikoli ne smete stoodstotno verjeti.

Pri pregledu je mogoče odkriti tudi nekatere prirojene napake, na primer spino bifido in določene napake na srcu.

A vedno moramo vedeti, da ultrazvočni pregled lahko da tudi lažne rezultate – lažno pozitivne (pri pregledu se zdravniku zdi, da ima otrok prirojeno napako, čeprav je v resnici zdrav) ali lažno negativne (napaka se ne opazi). Dvodimenzionalna slika je zelo koristna, ni pa dovolj zanesljiva, da bi lahko povsem izključili možnost napake. Pa tudi različni ginekologi so različno dobro izurjeni za interpretacijo slike. Na srečo je primerov zmot dokaj malo.

Kaj, če slika pokaže možne težave?

Vsekakor bo ginekolog, ki na ultrazvočni sliki opazi morebitno prirojeno napako ali zasluti kakšno drugo težavo, nosečnico veliko pozorneje spremljal in jo pogosteje naročil na pregled.

Če je opažena napaka smrtno nevarna in nosečnico ogroža, ji lahko predlaga prekinitev nosečnosti.

Sicer pa se lahko zgodi, da bo nosečnico poslal na natančnejše preglede v najbližjo bolnišnico ali porodnišnico, kjer bodo tako tudi dobro seznanjeni z njenim primerom, če bi prišlo do prezgodnjega poroda ali zapletov.

Eden od zapletov, ki ga ultrazvočna slika dobro pokaže, je predležeča posteljica, zaradi katere se bo porod moral končati s carskim rezom.

Psihološki učinek

Strokovnjaki ponavadi razpravljajo predvsem o tem, ali je več ultrazvočnih pregledov sploh koristnih, ali bi lahko s pomočjo ultrazvoka odkrili še več morebitnih zdravstvenih težav in podobno. Ob tem pa ne omenjajo morda najpomembnejše posledice pregleda – zadovoljni in pomirjeni starši, ki na svoje oči vidijo živahnega otročička. A tudi če otrok ni popolnoma zdrav, imajo starši priložnost, da se v mesecih do poroda pripravijo na življenje z otrokom, ki bo imel zajčjo ustnico, ki bo moral na operacijo srca ali z otrokom z Downovim sindromom.

In ta občutek, da se nosečnost ne odvija mimo nas, ne da bi vedeli, kaj se sploh dogaja, je neprecenljiv.

Pravkar ste prestali dokaj zapleteno in zahtevno operacijo, zdaj pa morate skrbeti za novorojenčka. Ne bo preprosto, vendar je vredno truda.

Carski rez je lahko načrtovan, na primer zaradi predležeče posteljice, preeklampsije in podobnih težav, mnogi pa so posledica zapletov med samim porodom. Prav ti so najbolj naporni, saj porodnica že porabi precej energije za vaginalni porod, ki pa se zaradi zapleta ne more dokončati vaginalno.

Po carskem rezu, pa naj bo ta načrtovan ali ne, ne morete okrevati v samo nekaj dneh. Po naporih nosečnosti in začetka poroda (morda tudi že dolgotrajnih popadkov) ste prestali še zahtevno operacijo. Zato potrebujete čas, da se spet postavite na noge in vrnete na stare tire.

Poglejmo, kako lahko v šestih tednih čim bolj okrevate.

Prvi dan

Kaj se dogaja

Pričakujte mešane občutke. Po eni strani boste lahko navdušeni, da ste rodili, po drugi pa se boste morda počutili slabo, ker tega niste mogli speljati po naravni poti ali ker ne morete takoj sami skrbeti za novorojenčka. In skoraj zagotovo boste tudi izčrpani, še posebno če ste bili že sredi poroda, preden je padla odločitev za carski rez.

Rana vas bo malce bolela, še posebej če boste kašljali ali kihali.

Kaj lahko storite

• Pogovorite se z medicinsko sestro ali zdravnikom, kako bi vam lahko ublažili bolečine.
• Če je le mogoče, ljubkujte svojega novorojenčka, bolje se boste počutili.
• Dojenje bo verjetno malce naporno zaradi rane, vendar se pogovorite z medicinsko sestro, kako lahko čim bolj udobno nahranite otroka.
• Migajte z nožnimi prsti, da boste pospešili krvni obtok.

Česa ne morete

• Za začetek ne boste mogli vstati iz postelje, zato lahko pozabite na osvežujočo prho. Glede vsakega vstajanja se posvetujte z zdravniškim osebjem.
• Verjetno ne boste mogli sami niti sesti, zato zaprosite za pomoč, če se želite malce dvigniti.

Da bo laže ...

• Upoštevajte navodila in nasvete zdravnikov in medicinskih sester. Ne pozabite, da je vaše dobro in dobro vašega otroka osnovno gonilo njihovega dela.
• Prvih 24 ur se izogibajte številnim obiskom.

Drugi dan

Kaj se dogaja

Začenja se gibanje. Če bodo medicinske sestre ocenile, da ste zmožni stati na nogah, vam bodo pomagale pri gibanju in vas vzpodbujale. Lahko se zgodi, da boste še vedno izčrpani, ker imate v krvi nizko raven železa.

Kaj lahko storite

• Vaše gibanje bo še omejeno, a če vam osebje dovoli, kar pogumno naredite par korakov po sobi ali do telefona.

Česa ne morete

• Samo vstajanje iz postelje bo verjetno še vedno boleče in neprijetno, zato lahko prosite medicinsko sestro za pomoč.
• Ne dvigujte ničesar težkega.

Da bo laže ...

• Tudi bolečine po carskem rezu lahko poskušate ublažiti s pravilnimi tehnikami dihanja, ki ste se jih naučili v šoli za starše.
• Če potrebujete pomoč pri hranjenju novorojenčka, naj vas ne bo sram, kar zaprosite zanjo.

Prvi teden

Kaj se dogaja

Če vaše telo normalno okreva, boste kmalu šli domov. Ležalna doba v naših porodnišnicah se nekoliko razlikuje, ampak okvirno lahko rečemo, da se boste domov odpravili približno 6-7 dni po carskem rezu.

Mlade mamice so ponavadi zelo zadovoljne, ko se vrnejo v domače prostore in v udobje lastne kopalnice in lastne postelje. Ne pozabite, da morate še vedno počivati, zato si vse potrebno za otroka – plenice, oblačilca in podobno – pripravite čim bliže, da vam ne bo treba hoditi po stopnicah ali stopati na stole, da bi z vrha omare vzeli nov paket plenic itd.

Pri ženskah, ki rodijo s carskim rezom, pride do navala mleka ponavadi kakšen dan kasneje kot pri ostalih, ki so rodile vaginalno. Opozarjamo vas, da se boste zaradi nihanja hormonov zelo verjetno počutile bolj otožno, lahko vas po nepotrebnem oblijejo solze, morda vam bodo po glavi rojile samoobtožujoče misli ... Ne pozabite, da je to normalen pojav in da bo že naslednji dan oziroma najkasneje v parih dneh vaše razpoloženje spet boljše.

Kaj lahko storite

• Veliko ljubkujte otroka in ga vztrajno dojite.

Česa ne morete

• Največja teža, ki jo lahko dvignete, je vaš novorojenček. Ne dvigujte ničesar težjega.
• Ker je rana po carskem rezu še občutljiva, se čim manj sklanjajte in raztegujte.
• Še vedno ne boste mogli veliko hoditi, ker boste hitro utrujeni.

Da bo laže ...

• Izberite spodnje perilo, ki vam ne bo drgnilo brazgotine. Najboljše so visoke bombažne spodnje hlačke.
• Izogibajte se številnim obiskom. Zdaj še niste zmožni gostiti več ljudi.

Drugi teden

Kaj se dogaja

Počasi se vaše življenje vrača na stare tire. Če imate kakršne koli skrbi glede otroka ali sebe, povprašajte patronažno sestro, ko vas bo obiskala.

Kaj lahko storite

• Redno izvajajte keglove vaje.
• Če vam fizioterapevtka v porodnišnici ni svetovala, kako se razgibavati, da bi učvrstili trebušne mišice, povprašajte svojega ginekologa.

Česa ne morete

• Čeprav je že prišel čas, ko lahko odpeljete novorojenčka na prvi kratek sprehod, tega verjetno sami še ne boste zmogli, še posebno če morate voziček prenašati po stopnicah. Zato to storite, ko bo vaš partner doma, ali pa zaprosite za pomoč svoje starše ali prijatelje.
• Izogibajte se hišnim opravilom, kot so sesanje, pomivanje tal in podobno. Če kuhate, to delajte čim več sede.

Da bo laže ...

• Zaprosite mamo ali prijateljico, naj gre v trgovino namesto vas.
• Če dobite obiske, naj vam ne bo nerodno, kar pošljite jih v kuhinjo, naj sami pripravijo prigrizke in pijačo. Prvi obiskovalci so ponavadi domači ali dobri prijatelji, zato vam zagotovo ne bodo zamerili.
• Težja gospodinjska dela naj opravijo drugi. Če ne gre drugače, pokličite čistilni servis. Bolje je dati nekaj tisočakov, kot pa da bi se mučili in zaradi prevelikega napora morda celo poškodovali.

Med tretjim in petim tednom

Kaj se dogaja

Telo okreva in počutite se že skoraj kot pred nosečnostjo, čeprav se še vedno hitreje utrudite, kot ste se prej. Zato je najbolje, da vsakič, ko novorojenček zaspi, z njim zadremate še vi.

Kaj lahko storite

• Zdaj se že lahko odpravite na krajše sprehode z otrokom, vendar naj vam kdo drug prinese voziček iz hiše. Če živite v stanovanju v zgradbi, ki ima dvigalo, boste brez težav hodili na sprehode.

Česa ne morete

• Na sprehodih se ne izčrpavajte, ne hodite predaleč ali navkreber.
• Še vedno se izogibajte vožnji z avtomobilom. Predvsem ne sedajte za volan, ker je drža za volanom malce neprijetna – čutili boste pritisk na trebuh, kjer imate brazgotino.

Da bo laže ...

• Redno jejte zdrave obroke, da boste ohranili potrebno energijo. Izogibajte se kavi, ker preprečuje ustrezno absorpcijo železa v organizmu.

Šesti teden

Kaj se dogaja

Življenje spet teče po starem. Tudi za volan že lahko sedete in zdaj lahko nadaljujete z vsakdanjim življenjskim ritmom, ki ste ga bili navajeni pred porodom.

Kaj lahko storite

• Obvezno pojdite na pregled h ginekologu šest tednov po porodu in mu zaupajte vse morebitne skrbi. Z njim se pogovorite tudi o morebitni kontracepciji.
• Obudite intimo s svojim partnerjem.
• Čeprav je prvih šest najnapornejših tednov za vami, še ne pomeni, da ste odslej nepremagljivi in da zmorete vse. Še vedno ne pretiravajte z delom in brez slabe vesti zaprosite za pomoč, ko jo potrebujete.

Vsaka nosečnica si želi, da bi bil porod končan čim prej in s čim manj bolečin. Seveda pa ni treba samo čakati in upati, da bo tako. Že med nosečnostjo lahko storite marsikaj, da bo porod res čim lažji.

Prvo trimesečje

Razmigajmo se

V začetku nosečnosti, ko ste zaradi hormonskih sprememb, slabosti in naporov zelo izčrpani, vam morda sploh ne pride na misel, da bi redno telovadili, vendar pa je redna telesna aktivnost eden od boljših načinov za pridobivanje kondicije, ki jo boste potrebovali med porodom. Kako naporen bo za vas porod, je odvisno tudi od kondicije, ki ste jo imeli pred nosečnostjo ali pridobili v teh devetih mesecih.

Če prej niste bili telesno aktivni, nosečnost sicer ni čas, ko bi se lahko začeli intenzivno ukvarjati s športom. Plavanje, joga, pilates ali kaj podobnega pa so tudi za ženske, nevajene redne vadbe, idealni načini, kako okrepiti telo.

Če ste se prej redno ukvarjali s športom, zdaj zmanjšajte intenzivnost vadbe in jo prilagodite razmeram. Izogibajte se vsakemu naporu, pri katerem postanete zadihani ali rdeči v obraz. Vaše telo sicer ima vgrajen mehanizem ohlajanja, telo vašega nerojenega otroka pa ne.

Meditacija

Nosečnost je lahko tudi stresna. In najboljši način, kako se pomiriti, je meditacija. V prvih mesecih imate čas, da ugotovite, kako se lahko najbolj ali najhitreje sprostite. Tako boste med popadki v porodni sobi pripravljeni izkoristiti vsak miren trenutek za sproščanje, ne da bi šele takrat morali razmišljati, kaj storiti.

Tudi nekaj minut meditacije koristi, čeprav je najbolje, če si za to lahko vzamete pol ure.

Tečaji priprave na porod

Po vsej Sloveniji obstajajo tečaji priprave na porod, ki jih organizirajo v zdravstvenih domovih, porodnišnicah in različnih organizacijah. Tečaji so različni – eni so namenjeni zgodnji nosečnosti, drugi so primernejši za kasnejše mesece, v nekaterih je vključena telovadba ... Že v prvih mesecih je prav, da se pozanimate, kakšni so in kateri vam najbolj ustreza. Ne čakajte do sedmega ali osmega meseca, ker vas porod lahko prehiti ali pa boste ugotovili, da bi vam najbolj ustrezal tisti, ki ste ga ravno zamudili.

Drugo trimesečje

Kje in kam

V Sloveniji večina žensk rodi v eni od porodnišnic. Doma praviloma rodijo le tiste, ki jim ne uspe dovolj hitro priti do tja. Ponavadi nosečnica izbere porodnišnico, ki ji je najbližja, ni pa nujno. Rodite lahko v kateri koli porodnišnici, ki vam ustreza. Če imate posebne želje glede poroda, je pametno, da se dovolj zgodaj pozanimate, kaj ponuja katera od porodnišnic, potem pa se dogovorite, kdaj boste prišli tja. To je pomembno predvsem takrat, ko bi želeli roditi v porodnišnici na drugem koncu Slovenije. Če vas recimo mika oditi v Postojno, je dogovor o terminu prihoda zelo pomemben. Težko boste namreč pravočasno prispeli tja, če se boste iz Maribora odpravili ob prvih popadkih ali ko vam bo odtekla voda. Pa tudi porodnišnica se mora pripraviti na porod.

Sumo počepi

Sumo borci niso prav graciozni. Ampak, če smo pošteni, tudi nosečnice niso najbolj. Počepi z razmaknjenimi koleni so izvrsten način vadbe, če vam jih ginekolog ne odsvetuje. Izvajajte jih previdno in počasi, ne pretiravajte in pazite na pravilno dihanje. Ti počepi vam bodo pomagali okrepiti hrbet, stegna in zadnjico, obenem pa so odličen položaj med popadki.

Masaža

Masaža je vedno, pa če ste noseči ali ne, odlična za razbremenitev in sprostitev utrujenih mišic. Privoščite si obisk v masažnem salonu, kjer bodo usposobljene maserke in maserji točno vedeli, kaj nosečnicam najbolj prija in katerih prijemov ne smejo izvajati.

Ker pa vsakič, ko ste utrujeni ali ko vas kaj boli, ne morete odhiteti k strokovnjakom, izkoristite močne roke svojega partnerja. Morda ne bo tako zelo natančno in profesionalno poskrbel za vaše tegobe, vseeno pa bo poskrbel, da boste začutili olajšanje. Nežna masaža je tudi izjemna priložnost za nekaj intimnih trenutkov v dvoje.

Če se partner potrudi in se skuša naučiti pravilne prijeme, vam bo v veliko pomoč tudi med porodom, ko vam bo z masažo lajšal bolečine med popadki.

Drugo trimesečje oziroma okoli 28. tedna nosečnosti je tudi čas, ko lahko začnete redno izvajati masažo presredka. Z redno vadbo bo presredek postal prožnejši in možnost, da se ne bo raztrgal ali da epiziotomija ne bo potrebna, bo veliko večja. Masažo presredka vedno izvajajte s čistimi rokami in nikoli na silo. Ko vstavite dva prsta v vagino, nežno potegnite navzdol in navzven. Pri tem ne smete čutiti bolečine, le rahlo ščemenje.

Tretje trimesečje

Partner pri porodu

Danes skoraj ni porodnice, ki bi bila v porodni sobi sama z zdravniškim osebjem. Na začetku tretjega trimesečja se mora bodoči očka dokončno odločiti, ali želi prisostvovati porodu ali ne, da lahko še pravočasno odide na tečaj priprave na porod oziroma tečaj, namenjen posebej očetom. Brez tega praviloma ne sme sodelovati v porodni sobi.

Če pa otrokov oče ni na razpolago ali če ne želite, da bi bil zraven, vas lahko v porodni sobi spremlja kdor koli, ki mu zaupate. To je lahko vaša mama, sestra, prijateljica ... A vsaka oseba, ki bo z vami, naj opravi tečaj.

In če otrokov oče ne želi biti zraven, ko boste rojevali, mu nikar ne zamerite. Nekateri moški pač priznajo, da ob pogledu na kri niso tako trdni, kot bi želeli biti. Ne silite ga, ker ne bo nič pomagalo. Oba bosta slabe volje: vi ne boste imeli ob sebi človeka, ki vam bo v oporo, on se bo počutil nemočnega in odveč, celo doživetje bo potekalo precej drugače, kot bi moralo. Praviloma slabše.

Čaj namesto kave

Nekaterim nosečnicam svetujejo, naj pijejo čaj iz malinovih listov, ker naj bi krepil maternico, popadki med porodom pa naj bi bili učinkovitejši. Je sicer groznega okusa, vendar menda izjemno koristi. Vendar pa tudi pri tem velja, da je potrebna zmernost. Ne pijte ga pred 34. tednom nosečnosti in vsak dan ga lahko popijete le dve skodelici, nič več.

Pravi položaji

Kako bo potekal porod, je odvisno tudi od tega, v kakšnem položaju je nerojeni otrok. Večina se rodi z glavico naprej in z obrazom proti mamini hrbtenici. To je najboljša lega za normalen potek poroda. Če se vaš nerojeni otrok še ni postavil v ta položaj in če bi mu pri tem radi pomagali, lahko delate posebne vaje, na primer tako, da se postavite na vse štiri in zibate, ko gledate televizijo.

Če ste nosečnost načrtovali, ste verjetno že pred zanositvijo uživali folno kislino. Če pa vas je nosečnost presenetila, jo začnite uživati takoj, ko ugotovite, da ste noseči. Dodajanje folne kisline in uživanje z njo bogatih živil (kalčki, brstični ohrovt, špinača, cvetača, brokoli, kumare, buče, banane, orehi, kvas, mlečni izdelki, polnozrnati kruh ...) prvih dvanajst tednov nosečnosti preprečuje nastanek spine bifide pri nerojenem otroku.

Čeprav so okoliščine nanesle tako, da otrokovega očeta ni več v bližini in vam ne stoji ob strani, to še ne pomeni, da morate sami preživljati vse vzpone in padce nosečnosti in poroda.

Ko ste noseči in samski, je že to, da se morate čisto sami soočiti s prihajajočimi dogodki, čustveno precej obremenjujoče. Kaj šele, če se morate za nameček še otepati bolj ali manj dobronamernih nasvetov in modrovanj, kaj morate storiti in kako.

Čeprav drugi lahko sočustvujejo z vami, nihče, ki tega ni sam doživel, ne more niti približno vedeti ali razumeti, kaj preživljate. In tudi če poskušate, je svoje misli in občutke težko pojasniti komu, ki se nikoli ni znašel v podobnih okoliščinah.

Nosečnost je posebna in zapletena izkušnja, ki jo že sicer vsaka ženska doživlja malce drugače. Če pa nam partner ne stoji ob strani, je lahko celo malce strašljiva. Nekaj tako preprostega, kot je odločitev, kje roditi, kdaj se vključiti v šolo za starše in kaj nakupiti za otroka, lahko postane velika, skorajda nepremagljiva težava, ki nas čustveno izčrpa in poraja več vprašanj, kot pa nudi odgovorov.

Naj mu vseeno dovolite sodelovati pri izbiri imena? Naj mu dovolite stike? Naj bo kljub vsemu pri porodu? Naj šolo za starše obiskujete sami? Če ne bi radi šli sami, s kom naj greste? Koga prositi, naj bo z vami v porodni sobi?

Ne zapirajte se vase

Čeprav želite sebi in vsem ostalim dokazati, da zmorete sami, vseeno verjemite številnim obsežnim raziskavam po svetu – porodnice, ki imajo spremstvo v porodni sobi, praviloma laže prenašajo porod in imajo nanj lepše spomine kot tiste, ki rojevajo brez spremstva znane osebe.

Raziskave so pokazale številne prednosti poroda s partnerjem, pa naj bo to otrokov oče, porodničina mama, sestra ali dobra prijateljica:

• krajši, manj boleč porod z manj zapleti,
• manjša potreba po sredstvih za lajšanje bolečin,
• porodnica se počuti bolj »prisotna« pri porodu in aktivnejša,
• dojenje laže steče in v povprečju traja dlje.

Koga boste izbrali, da vas bo spremljal pri porodu, je pravzaprav nepomembno. Lahko je vaš bivši partner, vaša mama, sestra, prijateljica ali morda celo kdo čisto tretji, ki mu zaupate.

Pomembno je, da se oseba, ki vas spremlja, zaveda, kako močno doživetje je porod, da vas stalno podpira, upošteva vaše želje, vas spodbuja in po potrebi igra tudi posrednika med vami in zdravstvenim osebjem, ki sodeluje pri porodu.

Preden se dogovorite, kdo bo z vami pri porodu, se s to osebo temeljito pogovorite, ji povejte svoje želje in pričakovanja, potem pa skupaj obiskujta tečaj priprave na porod. Slednje je še posebno pomembno, če vaš izbrani partner pri porodu nima medicinske izobrazbe, saj bosta tako oba enako obveščena in se bosta lahko temeljito pogovorila o možnostih poroda.

Spomini na preteklost

Moški vse bolj aktivno sodelujejo v pričakovanju naraščaja, porodu in kasneje v skrbi za otroka in vzgoji. A še vedno se najdejo taki, ki jih novica, da se bo njihov rod kmalu nadaljeval, zaloti nepripravljene. Nekateri se niso pripravljeni odreči življenju, kakršnega imajo, drugi niso pripravljeni prevzeti odgovornosti, tretji pa se zaradi različnih vzrokov med nosečnostjo odtujijo od svoje dotedanje partnerke. Razlogov je več. Nekaterim se preprosto ne zdi več privlačna. Drugi se ne morejo prilagoditi spremembam v njenih interesih, tretji pa preprosto ugotovijo, da sta bila skupaj iz napačnih razlogov.

Če z otrokovim očetom nimate več nobenih stikov, lahko preskočite to poglavje.

Če pa sta ostala v vsaj približno znosnih odnosih, se lahko zgodi, da si bo želel sodelovati tudi pri porodu in kasneje obdržati stike z vami in otrokom.

Če mislite, da vam bo njegova prisotnost pomagala, potem ni razloga, da mu ne bi dovolili sodelovati. Če pa bi bilo to za vas preveč boleče, mu to povejte. Nihče vas ne more prisiliti, da bi ga morali vzeti s sabo, če vi tega nočete. Navsezadnje je porod dogodek, kjer ste vi središče dogajanja in vi določate pravila igre.

In še nekaj je izjemno pomembno. Mnogo žensk še lep čas upa, da se bo njihov bivši partner premislil in vrnil, potem pa bosta srečno živela na veke vekov. Ne delajte si utvar.

Tudi če otrokov oče želi biti prisoten pri rojstvu svojega naslednika, to ne pomeni, da se bo ponovno zaljubil v vas ali da se bo v trenutku, ko bo zagledal malo bitjece, zresnil, postal odgovoren ali spremenil mnenje o tem, kako bi želel živeti.

Seveda se dogajajo tudi čudeži in občasno se kakšen očka res spremeni, ugotovi svojo zmoto, se zave, da do svoje nekdanje partnerke še vedno goji močna čustva in zgodba se srečno konča. A v resničnem življenju bolj poredko. Zato ne zadržujte diha in ne pričakujte preveč.

Če vas je že večkrat razočaral, mu ne dajte priložnosti, da bi vas ponovno, še posebno ne v tako občutljivem in pomembnem trenutku, kot je porod. Raje se obdajte z osebami, ki jim zaupate, verjamete, in ki so se izkazale, kadar ste potrebovali pomoč in podporo. Tako ne boste preveč razočarani in ob sebi boste imeli zaupanja vredne ljudi, ki vam bodo stali ob strani, če se bo vaša nekdanja ljubezen spet v zadnjem trenutku odločila stisniti rep med noge.

Vsaka nosečnica ve, da je med porodom treba pritiskati. A marsikatera ne ve čisto točno, kako. In to jih malce skrbi. Pa poglejmo, kaj sploh je pritiskanje.

Mnoge bodoče mamice skrbi tisti ključni del poroda – pritiskanje. Kako bo dojenček sploh prišel ven? Bodo poleg novorojenčka iztisnile še kaj drugega? Se bo telo tam spodaj sploh še kdaj vrnilo v normalno stanje?

Kako naj vem, kdaj pritiskati?

Porod poteka v treh fazah. Najprej se maternični vrat širi, dokler ni širok deset centimetrov. S preprostim matematičnim izračunom lahko vidimo, da je takrat obseg odprtine, skozi katero se mora spustiti otrok, dobrih 30 centimetrov, torej toliko, kot v povprečju meri obseg otrokove glavice. Druga faza traja od trenutka, ko ste povsem odprti, do takrat, ko se otrok rodi. Tretja faza pa je porod posteljice.

Marsikatera ženska začuti potrebo, da bi pritisnila. Občutek je lahko tak, kot bi morali nujno na veliko potrebo. Če začnemo pritiskati prezgodaj, samo rabimo moči, ki bi jih krepko potrebovali kasneje. Na srečo so ob nas babice, ki nam točno povedo, kdaj je treba pritisniti in kako to storiti.

Kakšen je občutek?

Mnoge ženske občutijo nekaj, čemur se mu ne morejo upreti. Kot bi jih nekaj sililo, naj začnejo pritiskati. Ta občutek je zelo močan, zato se včasih kakšna bodoča mamica malce prestraši. A najbolje se je prepustiti občutku. Če babica, ki spremlja vaš porod, misli, da še ni pravi trenutek, ji povejte, kaj čutite, da bo imela boljši pregled nad dogajanjem in vam bo lahko natančneje svetovala, kaj storiti.

Kaj naj storim?

Poslušajte svoje telo. Povejte babici, da čutite, da morate pritisniti, in potem z vsakim popadkom dvakrat ali trikrat pritisnite po približno pet sekund. Raziskave so pokazale, da je spontano pritiskanje – takrat, ko vam to narekuje vaše telo – najboljše in najbolj varno za vas in vašega otroka. Takrat le pomagate telesu, ki sicer že opravlja svoje delo. Zamižite, primite se pod stegna, spustite brado k prsnemu košu in pritisnite, kot bi bili na stranišču.

Bo na plan prišlo tudi blato?

To je ena od najpogostejših skrbi bodočih mamic. Nekatere se bojijo, da bi se na porodni mizi pokakale, zato ne pritiskajo dovolj učinkovito. Žal je tako, da se to lahko zgodi, še posebno, če črevesje pred tem ni bilo temeljito izpraznjeno. Zato je pred porodom tako priporočljiv klistir. Možnost, da bi se med porodom izločilo tudi blato, je precej manjša. A tudi potem se lahko zgodi. In tega ne more nihče preprečiti. Če porodnica skuša zadrževati blato, da se ne bi »osramotila«, samo podaljšuje to fazo poroda, obenem pa se slabo počuti. Skozi vso zgodovino človeštva so se otroci rojevali v krvi, urinu in blatu, in to je treba sprejeti kot naravni potek dogodkov. Če se torej to zgodi, je babica tega že navajena in zna takoj ukrepati, hkrati pa bo verjetno to malo nesrečo sprejela kot dober znak, da se bo otrok vsak hip rodil.

Kaj, če ne morem pritiskati?

Večina porodnic lahko uspešno pritiska in tako poskrbi, da se otrok rodi po naravni poti takrat, ko pride pravi trenutek. A včasih je potrebna pomoč. Ponavadi takrat, ko je mamica preveč izčrpana, če se začnejo kazati znaki, da se otroku ne godi dobro, če porod ne napreduje ali če je na primer otrokova glavica prevelika. Včasih pomaga že sprememba položaja. V bolj pokončnem položaju pri porodu pomaga tudi naravna sila gravitacije.

Včasih babica prosi porodnico, naj neha pritiskati, dokler otrokova glavica ne prileze ven. To stori zato, da malce upočasni porod in zavaruje presredek, da se ne bi raztrgal. Ko je otrokova glavica zunaj, pa je treba pritisniti le še enkrat ali dvakrat in otrok je rojen.

Če ne gre drugače, se porod dokonča s pomočjo vakuumske ekstrakcije, pri čemer se na otrokovo glavico namesti vakuumska prijemka, ki pomaga otroka potegniti ven. Novorojenčkova glavica je potem lahko sicer malce nenavadne oblike, a že po nekaj dneh sledovi poroda izginejo in napori so pozabljeni.

Holesterol je nekaj, s čimer se ukvarjajo babice in dedki. Kaj lahko jedo, kaj ne, koliko ga imajo in ali imajo preveč tudi trigliceridov – vse to je del njihovih pogovorov, ki jih mlajši ne razumemo prav dobro. Mislimo, da smo še »imuni« na takšne nadloge.To prepričanje pa je bolj posledica nevednosti. Res je namreč, da stopnja holesterola v krvi z leti narašča. Z leti narašča tudi pogostost odločitev osebnih zdravnikov, da je holesterol treba preveriti. Če oboje povežemo, pa se zavemo, da imamo težavo morda tudi sami – čeprav jih morda še nimamo niti trideset. In če ste bodoča mamica, je vse skupaj še posebej zaskrbljujoče …

Nadloga modernega sveta

Holesterol je telesna maščoba. Skupaj s trigliceridi, prav tako maščobami, je odgovoren za nastajanje novih celic in hormonov, oblaganje živcev ter energijo. Nastaja v jetrih, dodatno pa ga dobimo tudi s hrano – predvsem z živalskimi maščobami.

Poznamo holesterol z nizko gostoto ali LDL, ki je »slab holesterol«, ter tistega z visoko gostoto ali HDL, ki je »dober holesterol«. HDL je koristen, saj čisti tkiva ter »slab holesterol« nosi nazaj v jetra, kjer se predela ter izloči z žolčem. LDL ali »slab holesterol« pa je nevaren, saj je po zgradbi večji in se nalaga na žilne stene, s čimer povzroča bolezni srca in ožilja.

Ker »dobri« uničuje »slabega«, je torej pomembno predvsem razmerje med obema. To pa je možno regulirati: »dobri« se namreč poveča s telesno vadbo, »slabega« pa lahko zatremo s pravilno prehrano ali zdravili.

Pomanjkanje telesne vadbe ter nepravilna prehrana sta danes velika težava, zato ni presenetljivo, da je zaradi holesterola vse več bolezni srca in ožilja. Na primer arterioskleroze (nalaganja holesterola na stene žil), možganske kapi, angine pektoris, srčnega infarkta … Na stopnjo holesterola vpliva tudi dednost, dejavniki tveganja pa so še kajenje, debelost, stres, sladkorna bolezen ter prekomerno uživanje alkohola, ki poviša krvni tlak ter poškoduje jetra. (Priporočljivo pa je zmerno pitje, saj kozarček ob hrani deluje ravno obratno ter uničuje »slab holesterol«.)

Diagnosticiranje

Raven holesterola v krvi se določa iz treh vrednosti: skupnega serumskega holesterola, »slabega« holesterola HDL ter trigliceridov, pogosto pa je določen tudi delež »dobrega« holesterola. Normalen skupni holesterol je pod 5,2. »Dobri« holesterol pri moških naj bi bil nad 0,9, pri ženskah pa nad 1,1. Idealna raven »slabega« holesterola LDL je pod 3,3, trigliceridov pa pod 2,0. Razmerje med celotnim holesterolom ter »dobrim« HDL-holesterolom pa naj bi bila pri moških med 4,2 in 7,3, pri ženskah pa med 3,9 in 5,7.

Holesterol v nosečnosti

Holesterol se med nosečnostjo poveča, zato vas bo ginekolog povprašal o vseh faktorjih tveganja, predvsem pa o kajenju in družinskih boleznih. Redno bo tudi preverjal vaš krvni tlak, saj ga holesterol povečuje in lahko povzroči nevarno preeklampsijo. Preeklampsija ni nevarna le za mater, temveč lahko povzroči tudi prezgodnji porod ter tako vpliva na razvoj otroka. Ker v nosečnosti ni priporočljivo uživati zdravil za zniževanje holesterola, se lahko z njim spopademo predvsem s prehrano ter uživanjem vitaminov C, E ter B3.

Ker je holesterol odgovoren za nastajanje novih celic, je lahko nevarno tudi, če ga imamo med nosečnostjo premalo. To lahko privede do spontanega splava ali celo resnih genskih okvar dojenčka.

Stopnja HDL ali »dobrega holesterola« med nosečnostjo upade in lahko ostane na nižji ravni celo še deset let po porodu, zato je pomembna telesna vadba med nosečnostjo in po njej. Dobra novica pa je, da se z naslednjimi nosečnostmi ne znižuje znova.

Holesterol nosečnice se prek popkovine prenaša na nerojenega otroka. Raziskave so pokazale, da imajo dojenčki mater z močno povišanim holesterolom tudi sami njegove sledi v ožilju. Vrednost holesterola pri otroku po rojstvu začne upadati, a bo ta dolgoročno še vedno bolj dovzeten za arteriosklerozo.

Kolikšna je idealna vrednost holesterola med nosečnostjo, da ta ne bo niti previsok niti prenizek, zdravniki še niso določili. Vsekakor pa ginekologa povprašajte za laboratorijski test, da boste prepričani o njegovi stopnji.

Zanimivo …

Ženske pred menopavzo imajo visoko vrednost »dobrega holesterola« v primerjavi z enako starimi moškimi. Na »dober holesterol« namreč vpliva tudi estrogen, zato se je po menopavzi z zdravnikom priporočljivo posvetovati o hormonski terapiji.

Holesterol in prehrana

DOBRO: kalčki alfa-alfa, indijska začimba kurkuma, azijski ginseng, čili, žitarice, ribe, oljčno olje, repično in laneno olje, avokado, artičoke, orehi, grozdje oziroma njegova lupina, živila z veliko vlaknin …

SLABO: nasičene živalske maščobe (mast, maslo, polnomastni mlečni proizvodi), rdeče meso in drobovina, koža pri perutnini, tropska olja, jajca, majoneza, čokolada …

Kaj se premika v vašem trebuhu? Vaš otrok. Čisto vaš otrok. Nerojeno bitjece, ki vam privabi nasmeh na ustnice, že ko pomislite nanj.

Pokazali so se že vsi znaki – slabost, občutljive prsi, nenavadna poželenja po čudnih kombinacijah hrane ... A zdaj lahko tudi čutite, da se v vas nekaj premika. In to je prelomnica vsake nosečnosti. Znak, da gre zares. Novo bitjece z govorico telesa sporoča: »Tukaj sem. Živ sem. Tvoj sem.«

Otrok se v maternici giblje veliko prej, preden ga začutimo. Poglejmo, kako in kdaj.

8. teden

Čeprav je otročiček velik šele kot orešček, se že živahno premika. Vendar teh gibov nikakor ne morete čutiti. Lahko boste utrujeni, morda vam bo slabo. Vse to se dogaja zaradi spremenjenega ravnovesja hormonov v telesu. A na veselje prvih gibov boste morali še počakati.

12. teden

Vaš otročiček ima že razvit živčni sistem in možgani začenjajo pošiljati sporočila v različne mišice v telesu. Tako lahko pri tej starosti že skrči prstke na nogah, začenja pa tudi požirati plodovnico, ki jo izloča skozi prebavni trakt.

14. teden

Zdaj ste približno na tretjini nosečnosti. Otrokova teža se je v minulem tednu skoraj podvojila. Njegove mišice in kosti intenzivno rastejo, zato že lahko dela različne gibe z rokami in nogami, vendar jih še ne morete čutiti. Otrok je kljub velikemu napredku še vedno premajhen.

16. teden

Otrokove mišice rastejo in se vse bolj krepijo. Njegovi gibi so vse bolj siloviti. Zna že stisniti dlan v pest in sesati palček. Najbolj izkušene mamice, ki so že nekajkrat rodile in dobro poznajo občutek otrokovih gibov, bi morda zdaj že lahko zaslutile, da se v njihovi notranjosti nekaj kobaca. Vendar je ta občutek zelo nežen in komaj prepoznaven.

17. teden

V maternici ima otrok zelo veliko prostora za premikanje. Dotika se prstkov na nogi, krili z rokami in z dlanmi raziskuje temno okolico. Ženske, ki so prvič noseče, tega še ne začutijo, ostale pa že lahko prepoznajo nežno prhutanje.

18. teden

Otrokove mišice se krčijo in sproščajo. Detece lahko sklene dlani. Vse te »vaje« mu še bolj krepijo mišice, ki se zato vse bolje odzivajo na signale, ki jih pošiljajo možgani. Pri tej starosti otrok že trzne, če zasliši glasen hrup.

20. teden

Če ste prvič noseči, boste v teh dneh verjetno začutili otroka. Prvi gibi, ki jih začutimo, so tako nežni, da jih v poplavi različnih nosečniških nadlog pogosto zamenjamo za prebavne težave, vetrove ali kruljenje želodca. Občutek teh prvih gibov je tak, kot bi nam v trebuhu trepetala metuljeva krila ali kot bi v njem pokali drobni mehurčki. Otrok se premakne približno 200-krat na dan, vendar so nekateri gibi za mamico neopazni, ker niso dovolj izraziti. Začutili boste le najmočnejše in najbolj sunkovite.

22. teden

Navihanec miga s prstki na nogah in z dlanmi prijemlje ostale dele svojega telesa. Njegovi gibi so že veliko bolj usklajeni. Lahko se preteguje in obrača.

23. teden

Dobrodošli na nogometni tekmi! Na tekmi, ki je ne bo konec do poroda. Otrokove gibe – brce, odrivanje in kobacanje boste čutili precej redno, z vmesnimi odmori, ko se bo utrudil in zaspal. Nekateri nerojeni otroci imajo že precej reden ritem spanja in premikanja, drugi pa so bolj nepredvidljivi. Nekateri se bolj razživijo, ko se vi umirite, drugi pa so bolj aktivni, ko ste tudi vi, ker jim vaše telo pošilja spodbudne signale. Morda bo vaš otrok začel razgrajati, ko se boste razburili ali ko vas bo strah.

30. teden

Postal je že pravi razgrajač. Bodite pripravljeni na brce v mehur, ki vas bodo pognale v dir proti stranišču, sunke pod rebra, zaradi katerih boste ob trenutek lahko ob sapo, in še na kopico drugih gibov, od katerih bodo nekateri izjemno prijetni, saj bodo kot božanje od znotraj, drugi pa malo manj. Če opazujete svoj trebuh, boste lahko videli, kako se pod površjem kože premikajo njegovi udi, glava ali ritka.

31. teden

Ker hitro raste, je v maternici vse bolj utesnjen, vendar bo še vedno zelo živahen. Če se boste postavili v položaj, v katerem mu ni najbolj udobno, vam bo to hitro dal vedeti z brco ali kakšnim drugim sunkovitim gibom.

32. teden

Otrok in posteljica sta zelo velika in sta zasedla ves prostor v maternici. Če potipate trebuh, lahko otroka čutite vse od reber do medenice. Morda se je že postavil v položaj z glavo navzdol, ki je za porod najbolj primeren. Ker nima prostora, njegovi gibi niso več tako sunkoviti in izraziti. Če začutite deset njegovih gibov na dan, ste lahko prepričani, da je z otrokom vse v redu in da je dovolj živahen. Poleg teh desetih gibov, ki jih čutite, jih naredi še vsaj 350, na katere ne boste več pozorni ali pa bodo premalo izraziti, da bi jih sploh opazili oziroma začutili.

39. teden

Otrok je zelo utesnjen, njegovi gibi so omejeni. Večkrat na dan pa boste začutili, da sunkovito premika roke in noge, kot bi vam želel povedati, da hoče ven. In lahko se začnete veseliti. Kmalu boste prvič pogledali v oči malemu nogometašu, ki vam je minule mesece masiral ledvice.

Če vas mučijo pogoste nosečniške težave, ne posegajte po zdravilih, obenem pa ni treba nemočno trpeti, če si lahko pomagate sami. Vsako težavo se da vsaj ublažiti s pravilnim postopkom in nekaterimi pripravki, ki jih imate doma.

Drobižek, ki raste znotraj vas, v vašem telesu povzroči celo poplavo sprememb. Fizičnih in psihičnih. Da bi vam te spremembe povzročile čim manj težav, vam ponujamo nekaj nasvetov. Ne moramo zagotoviti, da bodo stoodstotno učinkovali, vendar ne škodi poskusiti.

Slabost

Nekateri pravijo, da sta slabost in bruhanje med nosečnostjo način, kako telo brani nerojenega otroka pred strupi, ki se nahajajo v materinem organizmu v najbolj občutljivem obdobju otrokovega razvoja. Čeprav se ji reče jutranja slabost, pa lahko traja cel dan in nekatere jo čutijo vso nosečnost, ne le prvih nekaj mesecev.

Poskusite:

• Akupresura: Štirikrat dnevno po nekaj minut pritiskajte na ustrezne akupresurne točke (glej okvir Akupresurne točke za boljše počutje).
• Ingver: Spodbuja prebavne sokove in nevtralizira želodčno kislino. Privoščite si ingverjev čaj ali kolačke.

Uhajanje urina

Ne morete prespati noči, ne da bi morali na stranišče? Se vam zgodi, da vam med kihanjem uide urin? Hormoni med nosečnostjo sproščajo mišice, zato so te težave dokaj pogoste.

Poskusite:

• Keglove vaje: Kjer koli in kadar koli se spomnite, lahko delate vaje, ki bodo okrepile mišice medeničnega dna. Mišice skrčite, kot bi hoteli zadržati urin. Držite do 20 sekund, nato pa jih popustite. Te vaje ponavljajte vsaj 2-3-krat na dan po pet minut.
• Dnevni vložki: Z njimi preprečite morebitne »nesreče«. Vedno imejte nekaj dnevnih vložkov v torbici za rezervo.
• Zamenjajte pijačo: Izogibajte se pijačam, ki dražijo mehur. To so predvsem pravi čaj, kava in gazirane pijače. Vendar zato ne zmanjšajte količine pijače, ki jo popijete. Nadomestite jo z vodo ali nesladkanim sadnim čajem.

Utrujenost

Prve mesece ste utrujeni zaradi hitrih sprememb v telesu, kasneje pa zaradi povečane telesne teže in pomanjkanja spanja. Utrujenost je lahko tudi posledica slabokrvnosti, s katero se srečajo mnoge nosečnice. Količina krvi v telesu se namreč poveča, količina železa v krvi pa ne dovolj, zato pride do pomanjkanja, ki ga je treba po zdravnikovih navodilih nadomestiti z ustreznimi pripravki.

Poskusite:

• Dremež: Kadar koli morete, poskusite vsaj za nekaj trenutkov zadremati.
• Kreša: Je bogat vir železa. Dodajajte jo solati ali sendvičem, lahko jo potresete tudi po juhi.

Zaprtje in hemoroidi

Progesteron upočasni prebavo, zato lahko pride do zaprtja, posledično pa tudi do nastanka hemoroidov.

Poskusite:

• Vlaknine: Jejte z vlakninami bogata živila in pijte dovolj tekočine, da boste pospešili prebavo. Same vlaknine brez zadostne količine tekočine samo poslabšajo težave.
• Peteršilj, česen, citrusi: Vsi so bogati z vitaminom C, ki krepi žile in zmanjšuje možnost nastanka hemoroidov.

Nespečnost

Zgaga, krči v nogah, pogosti obiski stranišča in strah pred porodom ter materinstvom so dovolj velik razlog, da marsikatera nosečnica prebedi dolge noči.

Poskusite:

• Sivka: V kad dodajte nekaj kapljic eteričnega olja sivke, da se boste bolj sprostili.
• Vitamin B: Jejte hrano, ki je bogata z vitaminom B – polnozrnati izdelki, oreščki, zelenolistnata zelenjava, kot so zelje, blitva in špinača, lahko opazno dvignejo raven vitamina B v telesu.
• Večerno umirjanje: Namesto da bi zvečer pogledali napet film in bedeli do polnoči pred televizorjem, si raje omislite sproščujočo kopel ob umirjeni glasbi.

Srbečica

Ko se koža na trebuhu med nosečnostjo razteza, ni nič nenavadnega, če začne srbeti. V zelo redkih primerih je srbečica sicer lahko znak hujše bolezni, vendar pa je skrb odveč, če srbečica ni neznosna.

Poskusite:

• Ameriški slamnik: Kožo si umijte s čajem iz ameriškega slamnika ali kamilic, ki pomirjata srbečico. Primeren je tudi izvleček arnike, ki povečuje prožnost kože in zmanjšuje možnost nastanka strij.
• Vitamin B6: Krompir, avokado in stročnice v prehrani blažijo srbečico.
• Vlažilne kreme: Srbenje je bolj neprijetno, če je koža izsušena, zato uporabljajte primerne vlažilne pripravke, kreme ali losjone brez dodanih dišav.

Akupresurne točke za boljše počutje

Vrtoglavica: Pritisnite največjo žilo na notranji strani zapestja, dve širini palca pod sklepom.

Utrujenost: Pritisnite točko neposredno pod palcem na notranji strani zapestja na največji gubi.

Premagovanje strahu: Za to obstaja več akupresurnih točk:

• na zunanji strani zapestja v ravnini s sredincem, dve širini palca pod sklepom
• za širino dlani pod kolenom,
• na notranji strani zapestja, na največji gubi, tik pod mezincem,
• tik pod nohtom sredinca, na strani, ki je bližja palcu,
• na obeh straneh tilnika, kjer se stikata lobanja in hrbtenica.

Nervoza: Naredite pest s palcem zunaj. Pritisnite tik nad točko, kjer se stikata palec in kazalec.

Bolečine v hrbtu:

• na spodnji strani obeh kolen, točno na sredini pregiba,
• na zunanji strani gležnja, tik za kostjo,
• na vrhu ramen, na pol poti med vratom in zunanjim robom rame,
• za dva prsta širine od hrbtenice, v višini komolcev.

Zaprtje: Tik pod nohtom na nožnem palcu, na notranji strani, bliže ostalim prstom.

Zgaga: Ista točka kot pri vrtoglavici.

Hemoroidi: Kot pri bolečinah v hrbtu – na gležnju in ob hrbtenici.

Bruhanje:

• za dlan pod koleni,
• na notranji strani sredinca na roki, tik pod nohtom,
• na gubi pod palcem, na notranji strani zapestja,
• med dvema najbolj izrazitima vretencema na vrhu hrbtenice.

Bodoča mamica se zjutraj zbudi, zazeha, se odpravi v kopalnico ... Kaj pa drobno bitje, ki raste v njej? Tudi detece se že pred rojstvom navadi preživljati dan v ustaljenem redu. Ta pa ni vedno tak kot mamin.

Ko boste prvič začutili gibe svojega nerojenega otroka, bo to neredno, nikoli ne boste vedeli, kdaj se bo spet premaknil. A bolj ko bo nosečnost napredovala in močneje ko ga boste čutili, bolj boste spoznavali, ob katerih urah je najbolj živahen in kdaj se umiri. Strokovnjaki so dokazali, da si tudi nerojeni otroci ustvarijo svoj dnevni ritem. To se zgodi okoli sedmega meseca nosečnosti.

Dobro jutro!

Čeprav se vam morda zdi, da nerojeni otrok plava v čisti temi, to ne drži povsem. Močno sonce, ki osvetljuje vaš trebušček, osvetli tudi njegov mali dom. V njem je sicer še vedno temno, a vseeno za odtenek svetleje kot sredi noči.

Okoli 30. tedna nosečnosti imajo nekateri nerojeni otroci že tako natančen dnevni urnik, da se vsak dan zbudijo ob točno isti uri, pet minut prej ali pozneje. Vendar pa to ne pomeni, da bo buden takrat, kot boste vi, in da bo spal skupaj z vami. Pogosto je ravno obratno. Mamica, ki podnevi hodi naokrog in se ukvarja s svojimi opravki, ga nežno ziblje, zato otročiček pogosto zaspi. Lahko se celo zgodi, da ga cel dan ne čutite. Zvečer, ko po napornem dnevu ležete v posteljo in se sprostite, pripravljeni na mirno noč in željni nujno potrebnega počitka, pa se navihanec predrami in vam da jasno vedeti, da z mirno nočjo ne bo nič.

Nerojeni otroci spijo kot vsa ostala živa bitja, ko so budni, pa so lahko zelo aktivni ali pa so zelo mirni in samo s svojimi razvijajočimi se čuti sprejemajo signale iz okolice, ne da bi pri tem mignili s prstkom.

Koliko gibov na dan?

Ginekolog proti koncu nosečnosti vsaki bodoči mamici naroči, naj šteje otrokove gibe. Marsikateri pa ne pove, kaj se šteje kot en gib. Se kot enkrat šteje vseh tistih pet minut, ko vas njegov nogometni trening premetava od hladilnika do štedilnika in obratno, ali velja za en gib res en sam gib, ki se jih v enem samem sklopu razgrajanja lahko nabere tudi 30 ali več?

Slednje drži. En gib je en gib. Če jih vsak dan začutite okoli 20, je z otrokom verjetno vse v najlepšem redu. Največ in najmočneje jih boste čutili med 20. in 30. tednom nosečnosti, ker ima takrat v maternici še dovolj prostora za prekopicevanje in druge akrobacije. Zadnjih deset tednov se zaradi naraščajoče prostorske stiske bolj umirja, vendar ga boste še vedno dobro čutili. Včasih celo predobro, še posebno, ko vam bo masiral ledvice ali vas sunil v trebušno prepono, da boste naslednje pol minute lovili sapo. A čeprav bodo njegovi športni podvigi za vas na trenutke boleči, skoraj ni mamice, ki se ne bi strinjala, da je otrokovo premikanje v trebuhu eden najlepših občutkov, kar jih človek lahko doživi. In mnoge ga po porodu krepko pogrešajo.

Čas za igro

Tudi nerojeni otrok se igra. Po svoje, seveda. Maternica je za otroka, ki razvija čute in odkriva svet okoli sebe, izvrstno igrišče. Kadar potrebuje nežen dotik, se stisne k posteljici, brenka na popkovino in se kobaca. V tej igri se mu lahko pridružite tudi vi. Z božanjem trebuščka, ko je živahen, mu boste pokazali svojo prisotnost. Če boste redno trepljali izbokline, ki jih na vašem trebuhu naredi z nogami ali ritko, se lahko zgodi, da bo na vaše trepljanje odzdravil z brco.

Lačen sem!

Seveda se tudi nerojeni otrok hrani. Njegova hrana prihaja v organizem po popkovini in je odvisna od hrane, ki jo uživate vi. Če uživate hrano z močnim okusom, na primer izrazito začinjeno, to čuti tudi otrok. Morda boste kasneje, ko bo vaš korenjak že jedel gosto hrano, opazili, da prav tako kot vi obožuje na primer okus česna.

In ravno tako kot odrasli: na trenutke tudi nerojeni otroci potrebujejo sladkorno bombo, ki jim da novo energijo. In ker smo ljudje različni že od časa pred rojstvom, ni nič čudnega, če se različni nerojeni otroci različno odzivajo na posamezna živila. Nekateri postanejo najbolj živahni, če se mamica posladka z ogromno porcijo jagodne marmelade, drugi pa, če si privošči pet kepic sladoleda. Odziv na vašo sladkosnednost sicer ne bo takojšen. Sestavine hrane morajo najprej preiti v vašo kri, nato pa pripotovati do njega. Ampak čez pet, deset ali petnajst minut boste verjetno že opazili njegov odziv.

To je dobro vedeti za vnaprej. Kadar se vam bo zdelo, da je otrok preveč miren ali če ga proti koncu nosečnosti čez dan ne boste čutili, ga lahko malo podražite. Pojejte kaj sladkega ali popijte kozarec hladnega soka. Če tudi pol ure potem ne boste začutili otrokovih gibov, se posvetujte z zdravnikom.

Lahko noč, otroci!

Kot že rečeno, marsikateri navihanec v trebuhu postane najbolj živahen takrat, ko se je njegova mamica pripravljena zazibati v spanec. Če bi ga radi nekako pomirili, da bosta oba lahko ponoči počivala, vam svetujemo, da si vzamete nekaj minut časa in se v postelji namažete s kremo proti strijam. Koristilo bo vaši koži, obenem pa boste otroku nudili pomirjujočo masažo, po kateri bo morda lažje zaspal. Vi pa tudi.

Če verjamete, da vas otrok v maternici sliši, mu lahko poveste pravljico za lahko noč ali zapojete pesmico in tako že pred njegovim rojstvom postavite temelje rutine, ki vam bo kasneje, po porodu, krepko pomagala vzpostaviti normalen ritem spanja. Uvedete lahko tudi nežno večerno glasbo, ki bo uspavala vas in otroka. Vendar bodite pripravljeni, da jo boste morali verjetno predvajati vsak večer tudi po otrokovem rojstvu, ker je bo navajen in se bo ob njej najlažje umiril. Zato pazite, kaj izberete. Raje ne kakšne muhe enodnevnice, ki se je boste naveličali že po treh dneh. Klasika, morda Mozart ali Chopin, bo še najboljša izbira.

Tudi sredi noči lahko pričakujete bujenje, čeprav je zunaj še trda tema. Otrok v maternici spi v krajših obdobjih – podobno, kot bo takoj po porodu. Morda bo miren le pol ure ali uro in pol, kaj dlje pa že težko. Zato se navadite, da že pred porodom počivate tudi čez dan. Če je le mogoče, poskusite zaspati takrat, ko spi tudi on. Tako bosta oba spočita, ta navada pa vam bo pomagala ujeti prepotrebne minute spanca tudi po porodu.

Rojstvo novega družinskega člana prinese veliko veselja, pogosto pa povzroči tudi dolgotrajno tuhtanje, kaj bi ob rojstvu domači, sorodniki in prijatelji lahko podarili mladi mamici in njenemu naraščaju.

Vsak, ki se veseli novega rojstva, pa naj bodo to bodoči dedki in babice, sorodniki, prijatelji in sodelavci bodoče mamice ali kdo drug, bi seveda želeli prinesti kakšno darilce. A kakšno? Kaj bi koristilo ali bilo v lep spomin? Kaj izbrati, da mamica ne bi imela doma odvečne krame ali da se ji stvari ne bi podvajale?

Bodimo praktični

Ker se ljudje med sabo zelo razlikujemo, je izjemno pomembno poznati osebo, za katero kupujemo darilo. Nekateri ne dajo nič na darila, drugim so bolj všeč praktični izdelki, tretji bi bili užaljeni, če bi jim prinesli kaj uporabnega, ampak imajo raje kaj za spomin, četrti bi bili še najbolj veseli denarja ...

Če obdarjenka spada med tiste, ki ne dajo veliko na okrasje, ampak imajo raje kaj uporabnega, svetujemo, da bodoča starša pripravita seznam stvari, ki jih potrebujeta za otroka. Ta seznam naj pokažeta vsakemu, ki ju vpraša, kaj bi želela za darilo, pa si naj izbere tisti izdelek, ki ga lahko kupi v okviru svojih finančnih zmožnosti.

Nič ni narobe, če se zbere več takih, ki bi želeli kupiti darilo, na primer skupina sodelavcev, in skupaj kupijo kaj večjega in dražjega.

Bodoči obdarovanci – naj vam ne bo nerodno vprašati, kaj potrebujejo bodoči starši.

Bodoči obdarjenci – naj vam ne bo nerodno povedati, kaj si želite.

Če se boste držali tega, boste sebi in drugim prihranili precej časa in morda tudi slabe volje.

Vsi tisti, ki ste se namenili podariti kaj uporabnega, pa si z bodočima staršema niste preveč blizu, se držite prvega in najpomembnejšega pravila – ne kupujte oblačilc za novorojenčka!

Najmanjše številke otroci tako hitro prerastejo, da jih komaj kdaj lahko oblečemo vanje. In ker se ne spodobi, da bi mladim staršem trkali na vrata takoj po porodu, ampak kakšen mesec kasneje, je mogoče, da bodo takrat otročiča oblačili že v bolj udobne večje številke. Poleg tega tudi otroci niso vsi enako veliki. Nekateri že skoraj od začetka potrebujejo številko 68.

Pozanimajte se, kakšne pleničke uporabljajo v mladi družinici, ali mamica doji ali dojenčka hrani s prilagojenim mlekom (in katerim), katere čistilne robčke in kozmetiko za dojenčka uporablja, potem pa prinesite nekaj od tega.

In še eno darilo je duhovito, prikupno in zelo praktično. Izdelajte list s kupončki za večerno varovanje dojenčka. Tako bosta mlada starša vsaj nekajkrat lahko odšla na večerjo ali v kino, da se malo sprostita in si privoščita nekaj trenutkov zase, medtem ko bosta pustila otroka v vaših varnih rokah.

Če ste prinesli darilo za najmlajšega družinskega člana, ne pozabite prinesti tudi malenkosti za starejše otroke, če jih že imajo.

Osebna darila

Če želite podariti kaj osebnega, se že skoraj ne spodobi, da bi naravnost vprašali bodočo mamico, kaj naj ji prinesete. Osebna darila so izraz vašega odnosa do nje in otroka, ki se bo rodil.

Zlatnina oziroma drug nakit je primerno darilo, če ga podari očka ali dedki in babice. Ostali sorodniki in prijatelji pa lahko prinesejo kozmetiko ali pa mamici privoščijo sproščujočo masažo, nego v kozmetičnem salonu ali kaj podobnega.

Nekaj posebnega

Če želite, da bi vaše darilo izstopalo, se sprehodite po trgovinah in bodite pozorni na nenavadne malenkosti ali kaj takega, iz česar lahko sami izdelate izvirno darilo. Mi pa vam lahko pri tem damo nekaj predlogov.

• Živopisana posteljnina ali različne drobnarije za otroško sobo so prikupno darilce. Kupujte jih v kontrastnih barvah, da jih bo otrok lahko videl. Pastelne barve so pisane mamicam na dušo, otroci jih ne razločijo.
• Darilna košara s potrebščinami za najmlajšega, je lepa in uporabna. Košarico, v katero bo mamica lahko kasneje spravljala različne potrebščine, lahko kupite v skoraj vsaki samopostrežni trgovini. Vanjo pa lahko naložite par nogavičk, slinček in podobne malenkosti, po možnosti barvno usklajene, da bo darilo še lepše na pogled.
• Starinske igračke so lepe, in čeprav smo v dobi visoke tehnologije, še vedno več kot uporabne. Prinesite na primer lepega lesenega konjička, ki ga otrok vleče na vrvici za sabo.
• Če imate kaj umetniške žilice, narišite risbico, v katero vključite tudi otrokovo ime, in jo dajte uokviriti.
• Za srečo lahko otroku podarite zapestnico z različnimi obeski. Nosil je verjetno ne bo, ker so obeski prenevarni za otroke, mlajše od treh let, ostala pa mu bo v lep in večen spomin.

Otroci le redko na hitro in nenapovedani pokukajo na svet. A včasih se zgodi tudi to. Nekaj popadkov in glavica je zunaj, še preden uspete poklicati rešilni avtomobil. Iz razloga, ki doslej še ni povsem razjasnjen, se maternica krči, vendar pa nosečnica teh popadkov ne čuti, dokler ni prepozno, da bi prišla do porodnišnice.

V Sloveniji večina žensk rodi v porodnišnici. Porod doma ni izbira, ki bi bila prepuščena nosečnici, tako kot je ponekod v tujini. A otroci se včasih požvižgajo na doktrino, pravila in postopke. Vseeno jim je, ali ste doma, ali morda v trgovini, ali ste sami, ali je še kdo z vami.

Ker je Slovenija dokaj majhna in z dobro razpredeno mrežo zdravstvenih domov, so ti primeri zelo redki, a vseeno se lahko zgodi, da zapade visok sneg, ceste niso očiščene, vi pa živite v malce bolj odročnem kraju, do koder morda rešilni avtomobil ne bo mogel priti dovolj hitro.

Če se vam to pripeti, je najbolje, da ubogate svojo intuicijo. Vaš otročiček in vaše telo se skupaj trudita, da bi novo bitje prišlo na svet, zato poslušajte, kaj vam telo govori. Za začetek pa se postavite v položaj, v katerem se boste najbolje počutili – na vse štiri, v počep ali pa se naslonite ob steno.

Nekaj nasvetov za tistega, ki bo pomagal pri porodu

Če se vam pripeti, da vaša žena, hčerka, prijateljica začne nenadoma rojevati, se držite naslednjih navodil:

Jutranje slabosti, bolečine v križu in otečeni gležnji vas morda spravljajo v slabo voljo, ampak nosečnost ima tudi cel kup prednosti. Se vam ne zdi? Preberite ...

Večina zdravnikov svetuje, naj se par po porodu vsaj šest tednov odpove spolnim odnosom. Preden pa označite ta datum na koledarju, naj vas opozorimo, da je šest-tedensko pravilo le približni okvir. Nič nenavadnega ni, če traja več kot šest tednov, da se zopet vzpostavi spolno življenje, kakršno je bilo pred porodom

Sram in odbijanje
Ženska, ki ima za sabo čez dan hitenje med hranjenjem in previjanjem in prenekatero neprespano uro ponoči, zvečer razumljivo ne razmišlja o erotiki. Stiki z otrokom ji nudijo veliko nežnosti, ki je zato ne pogreša s partnerjeve strani. Poleg tega se mnoge ženske pred partnerjem sramujejo svojega spremenjenega telesa.

Poporodna potrtost in depresija
Kar 70% novih mamic se mora po porodu spoprijeti z obdobji žalosti, joka, spremembe razpoloženja, nespečnosti, izgube apetita, nesposobnosti odločanja, jeze ali nemira. Ta poporodna potrtost lahko traja nekaj ur ali dni, v večini primerov pa izgine po nekaj tednih. Povzroči jo sprememba hormonov v materinem telesu. Če opazite, da žena trpi zaradi katerega izmed teh simptomov, ji lahko pomagate samo tako, da ji stojite ob strani in jo podpirate

Nasveti zanj
Če se vas partnerka izogiba in se noče ljubiti z vami, je povsem razumljivo, da se počutite odrinjenega. A namesto da bi jo za vsako ceno nagovarjali k spolnim odnosom, se raje poskusite postaviti v njeno kožo.

- Spomnite se, da v tem obdobju potrebuje samopotrditev. Božanje, objemi in komplimenti so zanjo izjemnega pomena.
- Ne pozabite, da je ženska seksualnost drugačna od moške. Ženska se v spolnost spušča bolj čustveno, ravno njena čustva do vas in do otroka pa so v tem času precej zmedena in prepletena.
- Vztrajajte, da občasno zvečer odideta sama na večerjo ali v kino. Pri tem jo osvajajte ob svečah in s šopkom rož.
- Spoštujte njeno sramežljivost zaradi spremenjenega telesa. Če vam objemi in poljubi ne zadoščajo, si dopovejte, da je vaša strpnost dokaz vaše ljubezni do nje.

Nasveti zanjo
Pomanjkanje želje po ljubljenju ni večno. Ne dramatizirajte tega in ne iščite nesmiselnih izgovorov. Bodite odkriti do sebe in do partnerja.

- Če vam vaše telo ni več všeč, predlagajte spolne odnose v temi.
- Če se bojite nove nosečnosti ali bolečin med odnosom, se o tem odkrito pogovorite s partnerjem, po potrebi pa tudi z ginekologom.
- Če ste preveč utrujeni od vsakodnevnih obveznosti, zaprosite za pomoč mamo, taščo, sestro ali moža. Nobena ženska ne more biti supermama, supergospodinja in superljubica obenem.

- Če vam ni do erotike, temveč le do nežnosti, to povejte svojemu partnerju. Lažje bo razumel vaša odkrita pojasnila kot neskončne izgovore, s katerimi se skušate izmuzniti intimnosti.

Solarij ni le modna muha, je koristen pripomoček za vsakega, ki se želi pripraviti na tople sončne dni, ki jih bo lahko preživel prijetno, brez nepotrebnih opeklin in z njimi povezanih bolečin ter ostalih neprijetnosti.

Kaj je solarij?
Človeštvo je odvisno od sonca, od UV-žarkov, energijsko in biološko aktivnih žarkov, ki so nujno potrebni za življenje. V rastlinah sprožajo nastajanje klorofila, telesom živali in ljudi pa dajejo energijo in spodbujajo nastajanje vitamina D.

Solarij je aparat z žarnicami, ki sevajo UVA- in UVB-žarke. UVB-žarki tvorijo melanin, od katerega je odvisen pigment, UVA-žarki pa koži dajejo porjavelost. Prvi profesionalni solariji so bili narejeni v šestdesetih letih in danes redno obiskovanje solarijev ni nedostopen luksuz. V času ozonskih lukenj je redno obiskovanje solarija tudi preventiva pred morebitnimi zapleti, ki jih lahko povzroči pretirana izpostavljenost soncu.

V kakšnih solarijih naj bi se počutile varne?
V naših kozmetičnih salonih lahko uporabljamo solarije različnih proizvajalcev z različno močnimi žarnicami. Obstajajo visokotlačne in nizkotlačne žarnice. Visokotlačna žarnica zagotavlja boljšo porjavelost v krajšem času. Poleg tega so žarnice lahko 80-160-vatne, lahko so navadne ali profesionalne. Življenjska doba navadne žarnice je približno 400 ur, profesionalne pa 800 ur. Pri profesionalnih je tudi delež žarkov UVB večji - okoli dva odstotka.

Žarnice je potrebno redno menjati. Nič ni narobe, nasprotno, celo zaželeno je, da se stranka pozanima o stanju solarija, ki ga obiskuje, in o moči žarnic aparata. Navsezadnje nihče ne želi zapravljati denarja, če ni nobenega učinka.

V salonih, ki želijo svojim strankam zagotavljati kakovostne usluge, redno izvajajo servise solarijev in ob teh pregledih merijo tudi moč žarnic.

V solariju si moramo zaščititi oči z ustreznimi očali, ki so priložena!

Prednosti solarija
Poleg lepe porjavelosti, ki jo lahko dosežemo tudi sredi zime, ima solarij tudi vrsto drugih koristnih učinkov:
- kožo pripravimo na sonce, ustvari se pigment, ki preprečuje opekline ob izpostavljenosti poletnemu soncu;
- ljudje z alergijo na sonce se lahko vnaprej postopno prilagodijo prihajajočemu soncu;
- solarij ogreje telo, kar koristi ljudem z revmo ali po telesnih naporih;
- v solariju se nadzorovano izpostavljamo UV-žarkom;
- solarij ima hlajenje, zato se izognemo neprijetni in utrujajoči vročini;
- UV-žarki v solariju koristijo ljudem s problematično kožo;
- solarij zagotavlja porjavelost ljudem, ki težko prenašajo vročino zaradi različnih težav, na primer krčnih žil, povečane telesne teže, obremenjenega krvnega obroka ...<

Kdaj in kako pogosto v solarij?
Dermatologi ocenjujejo, da je v solariju primerno prebiti največ 20 ur v sezoni. Morda ne zveni veliko, a če vemo, da smo v solariju praviloma 10-20 minut, to pomeni vsaj 60 obiskov solarija. Le redki so tako pogosto pod umetnim soncem.

Svetlopolti ljudje morajo biti pri prvih obiskih solarija zelo previdni in se ne smejo izpostavljati več kot deset minut. Primeren čas je odvisen od vrste in moči solarija. Če ne veste, koliko časa se lahko sončite, povprašajte kozmetičarko v salonu. Pri prvem obisku naj določi tip kože in temu prilagodi čas delovanja solarija.

Pri določanju tipa kože je pomembna naravna barva las, barva oči (pozimi je večina ljudi zelo svetlopolta in je težko kar koli natančnega določiti le na podlagi kože), veliko nam povedo tudi dosedanje izkušnje pri sončenju in naše poletne navade. Nekateri ljudje imajo lahko sicer svetlo polt, ki na soncu pordi, vendar to niso opekline in bolečin pri tem ne čutijo. A praviloma so svetlopolti ljudje občutljivejši od ljudi s temnejšo poltjo, temnimi lasmi in rjavimi očmi.

Če želimo na dopust oditi brez strahu, da bi nam teden ali dva na soncu povzročila preglavice, je dobro, če začnemo solarij obiskovati že aprila, maja. Tako bo koža julija ali avgusta dovolj pripravljena na dolgotrajno izpostavljenost soncu. Tudi v senci lahko dobimo dodaten odtenek barve in ni nam potrebno cele dneve poležavati na izčrpavajoči vročini, da bi se z dopusta vrnili vsaj malo porjaveli.

Čeprav so zdaj topli meseci, pa je pametno razmišljati tudi o zimi, še posebno, če nameravamo nekaj časa preživeti na smučanju. Solarij kožo primerno pripravi na močno gorsko sonce, ki ima ob zasneženih poljanah še večjo moč na našo kožo, in to ravno na občutljive dele obraza, ki niso zaščiteni z oblačili ali s sončnimi očali.

Nega telesa prej in potem
Pod žarnice solarija spada samo čista koža! Upoštevati moramo, da se v solariju vsakodnevno zvrsti več ljudi, zato je čistoča nujna. Pred uporabo mora biti solarij temeljito očiščen in ležalno površino je potrebno po vsaki stranki še dodatno obrisati z ustreznim čistilom, ki ne poškoduje aparata in ne draži kože.

Kadar gremo v solarij, ne smemo uporabljati parfumov, krem, pudra in podobnih kozmetičnih preparatov, razen krem za sončenje, če imamo res občutljivo kožo. A bolje je, če ustrezno skrajšamo čas izpostavljenosti UV-žarkom. Koža mora biti čista, stare, odmrle celice povrhnjice se sicer ob vplivu toplote in žarkov ter potenju še hitreje luščijo in ostajajo na površini solarija.

Po solariju si privoščimo osvežilno prho, po prhi pa še losjon za telo, ki koži vrne izgubljeno vlago, jo naredi voljno, mehko in jo hrani. Brez skrbi, s prhanjem po solariju ne moremo izprati komaj pridobljene barve, koži pa omogočimo, da zadiha in se sama od sebe obnavlja - z novim barvnim odtenkom.

Razlika med porjavelostjo na soncu in v solariju

Razlik med barvnimi odtenki ni. Ne obstaja značilna porjavelost iz solarija. Izpostavljamo se enakim žarkom, vendar nam solarij omogoča enakomernejšo porjavelost brez morebitnih opeklin in luščenja kože ob katerem koli času, le zato lahko opazimo, da se je nekdo sončil v solariju, drugi pa na soncu. Porjavelost v solariju je enakomerna, tudi na mestih, kamor sončni žarki redkeje posvetijo - na notranji strani stegen in podobno. Ker smo v zasebnosti solarija goli, so porjaveli tudi deli, ki jih sicer skrivamo pod kopalkami, in izognemo se svetlejšim lisam okoli vratu, na ramenih in okoli pasu, ko zamenjamo kopalke ali ko oblečemo odprto bluzo.

Piše: Doc. dr. Vislava Globevnik Velikonja, specialistka klinične psihologije, zaposlena je na Ginekološki kliniki Ljubljana

Družba različnih kultur doživlja rojstvo otroka kot vesel dogodek. To je čas praznovanja, izpolnitve in upanja. Osebna izkušnja rojstva pa je pogosto v popolnem nasprotju s to idealizirano podobo, saj se veliko žensk počuti slabo, tudi njihovo razpoloženje se spreminja. Namesto pričakovanega miru se marsikatera sreča z novimi zahtevami, ki jih pred njo postavlja dojenček, na katere je bila preslabo pripravljena. Ob tem nima potrebne podpore in pomoči: v novem urniku pogreša stari red in rutino, pojavijo se neprespane noči, njena vloga se spremeni, vključujoč tudi karierne odločitve, drugačen je odnos v partnerstvu, pokaže se težje prilagajanje na starševstvo, partner je pogosto odsoten zaradi zahtev svojega poklica, včasih njuna zveza celo razpade. Prav tako so stresi lahko povezani s socialno izolacijo, finančnimi težavami ali nepričakovano težkim porodom. Čustveni prevrat pri občutljivih ženskah lahko vodi v depresijo različnih stopenj.

Le malo žensk (1-2 na 1000 porodov) pade v pravo depresivno psihozo. Precej več (10-20 %) pa jih doživi poporodno depresijo – stanje, ki ga označujejo občutja žalosti, krivde, ničvrednosti in tesnobe, razmišljanje o samomoru in smrti, težave s koncentracijo in odločanjem, motnje apetita in spanja, izguba interesov in energije. Ti znaki niso le prehodni in lahko vztrajajo različno intenzivno še leta.

Poporodno depresijo lahko razlikujemo od poporodne otožnosti in poporodne psihoze na podlagi jakosti in trajanja depresivnih znakov.

Poporodna otožnost

Poporodna otožnost je zelo razširjena, skoraj 80 odstotkov žensk po porodu izkusi obdobje čustvene labilnosti, ki se pojavi v prvih dveh tednih po porodu. Nekateri temu stanju rečejo kar “tretji dan”, “poporodni maček” ali “jokavi dan”. Vrsto bolj ali manj posrečenih imen je to stanje dobilo, ker se v večini primerov res pojavi tretji dan po porodu, navadno ne traja več kot dan ali dva in se konča samo od sebe, brez kakršne koli terapije. Najboljša terapija za to stanje je mož, ki z ženo preživi na tak dan več časa, ji nudi povsem praktično pomoč ob otroku in pokaže razumevanje za njeno stisko. Značilno je, da ženska pogosto podvomi, da bo zmogla biti dobra mama, da bo vedela, da je z otrokom vse v redu in je pogosto preobčutljiva na povsem običajne pripombe. Nekateri raziskovalci navajajo, da je psihično počutje ženske v prvih treh dneh po porodu najboljši napovedovalec kasnejšega pojava poporodne depresije. Večina avtorjev poporodno otožnost pripisuje predvsem hitrim hormonskim spremembam po porodu, drugi pa tudi temu, da se vsa pozornost nenadoma usmeri na otroka, nanjo, ki je vendarle najbolj zaslužna za vse skupaj, pa se kar malce pozabi. Ženska po porodu potrebuje tudi priznanje, razumevanje in pozornost. Veliko vlogo ima tudi zdravstveno osebje, zlasti babice, da jim ženska zaupa, deli z njimi svojo moč in nemoč, povezano s porodom.

Poporodna psihoza

Poporodna psihoza je veliko redkejša, a precej resnejša. Prizadene le 1-2 ženski na 1000 porodov in ponuditi jim moramo takojšnjo psihiatrično pomoč. Za poporodno psihozo je značilno močno moteno razpoloženje in vedenje. Kaže se z zmedenostjo, nemirom, halucinacijami, razočaranjem ali ekstremno neorganiziranostjo. Pojavi se nenadoma, v prvem tednu po porodu, zahteva takojšnjo hospitalizacijo ženske v psihiatrični ustanovi, zdravljenje s psihotropnimi zdravili ter posledično prekinitev dojenja. Pogosto obstaja resna nevarnost samomora in razširjenega samomora. Pri nas so te matere ločene od svojega otroka, v svetu pa se že pojavljajo oddelki, kjer poskušajo tudi v tem času omogočati stik matere z otrokom. Zdravljenje je naporno in dolgotrajno. Obstaja velika nevarnost ponovitve ob naslednjem porodu.

Poporodna depresija

Pojavnost in pogostost

Poporodna depresija se v večini primerov razvije v prvih treh mesecih po porodu, drugi pojavni vrh pa lahko nastopi celo šest do osem mesecev po porodu. Lahko bi rekli, da vsaj ena od desetih žensk po porodu trpi zaradi poporodno depresijo, četudi ne upoštevamo psihotičnih oblik. Marsikatera depresija ostane neznana, ker ženska težave skriva in ne poišče pomoči. Včasih pa ostane neprepoznana, ker se skriva za anksiozno in telesno simptomatiko.

Zdravljenje

Poporodna depresija je razmeroma lahko ozdravljiva oziroma je omogoče omiliti njene znake, če ženska pravočasno poišče pomoč. Zlasti če je v terapiji pripravljen sodelovati tudi partner, pogosto hitro dosežemo želene učinke. Ob tem tipu depresije se običajno skušamo izogniti psihotropnim zdravilom, ker si večina v tem času želi nadaljevati z dojenjem. Zelo učinkovita pa je kombinacija kognitivnovedenjske, družinske in relaksacijske terapije.

Posledice

Dolgotrajna in nezdravljena poporodna depresija ima več dolgoročnih neugodnih posledic. Slabo vpliva na duševno zdravje ženske in depresivna simptomatika se lahko vleče več let. Negativne posledice ima tudi na odnos mati-otrok. Depresivna mati se pogosteje manj odziva in je manj občutljiva na otrokove potrebe. Če pa se dolgotrajna depresija poveže še s partnerskimi težavami in socialno odtujenostjo družine, ima otrok lahko težave v čustvenem, socialnem in kognitivnem razvoju. Pogoste dolgotrajne posledice so tudi zanemarjanje ali zlorabljanje otroka. Da bi preprečili tovrstne posledice, v obravnavo poporodne depresije vključujemo posebna prizadevanja za izboljšanje odnosa mati-otrok.

Ženske s poporodno depresijo ocenjujejo svoj partnerski odnos kot slab na področju dogovarjanja, zadovoljstva in podpore. Velikokrat je bil tak že pred nosečnostjo. Slab zakon spada med tvegane dejavnike za pojav poporodne depresije. Stresnost poporodne depresije pogosto še poslabša zakonske težave, jih podaljšuje in naredi opaznejše. Tudi moški žensk s poporodno depresijo izražajo več težav s svojim razpoloženjem v enoletnem obdobju. Veliko parov ne zmore obvladati poporodni depresiji pridruženih težav, kot so pomanjkanje zanimanja za spolnost, razdražljivost in nesposobnost obvladati otroka. Marsikateri par v pripravah na starševstvo ni upošteval velike čustvene obremenitve, ki ju le-to prinaša. Tudi veliko moških v teh parih izkusi psihiatrične težave, kot so splošna anksioznost ali celo epizoda velike depresije, ki pogosto sledi kmalu po izbruhu depresije pri ženski.

Dejavniki tveganja

Sodobno razumevanje poporodne depresije temelji na biopsihosocialnem modelu, ki predpostavlja medsebojno povezanost psiholoških, socialnih in bioloških dejavnikov pri njenem nastanku.

Poznamo več skupin dejavnikov tveganja za pojav poporodne depresije. Med pomembne stresne dejavnike štejemo težke življenjske dogodke, kot so komplikacije ob rojstvu, izguba službe ali zdravstvene težave, pa tudi predhodne spontane splave ali mrtvorojene otroke. Pomembno vplivajo na pojav tudi družinske in zakonske težave, pomanjkanje podpore s strani družine ali socialna izolacija. Osebnostne značilnosti matere so lahko vzrok težav, zlasti če je nagnjena k perfekcionizmu, če je pesimistično naravnana, če je nesamozavestna ali ima slabe socialne spretnosti in negativna stališča do vzgoje otrok Včasih vse skupaj otežujejo tudi socialni pritiski in kulturna pričakovanja o popolni, razdajajoči se, srečni in zadovoljni materi. Tudi če je sama ali kdo v družini imel depresijo, je večja verjetnost za njen nastanek po porodu. Pogosto se poporodna depresija ponovi po naslednjem porodu. Tudi če je imela ženska slabe izkušnje s svojo materjo ali bila spolno zlorabljena, lahko pričakujemo več težav. Včasih prispeva k pojavu tudi težavnost otrokovega temperamenta, njegova bolehnost ali drugačnost. Ob tem ne smemo pozabiti na pomembnost psihičnega počutja med nosečnostjo.

Preprečevanje

Veliko bolje kot zdraviti poporodno depresijo je njen nastanek in razvoj preprečiti. Pomembno je, da zna ženska od prvega dne po porodu poskrbeti tudi zase. Da se zaveda, da popolne mame ni in da tudi ona to ne bo. Saj niti ni potrebno. Dovolj in celo bolj zdravo za celo družino je, če mama zna biti ravno prav dobra mama, da zna poleg skrbi za druge poskrbeti tudi zase. Da dovoli tudi možu, da previje otroka, ga potolaži, poljubkuje, da ima sama nekaj časa čisto zase bodisi za osebno nego, sproščujočo kopel, obisk pri frizerki, čaj s prijateljico ali poporodno telovadbo. Prav nič ni narobe, če mož kdaj ponoči vstane in potolaži otroka, da se mama, če je močno utrujena, lahko naspi. Prav tako ni nič narobe, če za kakšno uro dnevno za otroka poskrbita babica ali dedek, če ju nova družinica le ima kje na dosegu, da gresta lahko kdaj s partnerjem tudi sama na sprehod in da imata nekaj časa čisto zase. Ženska bi morala imeti koga, s katerim bi delila vsa svoja občutja in doživetja, ki so v poporodnem obdobju zelo bogata in močna. Ženska, ki bo s svojim otrokom le 23 ur na dan, a zadovoljna s seboj, bo dala svojemu otroku kot mati veliko več kot tista, ki bo z njim 24 ur na dan, a ob tem depresivna.

Otrokov očka ima pomembno vlogo pri preprečevanju poporodne depresije. Če ima ženska občutek, da ima v njem dobrega partnerja zase in dobrega očeta za svojega otroka, odpade velik del vzrokov za poporodno depresijo. V prvih mesecih ženska potrebuje njegovo dovoljenje in razumevanje, da je lahko predvsem samo mama, saj čuti potrebo po tesni simbiozi z otrokom. Kasneje pa je prav očka tisti, ki mamico počasi in prijazno povabi iz te simbioze z otrokom in jo spomni, da ni samo mama, temveč tudi žena, prijateljica, soseda … In da ni čisto nič narobe, če opravlja v življenju vse tiste vloge, ki jih želi, da bo zadovoljna. Marsikatera ženska pa je po porodu neprijetno presenečena, ko ugotovi, da ima doma pravzaprav dva otroka: enega dojenčka, drugega pa malo večjega, in da je ta večji njen mož, ki postaja vse bolj ljubosumen na lastnega otroka.

Novopečena starša ne smeta postati samo ati in mami, pač pa morata znati ohraniti tudi partnerstvo. Starševstvo in partnerstvo sta za kakovost življenja zelo pomembni vlogi, ki ju je potrebni nenehno gojiti. Če pa na to pozabimo, lahko kaj hitro sledijo občutki neizživetosti, utrujenosti, izčrpanosti, prikljenjenosti na dom… - in s takimi neprijetnimi občutki se pogosto začenja poporodna depresija.

Kako depresijo prepoznati in kdaj po pomoč

Normalno je, da ženska med nosečnostjo postane nekoliko bolj občutljiva, čustveno niha, ter da je v drugi polovici nosečnosti bolj anksiozna??? in morda tudi depresivno razpoložena. Kadar pa so ta razpoloženja močnejša, je smiselno, da ženska že v nosečnosti poišče pomoč zaradi preprečevanja morebitnih poporodnih težav.

Depresivna motnja je opazna z več znaki:

• izguba zanimanja ali veselja do večine aktivnosti,
• nehoteno hitro izgubljanje ali pridobivanje telesne teže,
• večji apetit ali popolna izguba teka,
• nespečnost ali pretirana zaspanost,
• psihomotorni nemir ali upočasnjenost, ki ju lahko zaznajo tudi drugi,
• občutek pomanjkanja energije in volje, občutki izgube smisla ali občutki krivde,
• težave s koncentracijo ali odločanjem,
• občasno razmišljanje o smrti in samomoru.

Ni nujno, da so prisotni vsi znaki, pomembna je njihova jakost. Pogosto se ženska slabo počuti, a to okolica pa tudi zdravstveni delavci, če so usmerjeni samo na telesne znake, slabo prepoznavajo. Prav zato marsikatera poporodna depresija ostane neodkrita in ženska ne dobi ustrezne pomoči. Prav zato smo se odločili, da bo v novo Materinsko knjižico, ki jo dobi vsaka nosečnica, vključen tudi vprašalnik o psihičnem počutju ženske, ki naj bi ga vsaka izpolnila dva meseca pred porodom, v prvih dneh po porodu in ob prvem pregledu pri ginekologu – šest tednov po porodu. Rezultat naj bi pomagal tudi zdravniku ginekologu prepoznati tovrstne težave ženske, da bi ji lahko omogočil pravočasno in strokovno pomoč, če bi bilo to potrebno. Pomembna je tudi osveščenost vseh, zlasti žensk, da v primeru depresivnega počutja poiščejo nasvet strokovnjaka

V sodobni družbi se čedalje pogosteje srečujemo s težavami pri zanositvi. V Sloveniji, tako kot tudi v ostalih državah zahodnega sveta, ima težave 10–15 odstotkov spolno zrele populacije.

Neplodnost označujemo kot nezmožnost zanositve po enem letu rednih spolnih odnosov brez uporabe kontracepcije. V enem letu nezaščitenih rednih spolnih odnosov (3-4-krat tedensko) bo prišlo do nosečnosti pri približno 85 odstotkih parov. Zmožnost zanositve v enem menstruacijskem ciklusu je pri zdravem mladem paru 25 odstotkov, saj v vsakem ciklusu niso prisotni vsi pogoji za zanositev. Verjetnost zanositve je pri vsakem paru različna in odvisna od številnih okoliščin, ki določajo oploditveno sposobnost vsakega posameznika.
Epidemiološke raziskave razvitih evropskih držav kažejo, da štirje odstotki parov, ki si želijo otroka, ostanejo brez potomstva in 4–6 odstotkov parov ne uspe zaploditi drugega otroka. Z obravnavo primarne neplodnosti (kar pomeni, da ženska ni nikoli zanosila, moški partner pa ni še nikoli oplodil katere koli partnerke) ima izkušnje 10–16 odstotkov parov in 16–17 odstotkov parov ima izkušnje z obravnavo sekundarne neplodnosti (kar pomeni, da ženska ne more ponovno oploditi, pri moškem pa pomeni, da je že oplodil partnerko).
V Sloveniji naj bi pomoč zaradi neplodnosti iskalo okoli tisoč parov letno in vsak sedmi slovenski par naj bi bil neploden.
Čeprav se ponavadi poizkuša eno leto, pa je treba upoštevati tudi starost para. Pri ženskah, mlajših od 30 let, svetujejo naravno poizkušanje 12–18 mesecev in pri tistih do 40 let 8–12 mesecev. Ženske nad 40 let pa naj bi se že po šestih mesecih obrnile po pomoč k specialistu.

Vzroki za neplodnost so različni.
Vzrok za neplodnost je pri moškem, ženski ali obeh. Pri ženski ugotovimo vzrok za neplodnost pri 50 odstotkih, pri moškem v 35, nepojasnjenih neplodnosti je 10-15 odstotkov. V 15 odstotkih preiskovancev gre za več vzrokov in pri petini parov lahko najdemo vzrok pri obeh partnerjih.
Čim dlje traja neplodnost v zakonu, tem manjša je verjetnost spontane zanositve.
Ženski vzroki za neplodnost so lahko odsotnost jajčnikov ali jajčnih celic (prezgodnja menopavza),  okvara zorenja in sproščanja jajčnih celic oziroma motnje ovulacije (hormonske nepravilnosti, prevelika telesna teža, avtoimune bolezni),  težave pri potovanju spolnih celic (zrastline na jajčniku, neprehodnost jajcevodov, okvarjen migetalčni epitelij, bolezenske spremembe v maternici, okvarjena funkcija kanala materničnega vratu, nepravilnosti vagine itn.), nepravilnosti v spolnih celicah (kromosomske nepravilnosti, nesposobnost delitve ali nato vgnezdenja oplojenega jajčeca), endometrioza, starost (več kot 35 let) ter psihogeni vzroki (zmanjšan libido, boleči spolni odnosi, motnje menstrualnega ciklusa).
Moški vzroki so lahko odsotnost testisov ali semenčic (nespuščeni testisi, kirurška odstranitev mod, preboleli mumps), okvara zorenja in sproščanja semenčic v izvodila (slaba hormonska stimulacija ali okvara sistema kanalčkov zaradi vnetja, poškodbe, alkohola, kajenja, zdravil, previsoke temperature), motnje v ejakulaciji (ejakulacija nazaj v mehur, prezgodnji izliv), varikokela (dilatirana spermatična vena), kromosomske nepravilnosti, slaba kakovost semena (premalo spermijev, so slabo gibljivi, nepravilnih oblik) ter psihogeni vzroki (zmanjšan libido, slaba erekcija, motnje ejakulacije).
Pomembno je spolno življenje – priporočajo 3–4 odnose na teden ter čim manj stresno življenje.
Pri 85 odstotkih parov se vzrok za neplodnost najde. Zato se tudi zdravljenje neplodnosti začne z osnovnimi preiskavami, ki so namenjene odkritju vzroka. V preostalih primerih pa z znanimi diagnostičnimi metodami vzroka ne odkrijemo.
Nekateri vzroki se lahko odpravijo, pri drugih je potrebna oploditev z biomedicinsko pomočjo. Od vseh neplodnih parov je le 30 odstotkov takšnih, ki potrebujejo oploditev z biomedicinsko pomočjo (OBMP). Drugim lahko zdravniki do nosečnosti pomagajo bodisi s kirurškim zdravljenjem, z zdravili ali kombinacijo obojega. Zato naj bi bili postopki OBMP zadnja in vsekakor ne edina možnost zdravljenja neplodnosti.

Oploditev z biomedicinsko pomočjo
Oploditev z biomedicinsko pomočjo (kratica OBMP) označuje vse postopke zdravljenja neplodnosti, kjer se žensko spolno celico oplodi izven telesa, oplojeno jajčece pa se nato prenese nazaj v maternico. Pogovorno lahko temu rečemo tudi umetna oploditev.
Najbolj znana postopka sta oploditev in vitro  (IVF, ang. In Vitro Fertilization) in vnos semenčice neposredno v citoplazmo, torej v notranjost jajčne celice (ICSI, ang. Intracytoplasmatic Sperm Injection). Prvi otrok, spočet s klasičnim IVF-postopkom, je bila Louise Brown, rojena 25. julija 1978. Od takrat se je ta metoda izredno razmahnila in ima mnogo različic. Najprej je bila namenjena parom, pri katerih ženske niso imele jajcevodov, kasneje so jo uporabili tudi pri zdravljenju moške neplodnosti.
ICSI je novejša metoda, prvič uspela skupini belgijskih znanstvenikov leta 1992. Z metodo ICSI so se odprle možnosti za zdravljenje skoraj vseh oblik hude moške neplodnosti.

Umetna inseminacija ali osemenitev
Ena izmed najstarejših tehnik zanositve z medicinsko pomočjo je umetna inseminacija ali osemenitev. Gre za postopek, pri katerem vnesemo seme v ženska rodila takrat, ko je za to najprimernejši čas. Seme lahko vnesemo v maternični vrat, maternično votlino ali v jajcevode. Če ga vnesemo v maternični vrat, je lahko takšno, kot ga dobimo po masturbaciji, drugače pa mora biti očiščeno semenske tekočine.
Uspešnost osemenitev se giblje od 5-7 odstotkov (z moževim semenom) do 15-20 odstotkov (pri neznanem dajalcu) na ciklus. Ponavadi imajo namreč osemenitve z moževim semenom manjšo oploditveno sposobnost.

IVF in ICSI
Postopek IVF ali ICSI ima več stopenj.
1. Najprej s hormonskim zdravljenjem stimuliramo razvoj jajčnih celic in ovulacije v jajčniku (spodbujeni oz. stimulirani ciklus) ter nato pod nadzorom ultrazvoka spremljamo njihovo rast.
2. Jajčno celico, primerno za oploditev izven telesa, odvzamemo le nekaj ur, preden bi prišlo do spontane ovulacije. Odvzamemo jo lahko tudi v naravnem ciklusu, ne le v ciklusu, spodbujenem s hormoni. Če jo odvzamemo v naravnem ciklusu, dobimo le eno jajčno celico, v spodbujenem ciklusu pa imamo običajno na voljo več jajčnih celic.
3. Jajčece odvzamemo s posegom, ki mu pravimo izsrkavanje ali aspiracija. Postopek opravimo skozi vagino pod kontrolo UZ. Z iglo nabodemo jajčni mehurček in iz njega posrkamo vsebino. To vsebino damo v posodico z gojiščem in odložimo v inkubator. V inkubatorju so pogoji, ki omogočajo preživetje in razvoj celic za nekaj dni.
4. Tekočini z jajčno celico dodamo določeno število gibljivih semenčic (okoli 100000), ki jih s posebnim postopkom ločimo od ostalega dela semenskega izliva, saj bi tekočina iz ejakulata zavrla razvoj jajčne celice. Ob dobri kakovosti semena se semenčice vežejo na ovojnico jajčne celice ter jo oplodijo.
5. Lahko pa – pri določenih vrstah neplodnosti, zlasti hude moške – uporabimo tehniko ICSI, kar pomeni da mehanično vnesemo semenčico v notranjost jajčne celice, kar nam omogoča posebna naprava na mikroskopu.
6. Združitev semenčice in jajčeca opazujemo pod mikroskopom naslednji dan. V celici se pojavita dve jedri. Eno je jedro jajčne celice, drugo pa jedro semenčice. Čez nekaj ur njuni ovojnici izgineta, dedni zasnovi matere in očeta se združita in to pomeni nastanek novega življenja. Čez 24 ur opazimo, da se je celica delila na dve ali štiri nove celice (t. i. blastomere), ki tvorijo zarodek.
7. V naslednjih dveh do petih dneh prenesemo zarodke v maternico. Vse zarodke morfološko ocenimo. Glede na to se odločimo, katere bomo vrnili v maternico in katere zamrznili. Če se le da, spremljamo zarodke izven telesa pet dni in ne le dva dni. Tako jih lahko boljše selekcioniramo in tudi verjetnost ugnezditve zarodka, starega pet dni, je večja. Prenesemo lahko največ tri zarodke, vendar se največkrat odločimo za prenos od enega do dveh zarodkov, saj se tako izognemo možnosti, da bi oplodili trojčke.
8. Nato sledi spremljanje druge stopnje ciklusa. Ker je zaradi izsrkavanja tekočine okrog jajčne celice lahko motena funkcija rumenega telesca, ki zato ne izloča dovolj hormonov,  dajemo pacientki hormonalno podporo (terapija s progestageni in/ali HCG).
9. Po štirinajstih dneh ugotavljamo nosečnost.
Uspešnost metode IVF je 20-40-odstotna in odvisna od številnih dejavnikov. Zelo pomembni med njimi so vzroki, ki so pripeljali do neplodnosti.
ICSI je metoda, ki je danes namenjena skoraj izključno zdravljenju moške neplodnosti, sploh kadar je v izlivu le malo semenčic (lahko le nekaj), kadar se semenčice ne premikajo, so pa žive, ali kadar nimajo normalne oblike. ICSI predstavlja trenutno vrhunec sodobnega zdravljenja neplodnosti in je tudi eden najzahtevnejših postopkov OBMP. Uspešnost metode je 20–40 odstotkov.

Druge metode
Danes je mogoče opravljati še druge zahtevne postopke, kot so predimplantacijska (predugnezditvena) diagnostika, oploditev s pomočjo laserja, zamrzovanje semena in zarodkov.
-    Preostanek zarodkov, ki jih nismo vnesli v maternico,  lahko zamrznemo in shranimo za morebitne ponovne poskuse, ne da bi žensko ponovno obremenili s spodbujanjem ovulacije in aspiracijo jajčec.
-    Mnogi zarodki, ne glede na to, ali so bili spočeti v telesu matere ali izven telesa, se ne uspejo vgnezditi v sluznico maternice. Z laserjem ali s kislino lahko raztopimo del ovojnice zarodka in s takšno umetno odprtino v “ovojnici” zarodka omogočimo, da zarodek lažje sleče svojo “ovojnico” in  se vgnezdi v maternico.
-    Do leta 1994 je bilo zdravljenje neplodnosti pri parih, pri katerih moški niso imeli semenčic v izlivu, možno le z osemenitvijo s semenom neznanega dajalca. Danes iščemo semenčice tudi v obmodkih ali v samem tkivu moda, če jih ni v semenskem izlivu.
-    Z zamrzovanjem semenčic omogočimo očetovstvo moškim, ki so se odločili za sterilizacijo ali so jim bila moda odstranjena zaradi malignoma testisa ali so prejeli kemoterapijo. V primernih pogojih še po letih ali desetletju, ko jih odmrznemo, semenčice ne izgubijo svoje oploditvene sposobnosti.
-    Predimplantacijska genetska diagnostika. Iz tri dni starega zarodka vzamemo nekaj celic in pregledamo genetski material (nezaželeni geni, nepravilno število kromosomov itn.). Tako se v maternico prenesejo le zdravi zarodki.
-    Predvsem pri paraplegikih in moških s težavami z erekcijo pridobimo seme s pomočjo postopka elektroejakulacije. Z rektalno električno sondo pridobimo seme v splošni anesteziji.

V Sloveniji
Ženske od dopolnjenega 18. leta starosti do dopolnjenega 43. leta starosti imajo pravico do oploditve z biomedicinsko pomočjo, in sicer do največ šest ciklusov za prvi porod živorojenega otroka, za vsak nadaljnji pa največ do štirih ciklusov.
Pri ženski, mlajši od 35 let, se pri prvih dveh ciklusih zunajtelesne oploditve opravi prenos enega zarodka dobre kakovosti. Postopek oploditve z biomedicinsko pomočjo z odmrznjenimi zarodki se šteje v tisti ciklus, v katerem so bili zarodki zamrznjeni. Pri ženskah, starejših od 35 let, pa se število zarodkov za prenos določi v okviru strokovne presoje in upoštevajoč želje ženske.
Po podatkih treh slovenskih centrov za OBMP (Ljubljana, Maribor in Postojna) se v Sloveniji z metodami zunajtelesne oploditve spočne skoraj 3,2 odstotka otrok.
Slabosti in pomanjkljivosti
Od uvedbe OBMP se marsikateri sprašujejo, ali bi način oploditve lahko neugodno vplival na potek nosečnosti in na izid pri otroku.
Danes obstajajo prepričljivi dokazi le za večjo pogostnost večplodnih nosečnosti. Večplodna nosečnost je povezana s povečanim tveganjem za prezgodnji porod in večjo obolevnostjo in umrljivostjo novorojenčka.
Tudi pri enojčkih, rojenih po OBMP, je glede na raziskave tveganje za prezgodnje rojstvo, nizko porodno težo in zahiranost večje kot pri vrstnikih, rojenih po spontani oploditvi.
Pri plodovih in otrocih po oploditvi z metodo ICSI naj bi bilo več prirojenih napak, vendar ni dokazov, ali gre za posledico metode same ali za posledico dejavnikov, povezanih z neplodnostjo staršev, ali zaradi obeh vzrokov.
Zelo malo je dokazov, da bi OBMP lahko pomenila večje tveganje za razvoj rakavih in kroničnih bolezni, za učne in vedenjske motnje ali da bi lahko vplivala na kasnejšo plodnost potomcev.

Ana Mihelič

Viri:

Veljko Vlaisavljević. Neplodnost. V: Borko, Takač: Ginekologija. Univerza v Mariboru. 2006. 307-336.
Veljko Vlaisavljević. Znanstveno-ekonomski vidiki zdravljenja neplodnosti v Sloveniji. V: ISIS. Glasilo zdravniške zbornice Slovenije. Jan 2006. 34-42.
http://www.neplodnost.com/nacinizdravljenja.html
http://sl.wikipedia.org/wiki/Oploditev_z_biomedicinsko_pomocjo
http://mz.gov.si/si/splosno/cns/novica/browse/20/article/698/5553/?type=98&cHash=1472cc6c92
Seminarja s strani medeno srce (www.medenosrce.net): Tehnike asistirane reprodukcije (1998), mesto IVF v zdravljenju neplodnosti.

Kaj je amnioskopija?

Amnioskopija je postopek, s katerim se ugotavlja stanje ploda - ali je ta že zrel, ali ima v maternici še vedno optimalne pogoje, ali pa v trebuščku ni več na varnem in je potreben porod. Uporablja se predvsem ob predvidenem datumu poroda, z njo pa se iz barve plodovnice hitro ugotovi, ali naj nosečnost še traja ali ne.

Ko se približuje datum poroda in nosečnico redno spremljajo s kardiotokografom (CTG), se lahko zgodi, da ta ni dovolj reaktiven; to pomeni, da je potrebna amnioskopija, s katero se ugotovi, kakšna je plodovnica. Iz njene barve in količine je namreč možno ugotoviti, ali ima otrok v trebuščku še dobre pogoje ali pa posteljica že deluje slabše in plodu morda primanjkuje kisika.

Kadar je plodovnica bistra in je ne primanjkuje, se nosečnost nadaljuje, stanje ploda pa se ponovno oceni čez nekaj dni; če je plodovnica obarvana, pa se nosečnost prekine oziroma sproži porod.

Kako poteka?
Pri amnioskopiji se nosečnici skozi nožnico uvede tanek tubus (»slamica«), ki ima običajno premer od 1,2 do 2 centimetra. Zdravnik ga vstavi s pomočjo tipa in ga ob prstih vodi do materničnega vratu ter skozenj do plodovega mehurja. Postopek je enostaven, hiter in varen. Pride lahko le do manjše krvavitve (ki ni nevarna, ob večji krvavitvi pa je potreben nadzor). Redko pride do nenamernega predrtja plodovega mehurja, zaradi razkužitve zunanjega spolovila, sterilnega orodja in rokavic pa tudi infekcije niso pogoste.

Pred amnioskopijo je treba poznati lego posteljice, saj je ta lahko predležeča.

Amnioskopija se vedno prične z običajnim vaginalnim pregledom, s katerim se prepričamo, da nožnica in maternični vrat nista vneta, prav tako pa se oceni zrelost materničnega vratu. S prstom se nato otipa vodilni plodov del (običajno glavica), nato pa se ob prstu uvede amnioskop, ki ima na koncu tesnilo, v tubusu pa je tudi majhna lučka. Pritrdi se na plodov mehur, tako da je v ozadju plodov vodilni del (glavica), saj je plodovnico le tako možno pravilno oceniti.

Kakšna je plodovnica?
Pri amnioskopiji se oceni količina plodovnice in njena barva.

-    Pomanjkanju plodovnice pravimo oligohidramnion in je znak, da je otrok prenošen, posteljica pa ne deluje več dobro - torej je potreben porod. Pri amnioskopiji se količina celokupne plodovnice določa glede na to, koliko plodovnice je med plodovim mehurjem in njegovim vodilnim delom, zato to ni vedno trden dokaz, da je plodovnice premalo. Lahko da otrokov vodilni del (glavica) pač dobro zapira porodni kanal, tako da plodovnica ne more priti med glavico in mehur.

-    Bistra plodovnica je znak, da je s plodom vse v redu in da mu kljub temu, da je predvideni datum poroda morda že mimo, v trebuščku še čisto nič ne manjka. Za porod še ni povsem zrel, torej se nosečnost nadaljuje.

-    Rumenkasta plodovnica je značilna predvsem za nezrele plodove, torej je nosečnost nujno nadaljevati, lahko pa je tudi odraz Rh imunizacije (pri materah z negativnih Rh faktorjem), znak bolezni matere (hepatitis) ali tudi anomalije ploda.

-    Mlečna plodovnica je znak, da je otrok pripravljen na porod. Mlečno je obarvana zato, ker s ploda odpada verniks (bela sirasta snov, ki prekriva otrokovo telo). Ob mlečni plodovnici naj bi bil porod v nekaj dneh; če ni, se zmanjša tudi količina plodovnice in ta postane gosta ter bela.

-    Zelena plodovnica je znak, da je otrok že izločil prvo blato oziroma mekonij, torej je prenošen in je nujen porod. Plodovnica z mekonijem pove, da je delovanje posteljice že slabo, zaradi česar otrok tudi ne dobiva toliko kisika, kot bi bilo potrebno; na to se odzove z izločitvijo blata.

-    Rjava plodovnica običajno kaže na krvavitev v plodovnico, pri čemer je plod običajno v precej slabem stanju. Potrebno je takojšnje posredovanje.

Izabela Kovič