Večina dojenčkov je med šestim in devetim mesecem razvojno ter fiziološko pripravljenih na uživanje goste hrane. Takrat torej lahko pričnemo obroke materinega mleka oziroma mlečne formule nadomeščati s »pravo« hrano. Nekatere mame pa žal ne morejo počakati, s čimer lahko otroku tudi škodujejo.

 

 Mejniki v prehranjevanju dojenčka

Starost šestih mesecev pomeni, da je dojenček pripravljen na gosto hrano. Razlogi so razumljivi:

-         Otrokovo črevesje je dovolj zrelo.

-         Možnost, da bi dojenček vdihnil hrano, je zelo majhna.

-         Otrok nima več refleksa, zaradi katerega gosto hrano z jezikom potisne iz ust.

-         Dojenček že ve, kdaj je sit, in zna nadzorovati, koliko mora pojesti.

-         Dojenček pokaže, da je sit, tako da se obrne proč od hrane.

-         Dojenček ima dobro razvit nadzor nad glavo in lahko sedi pokonci brez opore ali z minimalno oporo.

-         Otrok je prvih šest mesecev užival zgolj materino mleko oziroma formulo ter s tem dobil vse potrebne hranilne snovi za najboljši začetek življenja.

 

Pri starosti enega leta lahko začnemo brez skrbi uvajati živila, ki so do takrat veljala za prepovedana ali dovoljena v majhnih količinah.

-         Otrokovo telo se na tuje proteine (na primer jajčne) ne odziva več kot na vsiljivce, ki jih je treba pregnati. Zato se zmanjša možnost alergij.

-         Otrokovo telo je že navajeno na različno hrano in se na nadaljnje novosti ne odziva z alergijami.

-         Otrokov razvoj je tako daleč, da nekatera živila, na primer kravje mleko, ne morejo več vplivati na njegovo zdravje.

-         Otrokovo črevesje je tako zrelo, da lahko predela tudi patogene snovi, kot so na primer spore botulizma v medu.

Zakaj počakati z gosto hrano?

1. Zaščita pred boleznimi je večja, če je otrok polno dojen, saj materino mleko vsebuje več kot 50 imunskih faktorjev (in verjetno vseh še sploh ne poznamo). Raziskave so na primer pokazale, da polno dojenje tudi po četrtem mesecu pripomore, da imajo otroci kar za 40 odstotkov manj vnetij srednjega ušesa, zmanjša pa se tudi stopnja respiratornih bolezni.
2. Prebavni sistem ima čas dozoreti. Če dobi otrok gosto hrano, preden je nanjo pripravljen, se bo slabo prebavila, kar bo vodilo do težav (boleča prebava, vetrovi, zaprtost). Ker raven prebavnih kislin in encimov ni dovolj visoka, je prebava beljakovin, ogljikovih hidratov in maščob težja.
3. Preprečevanje alergij na hrano je dokazano boljše, če goste hrane ne uvajamo do šestega meseca. Znano je, da imajo dojenčki do šestega meseca tako imenovano »odprto črevesje« - med celicami tankega črevesa je dovolj prostora, da molekule prodrejo naravnost v krvni obtok. Zato je dobro, če dojite, saj pridejo tja protitelesa iz materinega mleka. Kadar dajete otroku gosto hrano, pa lahko skozi tanko črevo prodrejo nevarni patogeni. Pri šestih mesecih pa tanko črevo preneha »prepuščati«.
4. Preprečevanje pomanjkanja železa je dosti uspešnejše, če dojenček goste hrane ne uživa prekmalu. Raziskave so pokazale, da izključno dojenje v prvih sedmih mesecih zmanjša pojavljanje anemije v prvem letu življenja.
5. Manj težav s prekomerno telesno težo v kasnejših letih. Če prične otrok uživati gosto hrano, preden jo je zmožen zavrniti, ko je sit, se bo »pokvaril« njegov občutek za to, koliko hrane potrebuje.

Nekoč in danes

Matere, ki gosto hrano uvajajo prezgodaj, pogosto najdejo izgovor v stilu »Tudi moji mami je babica pri dveh mesecih začela dajati žitarice, pa ji nič ne manjka«. Seveda. A včasih so tudi rekli, da kajenje ne škoduje ter da otroka ne smemo ljubkovati, ker ga bomo tako vzgojili v sebično in razvajeno bitje.

Tako kot velja za vsako evolucijo, je bila tudi evolucija medicine in dietetike ter zlasti dietetike dojenčkov izjemno počasna. Včasih seveda niso imeli raziskav, ki bi kazale, da je dojenčkov prebavni sistem nesposoben predelati in vsrkati gosto hrano. Tako so dojenčke hranili, kot so pač najbolje znali, ne da bi vedeli, da ti ne dobivajo pravih vitaminov, mineralov ter drugih hranil. Morda vaši mami torej res »nič ne manjka«, vendar je bila v primerjavi z današnjimi otroci gotovo na slabšem. Kar pomislite, kako pogoste so bile včasih bolezni, ki so izvirale iz pomanjkanja vitaminov ter rudninskih snovi (na primer pomanjkanja vitamina D in železa) ter kakšna je bila stopnja umrljivosti med dojenčki. Z napredkom znanosti o prehrani pa je manj anemij, gastrointestinalnih okužb, respiratornih okužb ... Poleg tega je dojenje dobro tudi za mater, ne le za otroka - dokazano je, da dojenje zmanjšuje možnost pojava raka na prsih.

V starih časih je bila gosta hrana, ki so jo dajali dojenčkom, običajno mešanica kravjega mleka, vode, takšne ali drugačne moke in sladkorja. V takšni mešanici gotovo ni vitaminov in mineralov, potrebnih za otrokov razvoj. Poleg tega vemo, da je do dopolnjenega prvega leta starosti odsvetovano kravje mleko - vsebuje namreč dojenčku neprimerne beljakovine, ki jih ne more prebaviti, in ovira absorpcijo železa.

Sara Petelinc

Buške in praske so neizogibni del odraščanja. A nekatere poškodbe, čeprav na videz nepomembne, lahko pustijo grde brazgotine. Marsikaj je odvisno od tega, kako ranico oskrbimo.

Starši se zelo različno odzovejo na prvo obtolčeno koleno svojega korenjaka. Nekateri se prestrašijo, druge skrbi, ali se bodo podobne prigode ponavljale, tretji pa so na skrivaj celo nekoliko ponosni. Slednje morda zveni malce nenavadno, a marsikateri očka je globoko v sebi zadovoljen, ko vidi, da njegov naslednik ne bo strahopeten otrok in da mu ne bo težko preizkušati novih stvari, čeprav to pomeni tudi kakšno buško in prasko več.

Praske, ki spremljajo otroštvo, se ponavadi hitro zacelijo in ne puščajo sledi, a tu in tam se najde tudi kakšna, malce manj nedolžna. Ko smo doma sestavljali kuhinjo, je moj štiriletnik seveda moral biti zraven. Vse prepričevanje, naj se gre igrat kam drugam, je bilo brez uspeha. In posledica? Med vsemi tistimi škatlami, na pol sestavljenimi omaricami in orodjem se je z licem zaletel v police, ki so bile malo nerodno odložene na mizo. Praska se je sicer zacelila, otroku pa je ostala tanka črta približno dva centimetra pod očesom. Na srečo ni moteča in poleti je na zagoreli koži komaj opazna, a verjetno se ne bo mogel pridružiti fotomodelom, ko bo odrasel.

Dobre in slabe brazgotine

Vsaka rana, ki je dovolj globoka, da poškoduje usnjico (dermis), se zaraste z brazgotino, ki pa je lahko bolj ali manj opazna. Brazgotina je sestavljena iz kolagena in odebeljenega tkiva, ki je na videz in otip malce drugačno od druge kože.

Če se rana pravilno zaraste, je brazgotina manj vidna in manj moteča. Ni se ji sicer mogoče izogniti, vendar pa se nanjo polagoma navadimo in je skoraj ne opazimo več.

Vse pa je odvisno od številnih dejavnikov. Če je bila rana tako velika, da jo je bilo treba šivati, so prav šivi prvi dejavnik, ki vpliva na to, kakšna brazgotina bo ostala. Način šivanja, gostota šivov, pa tudi izkušnje in natančnost zdravnika, ki rano oskrbi, vplivajo na to, kakšna bo brazgotina. Izjemno pomembno je tudi, ali se rana zdravi brez zapletov ali pa morda pride do vnetij in podobnih težav.

Na splošno so ljudje prepričani, da se pri otrocih rane na koži hitreje in lepše zarastejo, kar pa ni res. Ker otrok raste in nikoli ni pri miru, se njegova koža neprestano premika, in zato se pogosto bolj zabrazgotini kot pri odraslem. Poleg tega je odrasla koža manj prožna in bolj zgubana in brazgotine niso tako opazne kot pri otroku.

Kako ravnati ob poškodbi

Zdaj, ko imate otroka, je prav, da redno obnavljate svoje znanje prve pomoči, ker boste le tako pravilno ravnali, če pride do poškodbe. Če rana krvavi, je treba ustaviti krvavitev. Opekline je treba dalj časa hladiti v mrzli vodi. Res vam svetujemo, da ponovno vzamete v roke priročnik prve pomoči in se poučite. Nikoli ne veste, kdaj vam bo znanje spet prišlo prav.

Če je rano treba očistiti, je najboljša čista hladna voda. In če se vam zdi, da ne gre le za vsakdanjo prasko, raje pojdite k zdravniku, ki bo rano po potrebi zašil ali jo drugače oskrbel. Zdravnik vam bo tudi svetoval, kako je treba skrbeti za poškodbo, da bodo posledice čim manj opazne.

Kaj z brazgotinami, ki so že nastale?

Če brskate po svetovnem spletu, boste lahko zasledili kopico pripravkov in postopkov za zmanjševanje brazgotin ter za njihovo hitrejše in lepše celjenje. Številne izmed teh možnosti pri nas niso na razpolago ali pa so postopki preprosto predragi, da bi si jih privoščili za drobne brazgotinice, ki nastanejo kot posledica vsakdanjih prask in odrgnin.

Nekaj pa vseeno lahko storite s preprostimi pripravki.

Brazgotine bodo manj opazne, če jih boste redno mazali s kremo ali oljem, ki vsebuje vitamin E. Ta namreč vrača koži prožnost in pospešuje njeno obnavljanje.

Priporočamo pa tudi uporabo posebnih obližev z gelom, ki pospešuje zdravljenje rane in zmanjšuje možnost nastanka grdih brazgotinic.

Operacije, ki jih zdravniki izvedejo na otroku še v maternici, ne puščajo brazgotin.

Mislili bi, da imamo v 21. stoletju vsaj v razvitih deželah na razpolago že dovolj vrst izdelkov za osebno higieno, da bi morale biti težave, ki so posledica nepravilne nege telesa, skoraj pozabljene. Pa ni tako. Na čistočo predelov »tam spodaj« mnogi žal še vedno pozabljajo ali pa ji ne posvečajo potrebne pozornosti.

Zgodovina je prav po »moško« polna zapisov o tem, kako so že pred davnimi časi opravljali grobe operacije ranjenih vojakov med bitko, o tem, kako so se ženske spoprijemale z menstruacijo in intimnimi zdravstvenimi težavami pa nič. Čeprav je vsem jasno, da nekoč niso imele pri roki škatlice tamponov in čistilnih robčkov.

Odkar obstaja človeški rod, so ženske krvavele in morale skrbeti za neke vrste čistočo svojih intimnih predelov. Seveda pa je bila skrb za čistočo le površna in posledice so bile hude bolezni, vnetja, neplodnost, okužbe ...

Zametki tamponov in vložkov

Tisočletja so ženske uporabljale morske spužve, mah, živalsko krzno in različne trave za vpijanje menstrualne krvi. Spužve so bile nekakšni prvi tamponi.

Prvi vložki so bili narejeni doma iz starih cunj. V 19. stoletju so se začeli pojavljati prvi vložki iz blaga in celo spodnje perilo z že všitimi ojačitvami za vpijanje menstrualne krvi, vendar je bilo slednje na razpolago le bogatejšim slojem.

Vložki za enkratno uporabo so prišli v prodajo okoli leta 1940, samolepilne trakove pa so dobili šele po letu 1960.

Prvi tamponi, podobni današnjim, ki so se pojavili ob koncu 19. stoletja, so bili izjemno nerodni za uporabo, saj niso imeli vrvic za izvlečenje. Močno so izsušili vagino, pogosto porušili naravno ravnotežje mikroorganizmov v telesu in tako znižali odpornost telesa na vnetja in okužbe.

Umivanje

V starih časih je bilo umivanje ženskih intimnih predelov predvsem zelo nezanesljiv način kontracepcije.

Umivanje zaradi čistoče pa je bilo pogostejše le med menstruacijo. Neprijetne vonjave so skušali prekrivati z različnimi dišavami, ki pa so bile dvorezen meč. Pretirana uporaba različnih odišavljenih preparatov je porušila pH-vrednost kože in sluznice ter v končni fazi povzročila razvoj glivic in še bolj neprijeten vonj, kot je bil tisti, ki bi se moral prikriti.

Moramo se zavedati, da je pravilno umivanje osnova čistoče in zdravja.

Intimni predeli imajo nižjo pH-vrednost od ostale kože, zato ni primerno, da jih umivamo z navadnimi mili. Prepogosto umivanje z neustreznimi mili na široko odpre pot mikroorganizmom, ki lahko povzročijo ne le vnetja rodil, ampak tudi sečil.

Zato je nujno potrebno redno umivanje s pravimi preparati.

In ne pozabimo – umivati se moramo vedno od spolovila proti zadnjici, nikoli v obratni smeri!

Kako so razmišljali včasih

• Ker so ženske hladnejše od moških, ne morejo očistiti telesa z znojenjem, zato krvavijo (17. stoletje).
• Dekleta, ki živijo bliže ekvatorju, dobijo menstruacijo prej, kot tista, ki živijo severneje (ta teorija je prevladovala vse do začetka 20. stoletja).
• Ženska ima med menstruacijo izjemno moč, zato se mora umakniti v samoto, da ne bi porušila naravnega reda bivalne skupnosti (ameriški Indijanci).
• Med 8. in 11. stoletjem je krščanska cerkev dekletom, ki so imela menstruacijo, odrekala obhajilo.

Vsakdanjik večine mamic z dojenčkom izgleda nekako takole: od pižame ali domače halje se običajno poslovijo šele okrog poldneva, na zamujeni zajtrk pa začno misliti šele takrat, ko jim v želodcih že pošteno ropota od lakote. Torej – skrajni čas je, da nekaj zaužijete. Ampak kaj? Nekaj piškotkov, ki bi jih poplaknile s kavo, pest čipsa ali tablico čokolade? Ne, zagotovo in odločno NE!

Skoraj vsaka doječa mamica se zaveda potrebe po zdravi prehrani med dojenjem. Res pa je, da je bilo za kaj takega dosti več časa v nosečnosti. Z dojenčkom pa se je marsikaj spremenilo in kar naprej se srečujemo s pomanjkanjem časa.

Večina doječih mamic zaskrbljena priznava, da na prehrano ne pazijo, kot bi morale, in da večkrat posežejo po hrani, katere prehranska vrednost jih sploh ne zanima. Tisti trenutek jim je pomembno le, da potešijo neznosno lakoto. Zmanjka jim časa, da bi si pripravile polnovreden obrok. Žal pa moramo zapisati, da v primeru, ko doječa mamica ne dobi zadovoljive količine hranljivih snovi, ki so ji sedaj še kako potrebne, s tem prikrajša tudi svojega dojenčka. Torej: če mamica ne zaužije prepotrebnih sestavin, njeno mleko ne more biti ustrezne kakovosti. Res je sicer, da doječa mamica zalogo potrebnih snovi (na primer kalcija) lahko črpa iz rezerv, ki jih je telo ustvarilo med nosečnostjo. Delež mineralov v materinem mleku se ne bo zmanjšal niti v primeru, ko doječa mamica daljši čas ne vnaša zadostnih količin mineralnih snovi, vendar pa bo tedaj oškodovana prav ona. Dojenje bo povzročilo padec njene teže (joj, drage moje, nikar ne vriskajte od veselja!). Privedlo pa bo tudi do stanja izčrpanosti (predvsem v prvih tednih po porodu) in popolne brezvoljnosti, kar vam zagotovo lahko pokvari siceršnjo materinsko srečo in radost. Potrebno je tudi vedeti, da vitamine, za razliko od mineralov, telo ne more skladiščiti. Če doječa mamica v telo vnaša premajhne količine vitaminov, se bo pomanjkanje zagotovo pojavilo tudi pri dojenčku.

Kako na hitro pripraviti zdrav obrok?

• Vedno imejte pri roki zalogo banan, saj vam bo ta nežen sadež umiril želodec in začasno potešil lakoto.
• Kupujte globoko zamrznjeno zelenjavo, ki je ni potrebno čistiti. Na hitro jo prekuhajte v vodi in jo z električnim mešalnikom spremenite v juho. Tako, zdrav obrok je pripravljen.
• Kadar ste v časovni stiski, vam lahko pride prav tudi t. i. »juha iz vrečke«. Po juhi potresite parmezan – trdi siri so izjemen vir kalcija. Zraven juhe lahko grizljate svežo zelenjavo, s čimer boste v telo vnesle tudi potrebno količino vitaminov.
• V zalogi imejte tudi vrečko muslijev. Lahko si jih vnaprej pripravite tudi same. Naš recept za 12 obrokov je takšen:

• 250 g prosenih kosmičev
• 250 g ovsenih kosmičev
• 100 g pšeničnih kalčkov
• 50 g sesekljanih zelenih bučnih semen
• 50 g sončničnih semen
• 100 g suhih marelic, narezanih na majhne koščke (izberite naravno sušene, brez žvepla)

Pripravljene muslije hranite v dobro zaprti posodi. Za vsak obrok si postrezite eno skodelico muslijev, ki jih pomešajte z mlekom ali jogurtom.

• Najmanj dvakrat tedensko si pripravite riž z mlekom ali mlečno kašo s kakšno drugo žitarico. Tako pripravljeno jed lahko nekaj časa hranite tudi v hladilniku. Jed je zelo okusna, če ji dodate sveže sadje, po potrebi pa lahko sadje zamenjate tudi z žlico marmelade ali sadne čežane.

Doječim mamicam je dieta strogo prepovedana!

Med dojenjem telo porabi približno 650 kalorij več kot običajno. Dnevno potrebna količina kalorij sme znašati do 2800 kalorij, kar doječi mamici zagotavlja, da v kratkem času ne bo izgubila preveč teže, predvsem pa bo predpisano število kalorij preprečilo slabitev organizma. Hudo resno je treba upoštevati navodilo, da je med dojenjem hujšanje prepovedano. Zakaj? Ko se ob dietah začno topiti maščobne zaloge, v katerih so shranjeni strupeni toksini, lahko ti preidejo v materino mleko in zastrupljajo otrokovo hrano. Če se materini kilogrami tope kljub temu, da se mati pravilno prehranjuje, pa je zaskrbljenost odveč. Znano je namreč, da se z otrokovim prihodom na svet lahko materina presnova korenito spremeni. Rezerve, ki smo si jih ustvarili v nosečnosti, se začno topiti in razgrajevati, vendar se v teh »mladih« zalogah toksini niso tako zelo povečali.

Naj se odrečem slastnim jagodam?

Dojenček je lahko alergičen na kakšno sestavino, ki jo zaužije mamica. Vnos hrane si dobro zapomnite ali pa si jedilnike zabeležite, še posebej takrat, ko si privoščite nekaj, česar od začetka dojenja še niste poskusili.

Pogosto je dovolj že kozarec zaužitega pomarančnega soka ali skodelica jagod in otrok lahko že dobi izpuščaje. Hude težave s trebuščkom ima lahko dojenček, če je mamica zaužila surovo čebulo ali česen. Zato je potrebno med dojenjem uživati nežne vrste sadja in zelenjave. Med sadjem lahko izberete jabolka, hruške, banane, borovnice, lubenico, robidnice, breskve in grozdje. Od zelenjave izberite paradižnik, avokado, listnato solato, cvetačo, brokoli, komarček, kumare, krompir, peso, špinačo, liste zelene in bučke. Uživajte nemastno belo meso in ribe.

Pijte dovolj tekočine!

Da bi mleko laže teklo, morate piti dovolj tekočine. Dnevno naj bo to tri litre nesladkanih in nagaziranih pijač (Pozor! Mleko ni tekočina, je hrana!). Med dojenjem uživajte:

• mineralno vodo z nizko vsebnostjo ogljikove kisline
• blage sadne in zelenjavne sokove
• zeliščne čaje
• vodo

Doječe mamice! Izogibajte se pitju pravih čajev in kave, saj se kofein skoraj v trenutku znajde v mleku. Ne uživajte alkoholnih pijač, saj se alkohol v materinem mleku znajde že pol ure po zaužitju in vsebuje natanko toliko promilov, kolikor jih je v materini krvi.

Zagotovo ste marsikje še posebej pozorni na čistočo – predvsem na javnih mestih, kjer nikoli ne morete zagotoviti otroku tako čistega okolja kot doma. A tu in tam se zgodi, da smo premalo pazljivi.

V obsežni raziskavi, v kateri je sodelovalo več tisoč mamic iz vse zahodne Evrope, so strokovnjaki skušali ugotoviti, na katere vrste nečistoče so mamice bolj pozorne in katero pogosto spregledajo. Prva ugotovitev, do katere so prišli, je bila, da mame bolj skrbi, če so njihovi otroci preveč umazani, ne pa, da so preveč čisti. Morda se vam zdi smešno, ampak tudi pretirana čistost ni zdrava, saj otrokov imunski sistem v pretirano čistem okolju ne more razviti obrambnega mehanizma, in je zato bolj občutljiv na različne okužbe.

Druga ugotovitev pa je, da se nekateri viri umazanije mamicam sploh ne zdijo problematični.

Kaj mamice najbolj skrbi?

Ko zunaj padejo temperature, smo vsi podvrženi boleznim, ki jih prinaša mrzlo vreme. Še posebno se moramo potruditi, da ne zboli naš novorojenček. S tem kratkim vodnikom boste zimo preživeli toplo in brez malih smrkavih noskov.

Zunaj je mraz, dnevi so kratki, zato imate dober izgovor, da se doma več časa stiskate s svojim otročičem. To je dobra plat zime. Malce slabša plat pa so različne klice, ki krožijo naokrog. A pred njimi se lahko precej uspešno zavarujemo.

Priložnost za borbo

Veliko lahko storite, da okrepite otrokovo odpornost in ne daste možnosti zimskim bolezenskim klicam.

Dojenje

Dojenje je najučinkovitejši način krepitve imunskega sistema. Materino mleko vsebuje protitelesa, ki otroku pomagajo, da se zaščiti pred boleznimi, ki ste jih vi že preboleli. Tudi če imate težave z dojenjem, je vsaka kapljica materinega mleka, ki ga novorojenček zaužije, vredna zlata. Še posebno pomemben je kolostrum – mlezivo, ki je prava zdravilna tekočina, polna protiteles.

Sprehodi

Čeprav vas mika, da bi vse dneve ostali na toplem, je prav, da otroka odpeljete na svež zrak. Tudi ta krepi novorojenčkov imunski sistem. Le primerno ga oblecite in nekaj minut svežega zraka mu zagotovo ne bo škodilo.

Izogibajte se velikim skupinam ljudi

Dokler dojenček ne napolni vsaj šestih tednov, ga ne peljite s sabo po nakupih ali obiskih, kjer bi ga obkrožala množica ljudi. Nikoli ne veste, kdo od njih je neprostovoljni nosilec različnih virusov. Pazite tudi, kdo otroka vzame v naročje. Zaradi ljudi, ki v neposredni bližini kihajo in smrkajo, novorojenček lahko hitro zboli.

Nobenih otroških poljubčkov

Res je lepo videti, da imajo starejši bratci in sestrice radi novorojenčka, vendar pa so tudi otroci lahko nosilci različnih klic. Zato jim vsaj v tem času, ko bolezni krožijo naokoli, ne dovolite, da bi poljubljali dojenčka.

Starejši otroci naj dobijo dovolj vitamina C

Da bi najmlajšega ohranili zdravega, moramo poskrbeti za zdravje ostalih družinskih članov. Zato predvsem otrokom v mrzlih mesecih ponujajte veliko sadja in zelenjave, ki vsebuje vitamin C, ta pa je znan po svojih antivirusnih in antibakterijskih učinkih. Veliko ga najdemo v pomarančah, paradižniku, papriki, kiviju in zelenolistnati zelenjavi. Če je vsakodnevna prehrana bogata s temi živili, otrok ne potrebuje dodatkov. Če pa zelenjave in sadja ne mara, se posvetujte z zdravnikom, ki vam bo svetoval, katere vitaminske dodatke lahko uporabljate.

7 nasvetov, da bo novorojenček na varnem in toplem, ko spi

1. V posteljici naj ne nosi kapice, pa tudi ročice naj bodo proste, da se otrok pod odejo ne pregreje.
2. V otroški sobi oziroma v sobi, kjer otrok spi, ne sme biti cigaretnega dima.
3. V otrokovi bližini naj ne bo nikakršnega ognja, ko spi. Niti sveč.
4. V otroški posteljici nikoli ne uporabljajte termoforja ali ogrevalne električne odeje.
5. Posteljica ne sme biti ob radiatorju, odprtem ognjišču, na primer kaminu, ali ob oknu. Tudi zimsko sonce je lahko nevarno vroče, ko se upre v okensko steklo.
6. Ne uporabljajte ovčje kožice ali podobnih izjemno toplih pregrinjal, ki so primerna le za zimske sprehode v naravi.
7. Če otrok še ni dopolnil enega leta, ga ne pokrivajte s puhastimi prešitimi odejami.

Previdno s sladkorjem

Raziskave so pokazale, da lahko sladkor oslabi otrokov imunski sistem. Ena od najbolj zahrbtnih sladkih razvad je kupljeni sadni sok. Iz sadja je v postopku obdelave odstranjena večina dobrih snovi, ostane pa predvsem sladkor. Namesto sadnega soka otroku ponudite sveže sadje, ki vsebuje vitamine, sladkorja pa je veliko manj.

Naj bo toplo

Ko zunanja temperatura pade, je eden največjih izzivov za starše, kako obleči otroka, da mu bo dovolj toplo, a ne prevroče.

Več tanjših plasti oblačil nam omogoča, da mu slečemo eno ali dve plasti, če mu je prevroče, če ga zebe, pa še dodamo kakšno tanjšo plast.

Mala čebulica

Če otroka oblečemo kot čebulo, se pravi v več tankih plasti oblačil, med te plasti pride zrak, ki je odličen toplotni izolator. Otroku bo bolj prijetno, kot če bi bil oblečen le v eno debelo oblačilo. Če postane prevroče, lahko brez težav odstranite zgornjo plast oblačil in tako uravnavate otrokovo telesno temperaturo. Ne pozabite, da tudi plenička prispeva k toploti, še posebno, če je otrok prek plenice za enkratno uporabo povit še s tetra plenicami.

Ko oblačite otroka, se zavedajte, da je večina prostorov dobro ogrevana. Tudi ko se z njim odpravite po nakupih, boste le malo časa preživeli na hladnem.

V zaprtem prostoru je najbolje, da je otrok oblečen v bodi, pajacka in nogavičke, ki jih ne more hitro sneti.

Zunaj naj ima prek prej omenjenega oblečeno še debelo zimsko oblačilo, rokavičke, kapico in eno ali dve odejici, če se vozi v vozičku. Če ga nosite v kenguruju ali štorklji, bo toploto prejemal tudi od vas. Pazite pa, ker so pri kenguruju nogice izpostavljene, zato je bolje, če ga nosite v štorklji, da mraz ne bi poškodoval otrokovih nežnih nožic.

Če se dotaknete otrokovih ličk ali ročic, ne morete vedeti, ali otroka zebe ali mu je vroče, ker so okončine nekoliko slabše prekrvavljene, in zato praviloma hladnejše. Lička pa so zunaj vedno izpostavljena mrazu. Pravi občutek za temperaturo boste dobili, če s prstom sežete pod otrokova oblačila in preverite temperaturo na prsnem košu.

Takoj, ko se vrnete v zaprt prostor, otroku snemite rokavičke, kapico in vrhnja oblačila, da mu ne bo prevroče.

Kako ogrevati stanovanje?

Ko se družina poveča za drobcenega družinskega člana, večina staršev poskrbi, da je centralno ogrevanje vključeno dlje in na višjo temperaturo. Vendar pa to ni vedno pametno. V stanovanju ni treba ustvariti tropske klime.

Če je v sobi prijetno toplo ostalim - starejšim članom družine, je dovolj toplo tudi za dojenčka. Ponoči naj bo v prostoru okoli 18 stopinj. Če temperature ne morete prilagajati, prilagodite število odej, s katerimi pokrijete otroka. Če je oblečen v spalnega pajacka ali pižamico, bo pri temperaturi 21-24 stopinj verjetno potreboval le eno tanko odejico, pri 16 stopinjah pa tri ali štiri tanjše.

Nadzirajmo otrokovo temperaturo

Novorojenček izgublja toploto veliko hitreje kot odrasli. Ker se še ne premika sam, se ne more tako ogreti, pa tudi notranji sistem uravnavanja temperature še ni dozorel. Zato se lahko hitro ohladi ali pregreje.

Redno preverjajte otrokovo temperaturo na prsnem košu, tilniku ali trebuščku.

Je prevroče?

Če je otroku prevroče, bo njegova koža vroča in vlažna. Otrok je lahko rdeč v obraz in zelo nerazpoložen.

Takrat mu slecite nekaj oblačil in ga pustite nekaj minut, da se ohladi, preden ponovno preverite temperaturo telesca. Po potrebi slecite še kakšen kos oblačila, dokler otrokova koža ne bo normalne telesne temperature. Če tudi to ne pomaga, ima otrok mogoče vročino.

Je premrzlo?

Če je otrokova koža hladna na dotik, ga zagotovo zebe. Če ga zelo zebe, njegova koža postane bleda in rahlo modrikasta. Lahko joče z visokim, piskajočim glasom.

Najprej ga stisnite k sebi in ga ogrejte s svojim telesom. Nato dodajte oblačila in odeje, da bo otrok obdržal toploto, ki jo je dobil od vas.

Ko nosek pušča

Verjetno se bo otrok kljub vsem ukrepom občasno tudi malce prehladil.

Lažje dihanje

• Rahlo dvignite vzmetnico, da bo glava nekaj centimetrov više od stopal.
• Po posvetu z zdravnikom lahko v sobo, kjer je otrok, namestite eterična olja, ki pomagajo otroku prečistiti dihalne poti. Ta olja lahko izhlapevajo skozi ionizator ali kar iz navadne posode.
• Poskrbite, da bo zrak v sobi dovolj vlažen. Namočite brisače in jih položite na radiator.
• Otroku ne dajajte kapljic za nos, preden se ne posvetujete z zdravnikom.

Dovolj tekočine

Otroka redno dojite, pa čeprav v manjših količinah. Pomembno je, da ne izgubi preveč tekočine in da izgubljeno tekočino redno nadomeščamo.

Piše: dr. Ksenija Jelenc, spec. pediater

Sodobna farmokologija je potrdila, da številna zdravilna zelišča vsebujejo učinkovine, ki jih ne moremo nadomestiti z nobenimi sintetičnimi pripravki. Ne da bi se zavedali imamo v kuhinji in hladilniku majhno lekarno.

Dojenje
Znano je, da janežev, koromačev čaj in zeleni japonski čaj (bančo čaj) pri doječi materi povečujejo količino mleka. Podoben učinek imajo tudi sezamova semena, ki jih mati uživa potresena na kruhu, namazanim z maslom ali medom. Žajbljev čaj in peteršilj pa zmanjšujeta količino mleka.

Črevesni krči pri otroku
Blagodejen učinek na krče ima janežev, kamiličen, majaronov in koromačev čaj.

Bruhanje, driska
Čaj iz suhih borovic, metin, žajbljev, krvenkin in rmanov čaj

Visoka temperatura
Znižuje jo sok rdeče pese v kombinaciji s sokom grenivke, rmanov, bezgov, lipov čaj. Pomagajo tudi ovitki, namočeni v mešanico enakih delov jabolčnega kisa in vode. Staro zdravilo je tudi surov krompir. Prerezane polovice damo na dlani in podplate in ko spremeni barvo (potemni), ovitke zamenjamo.

Piki žuželk
Na mesto pika dajemo hladne obloge iz kamiličnega čaja, oprane in zmečkane liste širokolistnega trpotca, oprane in zmečkane liste zelja. Uporabimo lahko tudi čebulni sok.

Praske, žulji
Speremo jih s čajem iz ognjiča, materine dušice, timijana. Namažemo z ognjičevim ali gabezovim mazilom, v lekarni pa dobite tudi mazilo Herbion, ki vsebuje vse te setavine.

Otekline, udarnine
Na otečeno mesto dajemo obladke iz mešanice pol vode pol alkohola, oprane in zmečkane zeljnate liste, liste širokolistnega trpotca.

Sončne opekline
Opečeno kožo najprej hladimo z mrzlo vodo, nato na opečena mesta večkrat dnevno nanesemo hladen jogurt ali čisto sivkino eterično olje. Nastrgamo korenček in naredimo oblogo ali oblogo iz opranih solatnih listov. Če imamo pri roki šentjanževo olje z njim namažemo opekline. Če se naredijo mehurji jih ne prediramo, ampak prizadeto področje namažemo z ognjičevim mazilom.

Vnetje dihalnih poti
Če otrok nima vročino, večkrat dnevno naredimo inhalacije s kamiličnim čajem, skuhamo čaj iz korenin belega sleza, ki ga otrok popije 1 skodelico dnevno. Balgodejno deluje tudi timijanov čaj, čaj iz koromača. Pri vnetju žrela pomaga žajbljev čaj.

Plenični izpuščaj
Za umivanje vnete kože uporabljamo čaj iz hrastovega lubja, čaj iz ognjiča ali lipovega cvetja.

Kožo vedno dobro osušimo, področje kjer je plenica, namažemo z zaščitno kremo, za močno vneto kožo pa uporabljamo ognjičevo mazilo.

Nekateri izmed omenjenih čajev se vam morda zdijo nenavadni ali pa za njih še niste slišali. Vseeno povprašajte v najbližji lekarni. Zagotovo jih imajo na zalogi.

Če se vaš otrok v trenutku, ko prižgete prvo svečko na adventnem venčku, spremeni iz angelčka v vragca, si za znosnejše praznike pomagajte z našimi nasveti..

Med prazniki ustvarjamo svoje najtoplejše in najzabavnejše družinske spomine. Na žalost pa je to tudi čas za »scene«, ki jih ne moremo pozabiti, in precej jih povzročijo otroci: trmarijo v trgovini z igračami, kričijo ob pogledu na Božička, se zmrdujejo nad babičinim darilom ... A če pomislimo na današnja nora praznovanja, ugotovimo, zakaj se otroci v tem času tako radi neprimerno obnašajo. Poglejte na praznike skozi oči otroka: povsod so gneča, hrup, utripajoče luči, glasba, darila, moški, našemljeni v Božičke ... Otroci se srečajo s čutno preobremenjenostjo - z napadi trme se zato spopadajo s stresom.

Strah pred Božičkom

Vse mame mislimo, da bodo otroci nad Božičkom navdušeni in komaj čakamo, da bo malček sedel v njegovo naročje in ju bomo fotografirali za spomin. Ko pa tega strička otrok končno sreča, joka bolj kot pred cepljenjem pri zdravniku - tujec, ki se smeje »ho-ho-ho«, se mu zdi prav grozen.

Preventiva: Preden se postavite v Božičkovo vrsto, naj si otrok ogleda, kako drugi otroci sedejo v njegovo naročje. Opazujte, kako se odzove - če ga grabi panika, nikar ne zapravljajte časa s čakanjem. Če se zdi, da ga dogajanje zanima, pa počakajta, da bosta na vrsti. Nato pojdite z otrokom do Božička in ga predstavite: »Lana, to je Božiček. Za božič ti bo prinesel posebno darilo.« Otroku povejte, da ga boste dali Božičku na kolena, da mu bo lahko zaupal, kakšno darilo si želi - in da ju boste vi medtem fotografirali.

Hitra rešitev: Če je otrok res histeričen, pozabite na fotografijo. Nikar ga ne kregajte, kajti to, da otroku ukažemo, naj sede v naročje moškemu z brado, ki ga ne poznamo, je pravzaprav res ekstremna situacija. Če je otrok le malo jokav in sramežljiv, pa fotografijo le na hitrico naredite - morda bo to fotografija, ki bo postala »klasika« (otrok s šobico, ki skuša svoj obraz pred prijaznim Božičkom skriti pod bundo, namreč).

Strah pred sorodniki

Ko je treba na srečanju s sorodniki vse pozdraviti ali jim zaželeti srečno novo leto, se lahko otrok skrije v najbližji kot ali pa se drži tako resno in sumničavo, kot da je tajni agent.

Preventiva: Otrokom je pogosto neprijetno v večji družbi ljudi, ki jih ne poznajo. Preden greste na srečanje s sorodniki ali jih povabite v goste, zato otroku pokažite njihove fotografije in mu povejte kaj prijetnega o njih - tako se mu ne bodo zdeli popolni tujci. Nato vadita predstavljanje. Na primer: »To je moj bratranec Matej. Ko ga boš videl, mu sezi v roko in povej, kako ti je ime.« Ko pride dan srečanja, se seveda potrudite, da otroka predstavite posameznim sorodnikom, da se ne bo znašel sredi strašljive množice ljudi.

Hitra rešitev: Če je otrok kljub vsemu zadržan, sorodniku pojasnite, da je zadržan zgolj zato, ker ga ne vidi pogosto. Recite: »Gotovo se bo kasneje sprostil in se igral ter pogovarjal s tabo.«

»Kupi mi!«

Kadar gredo starši po nakupih, otroci običajno prosijo, naj jim kupijo to ali ono. Med prazniki pa se lahko »Imaš kaj zame?« hitro spremeni v »Kupi mi!«, ki se ponavlja kot mantra.

Preventiva: Preden vstopite v trgovino, otroku razložite, po kaj greste, ter mu dajte nalogo, zaradi katere ne bo razmišljal zgolj o sladkarijah in igračah. Na primer: »Vesela sem, da greš z mano v trgovino, saj bom potrebovala tvojo pomoč - kupiti moram namreč darilo za babico. Kaj misliš, da bi ji bilo všeč?« Če hoče otrok vseeno zaviti k igračam, ga na humoren način opozorite, da to ni namen vajinega nakupovanja. Na primer: »Saj babica za božič ne želi tricikla ali kock, kajne?«

Hitra rešitev: Prošnje lahko utišate tako, da otroku poveste, da veste zanje, a mu hkrati ničesar ne obljubljajte. Na primer: »Takšna igračka bi bila res prima. Lahko jo napišeš na spisek za Božička, pa bomo videli, kaj bo.« Otroka nikar ne kregajte - v vsej poplavi oglasov za igrače v tem času je normalno, da ima veliko želja.

Sitnoba v supermarketu

Nekateri otroci že itak ne marajo hoditi med dolgočasnimi policami s špecerijo in podobnimi dolgočasnimi stvarmi, za praznike pa morate kupiti res veliko - in kot nalašč bo otrok še posebej siten.

Preventiva: Saj veste, kako mora biti: v trgovino pojdite, ko je otrok spočit in sit, s seboj imejte kakšno igračko ali knjigico, da se bo zabaval. Nakupovanje naj vas ne posrka vase toliko, da z otrokom komaj spregovorite - če bo imel občutek, da ga ignorirate, bo še prej siten ali pa bo odtaval proč od vas - tja, kjer so zanimive stvari (na primer stekleni božični okraski!).

Hitra rešitev: Ko prične otrok sitnariti, za nekaj minut zapustita nakupovalni center in si privoščita nekaj svežega zraka (na primer nesita vrečke v avto). Prav tako bo čudežno deloval polurni postanek v igralnici ali bistroju, kjer mu boste naročili sok ali sladoled.

Nehvaležnost za darila

Se kdaj bojite, da bi otrok odvil darilo, ki ga je dobil od sorodnika, ga vrgel na tla in rekel: »Tega si sploh nisem želel!«

Preventiva: Sorodnikom povejte o otrokovih željah, če je to le mogoče. Otroku pa povejte, da ni treba, da mu je vsako darilo všeč, a se mora zanj vseeno zahvaliti. Recite: »Nič ni hudega, če so ti nekatera darila všeč bolj kot druga. Vseeno je od drugih zelo lepo, da so ti darilo prinesli, zato se jim zahvali za prijaznost.«

Hitra rešitev: Večina ljudi bo razumela, da otrok nad darilom ni navdušen, vendar bodo vseeno nekoliko prizadeti. Zato otroka vseeno spodbudite, da se zahvali. Na primer: »In kaj boš rekel teti Nini?« Seveda ne gre pozabiti, da otroke učimo, da ne smejo lagati, razlike med pravo lažjo in nedolžno lažjo, ki jo uporabimo, da ne bi prizadeli čustev druge osebe, pa še ne poznajo. Zato bodo lahko tudi precej odkritosrčni. V tem primeru je najbolje, da otroka pustite pri miru, sorodniku pa se brez prisotnosti otroka sami opravičite in zahvalite za pozornost.

Sara Petelinc

dr. Ksenija Jelenc, spec. pediater, ZB Bežigrad

Izpuščaji so pogosto znak sistemske infekcije z bakterijami ali virusi in jih skoraj vedno spremlja zvišana telesna temperatura.Razporejeni so lahko po koži celega telesa, samo na posameznih delih, izpuščaj pa je lahko prisoten tudi v ustih. Na delih, ki so izpostavljeni soncu, pa so virusni izpuščaji bolj izraženi.

Škrlatinka (Scarlatina)

Prenaša se kot kapljična infekcija, redkeje pa preko predmetov in s hrano. Najpogosteje zbolevajo otroci v predšolskem obdobju in šolarji. Posameznik lahko preboli bolezen več kot enkrat preden nastopi imunost. Inkubacija, to je obdobje od okužbe do izbruha bolezni, je običajno 3-5 dni.

Bolezen začne naglo, pojavi se visoka telesna temperatura, glavobol, pri manjših otrocih bolečine v trebuhu, včasih bruhanje in tekoče odvajanje. Kmalu začne otrok tožiti, da ga močno boli grlo in da težko požira slino. Izpuščaj se pojavi drugi oz. tretji dan. Lička so rdeča okolica ust bleda, jezik postane podoben malini (rdeč, hrapav), na njem se naredi bela obloga. Izpuščaj je drobno pikčast, gosto razporejen po koži prsnega koša, spodnjem delu trebuha, v pazduhah. Koža je na otip hrapava.Tri do pet dni po izbruhu bolezni začne izpuščaj bledeti. Jezik se prične čistiti. V drugem tednu se prične na dlaneh in podplatih lamelarno luščenje kože.

Zdravljenje
Uporabljamo penicilin, ki ga mora otrok prejemati 10 dni. Naj počiva, je lahko prebavljivo hrano in pije dovolj tekočine.

Ošpice (Morbilli)

So virusna izpuščajna bolezen. Izvor bolezni je bolnik, ki ima viruse ošpic na sluznici dihalnih poti, na veznicah. Viruse s kihanjem in kašljanjem širi v okolico. Največji delež obolelih je v obdobju majhnega otroka, novorojenčki in dojenčki ne zbolijo do 6. meseca starosti, če je mati prebolela ošpice, ali bila cepljena proti njim, saj se preko placente pasivno prenašajo specifična protitelesa. Če mati ni imuna, lahko zboli tudi novorojenček, oz. dojenček. Najpogosteje obolevajo otroci okoli 2. leta starosti. Inkubacija traja 10 - 12 dni.

Bolezen poteka v dveh stadijih:

1. Kataralni stadij:
Traja 3-4 dni in se kaže z znaki vnetja dihalnih poti (kihanje, kašljanje, bolečine pri požiranju), pordelimi očesnimi veznicami. Temperatura postopno raste, kašelj postaja močnejši in vedno bolj globok, oči se solzijo, bolnik težko prenaša svetlobo. Drugi, oz. tretji dan kataralnega stadija, se v ustih, na ličnih straneh pojavijo izpuščaji, ti. Koplikove pege, ki izginejo ko se pojavi ošpični izpuščaj.

2. Stadij izpuščaja:
Temperatura doseže vrhunec (tudi do 40o C), pojavi se izpuščaj, ki je razporejen najprej za ušesi, nato po čelu, licih, vratu, trupu ter na koncu po udih. Izpuščaj je razporejen gosto, je živordeče barve, v obliki rdečih lisic, ki se ponekod med seboj spajajo. Z izbruhom izpuščaja počasi začne padati temperatura, zmanjšujejo se tudi kataralni znaki. 3 - 4 dni po nastanku izpuščaja, le-ta začne bledeti po istem vrstnem redu, kot se je pojavil.

Zdravljenje
Specifičnega zdravila prav za ošpice ni. Zdravljene je simptomatsko, kar pomeni, da otrok leži v postelji, če pa je izrazito občutljiv na svetlobo, mu prostor zatemnimo. Dobiva naj veliko tekočine, ob temperaturi nad 38 o C, pa mu dajamo zdravila, ki znižujejo telesno temperaturo. Če se potek bolezni zaplete, je potrebno zdravljenje v bolnišnici

Rdečke (Rubella)

So virusna bolezen. Virus se zadržuje v zgornjih dihalnih poteh in se kot kapljična infekcija širi med ljudmi. Zbolimo, če smo v ožjem in daljšem kontaktu z inficirano osebo.To je bolezen predšolskega, šolskega in tudi mladostniškega obdobja. Najbolj nevarna je infekcija z virusom rdečk v času nosečnosti. Če se nosečnica inficira v prvem tromesečju nosečnosti so okvare ploda običajno smrtne. Če plod preživi, se lahko rodi slep, s prirojeno srčno hibo, okvaro sluha, umsko zaostal. Inkubacija traja od 11 do 23 dni.

Že tri do pet dni pred izbruhom bolezni se virus izloča iz zgornjih dihalnih poti. Obdobje največjega izločanja virusa je pet dni pred in pet dni po izbruhu bolezni.

Obolenje poteka v dveh stadijih:
1. Blagi kataralni štadij v katerem opažamo rahel dvig temperature, nekoliko izcedka iz nosu, pordele očesne veznice in povečane bezgavke za ušesi, na zatilju. Povečana je tudi vranica.
2. Izpuščajni, ko se pojavi nežen, svetlo rdeč lisast nezlivajoč izpuščaj na zatilju, čelu, obrazu, trupu in ekstremitetah. Po treh dneh običajno zbledi, povečane bezgavke pa so tipne še dva do tri tedne po preboleli bolezni.

Zdravljenje
Bolnik naj počiva, uživa dovolj tekočine in lahko prebavljive hrane.

Preventiva
Cepljenje je edina poznana preventiva.Cepimo otroke v starosti 12 do 15 mesecev.

Peta bolezen (Erythema infectioum)

Je virusno obolenje, ki se prenaša s kapljično infekcijo, preko dihal. Obolevajo majhni otroci, šolarji, pa tudi posamezni odrasli. Virus prizadene celice rdečega kostnega mozga, zato se lahko v fazi prebolevanja bolezni pojavi blaga do zmerna slabokrvnost.
Za bolezen je značilno, da nastopi izbruh izpuščaja nenadoma, brez poprejšnjih prehladnih znakov, prav tako ni povišane telesne temperature.
Inkubacija traja od 6 - 14, včasih tudi 21 dni.

Najbolj karakterističen znak bolezni je značilni izpuščaj, ki nastaja v treh fazah:
1. Bolezen se začne z živordečim izpuščajem na licih, ki spominja na metuljeva krila. Koža v predelu izpuščaja je topla, nekoliko otekla, meja proti zdravi koži je ostra.
2. Dva do tri dni zatem se pojavlja rdeč lisast izpuščaj na udih in obeh ritnicah, šele nato pa na trupu. Na notranji strani udov je izpuščaj močneje izražen, na trupu pa bolj na prsih in na ledjih.
3. V tej fazi izpuščaj menjuje svojo intenzivnost, občasno zbledi, lahko tudi izgine, a se ponovno pojavi, če se tuširamo s toplo vodo ali zdrgnemo kožo. Izpuščaj lahko traja od 2 - 30 dni, včasih tudi srbi in izgine brez posledic.

Zdravljenje
Zdravila ne poznamo, otrok naj nekaj dni samo počiva.

Šesta bolezen (Exanthem Subitum - Roseola Infantum)

Je akutna virusna bolezen majhnih otrok. Najpogosteje obolevajo otroci spomladi in jeseni.
Inkubacijska doba je običajno 10 - 14 dni.

Bolezen se začenja z naglim dvigom telesne temperature (tudi do 40 o C). Tak hiter dvig temperature lahko pri otroku do dveh let izzove vročinske krče. Prisotni so znaki vnetja zgornjih dihalnih poti, včasih tudi pozitivni meningealni znaki. Temperatura ostaja visoka 3 dni, nato pade na normalo. Istočasno s padcem temperature se pojavi izpuščaj, ki spominja na ošpični izpuščaj. Otrok se ob tem dobro počuti in zdi se, kot da se je z izbruhom izpuščaja bolezen pozdravila. V dveh dneh izpuščaj popolnoma izgine, kar pomeni, da je otrok zdrav.

Zdravljenje
V času visoke temperature dajemo otroku veliko tekočine, zdravila, ki znižujejo telesno temperaturo, mlačne kopeli.<

Norice (Varicella - vodene koze)
Spada med herpesne virusne infekcije. Najpogosteje obolevajo otroci v starosti od 5 - 10 let, vendar ni prizanešeno nobenemu življenjskemu obdobju. Obdobje obolevanja je od januarja do maja.
Prenaša se kot kapljična infekcija, pa tudi z dotikom izpuščaja, saj se virus nahaja v mehurčkih, ki so značilen izpuščaj pri tem obolenju. Pacient izloča virus iz zgornjih dihalnih poti pred izbruhom izpuščaja, kužnost pa je največja neposredno pred izbruhom izpuščaja.
Pacient je kužen dokler so prisotni mehurčki na koži, ko se izpuščaj izsuši, kužnosti ni več. Inkubacijska doba znaša 10 -21 dni, najpogosteje pride do izbruha izpuščaja 14. dne od dneva infekcije.

Bolezen poteka v treh stadijih:
Prvi stadij traja 1 - 2 dni. V tem času se lahko dviguje telesna temperatura, pojavi glavobol, izcedek iz nosu in pordelo žrelo. Velikokrat pri otrocih ta stadij manjka.

Drugi stadij je stadij, pri katerem se pojavljajo mehurčki na trupu, obrazu, v lasišču, na vratu in na koncu na udih (spodnjih in zgornjih). Značilno za izpuščaj je, da se pojavlja v zagonih in da imamo lahko poleg svežih mehurčkov tudi suhe mehurčke in krastice. Izpuščaji se lahko pojavljajo tudi na veznici, na ustni sluznici in na spolovilu.

Tretji stadij je stadij, ko se izpuščaj suši. Na koži ostajajo kraste ter plitke razjede na mestih, kjer so le-te odpadle.

Zdravljenje

Počitek, redno kopanje, veliko tekočine in lahko prebavljiva hrana. Kadar otroka izpuščaji močno srbijo, mu zdravnik predpiše tudi zdravilo, ki omili srbenje.

Pomladi in poleti narava kar buči od zvokov žuželk. Da bi zmanjšali možnost pikov, je pametno že vnaprej ukrepati:

• Otroka naučite, naj bo previden, ko pije iz skodelic ali kozarcev, še posebno, če je pijača sladka in privlači žuželke. Čebelji ali osji pik v predelu ustne votline pa je izjemno boleč in lahko tudi hudo nevaren. Če se to vseeno zgodi, naj otrok takoj začne lizati ledeno kocko in odpeljite ga k zdravniku.
• Poskrbite, da v bližini, kjer se zadržujete, ne bo smeti, ker privlačijo mrčes.
• Če le ni prevroče, naj so otroci obuti in oblečeni v majičke z dolgimi rokavi.
• Začnite redno uporabljati repelente, ki so primerni za otroke.
• Če v bližini doma najdete osje ali sršenje gnezdo, ga nujno uničite, pri tem pa bodite izjemno previdni. Če poznate strokovnjaka, naj vam pri tem pomaga.

Pozor!

Nekateri otroci lahko razvijejo alergično reakcijo na pike, še posebno, če je v družini že kakšen primer tovrstne alergije. Pri teh otrocih lahko piki povzročijo anafilaktični šok, ki je življenjsko nevaren. Znaki šoka:

• rdeča, lisasta koža z oteklinami
• zatekanje obraza in vratu
• težave z dihanjem
• pospešen srčni utrip
• slabost in omotičnost

V takem primeru je treba otroka takoj odpeljati v najbližjo zdravstveno ustanovo.

Torbica za prvo pomoč pomladi in poleti

Kadar se odpravljate v naravo, je prav, da s sabo vzamete tudi nekaj osnovnih pripomočkov za prvo pomoč. Torbica naj vsebuje:

• kremo za sončenje z visokim zaščitnim faktorjem
• antihistaminik v kremi ali razpršilu
• paracetamol za otroke
• antiseptično kremo
• vato
• povoje
• obliže
• pinceto

Čebelji piki

Čebelje želo pogosto ostane v koži. Najprej otroka pomirite, dokler ni dovolj miren, da boste lahko odstranili tujek iz kože. Pazite, da ga ne stiskate, ker bo tako prišlo še več strupa iz žela v organizem. Z nohti ali pinceto ga nežno potegnite ven. Nato ranico operite s hladno vodo in obložite z ledenim obkladkom, ki ublaži bolečino. Nadraženo kožo pomiri tudi v vodi raztopljena soda bikarbona, ker je alkalna in izniči kislino čebeljega pika. Ranjeni del telesa dvignite malce više od srca, ker tako preprečite zatekanje. Če se otrok počuti dobro in se hoče spet igrati, je to najboljši znak, da bolečina pojema in da z otrokom ni nič narobe. Prej ko se bo spet začel igrati, prej bo pozabil na neprijetni dogodek.

Osji piki

Osji piki so še bolj boleči od čebeljih, zato bo otroka morda potrebno malce dlje ljubkovati in miriti. Osje želo največkrat ne ostane v koži. Na rano položite hladen obkladek. Če nimate ledu, je vrečka zamrznjenega graha prav tako dobra. Tako bo bolečina manjša, vnetje pa pomirimo z antihistaminsko kremo. Da bi nevtralizirali kislino osjega pika, lahko uporabimo tudi razredčen vinski kis.

Komarji

Komarji so izjemno nadležni in njihovi piki nam grenijo življenje kar nekaj dni. Včasih niti ne opazimo, kdaj so se samice komarjev posladkale z našo krvjo, dokler ne vidimo malih, rdečih in srbečih bulic. Kot vedno, je tudi v primeru komarjih pikov bolje preprečevati kot zdraviti. Zato redno uporabljajmo sredstvo, ki komarje odbija in ki je primerno tudi za otroke. Proti bolečini in srbečici po komarjevem piku je prvo in najbolj priročno zdravilo kar slina ter vsa že prej omenjena sredstva, ki blažijo neprijeten občutek na koži. Pomagate si lahko tudi z zdravili, ki jih otroci sicer dobijo ob okužbi z noricami.

Malčki si ne morejo kaj, da se ne bi praskali, zato obstaja precejšnja nevarnost okužbe. Poskrbite, da bodo ranice čiste, v kopel pa nakapajte nekaj kapljic eteričnega olja čajevca. Če se rdečica in vnetje od mesta pika razširi, obiščite zdravnika.

Kačji piki

V Evropi na srečo nimamo veliko strupenih kač, pa še te, kar jih imamo, niso smrtno nevarne. Če otroka piči gad ali modras, takoj poskrbite, da bo malček miroval, ker se ob vsakem gibanju strup širi naprej po krvi in po telesu. Mesto pika naj bo nižje od srca. Takoj pokličite rešilni avtomobil. In ne pozabite: otroci se vedejo tako, kot vidijo odrasle. Če boste panično in brezglavo začeli skakati okoli, stokati in govoriti, kako je to grozno, se bo otrok veliko bolj prestrašil zaradi vašega obnašanja kot pa zaradi samega pika. Vedno bodite čim bolj prisebni in mirni.

Ugrizi živali

Če koža ni poškodovana, ugriz ponavadi ne povzroči nobene škode. Če pa je rana odprta, se vanjo lahko naselijo mikrobi iz ust živali, kar lahko povzroči okužbo. Rano moramo dobro očistiti z vodo in milom, nato pa jo z ustreznim pripravkom dezinficirati. Pozorno spremljajte, kaj se dogaja z rano. Če se začne rdečica širiti ali če se začne rana gnojiti, obiščite zdravnika. Preverite, kdaj je bil otrok cepljen proti tetanusu. Če živite na območju, kjer se pojavljajo primeri stekline, še pozorneje in natančneje očistite rano, nato pa v vsakem primeru obiščite zdravnika. Za dezinfekcijo rane lahko uporabite 40-odstotni alkohol. Če nimate drugega, bosta primerna tudi gin ali vodka.

Meduze

Zadnja leta ni množičnih pojavov meduz v naših morjih. A tu in tam se vseeno kakšna še najde. Za otroke so neverjetno privlačne, še posebno, ker se lepo svetijo in nenavadno premikajo. Marsikateri malček bi jo z veseljem vzel v roke kot igračo. A njene ožigalke so prav neprijetne. Če otroka ožge meduza, odstranite s kože ožigalke, ki so morda ostale, in rano sperite s hladno svežo vodo. Pekočo bolečino lahko omili razredčen kis, blagodejno pa deluje tudi urin, čeprav se nam morda to zdi nagnusno. Preden otroka spustite v morje, pa najprej preverite, ali so bile v vodi opažene tudi meduze.

Morski ježki

Morski ježki so različnih velikosti in ob obali, kjer se v plitkem morju igrajo naši malčki, ponavadi ni velikih ježkov. So pa mali ježki, ki se skrivajo pod skalami tudi v največjih plitvinah. Že ob najmanjšem valu otroka lahko zanese in nožica zadene skrite iglice. Zato za začetek poskrbite, da otrok ne bo bos v vodi, če je morsko dno tako, da bi lahko skrivalo ježke. Njihove bodice so v bistvu zelo krhke in se takoj zlomijo. Ko jih poskušamo odstraniti, pa se drobijo in zelo težko jih izvlečemo ven, še posebno, ker imajo na koncu drobne kaveljce. Če bodica ostane v koži, se rana lahko vname in ognoji. Če otrok stopi na ježka, poskusite odstraniti vse koščke bodice. Če vam ne uspe, obiščite zdravnika. A tudi, če se vam zdi, da je mesto vboda čisto, pozorno opazujte, kaj se z ranico dogaja. Če se pojavi rdečica ali če rana zateče in se ognoji, vam bo najbolje pomagal najbližji zdravnik.

Piše: mag. Terezija Praprotnik

Diplomirala je na Pedagoški akademiji v Ljubljani in na Fakulteti za defektologijo v Zagrebu – smer govor in mentalna retardacija. Opravila je podiplomski študij iz pedopsihiatrije in na Medicinski fakulteti magistrirala iz problematike govorne patologije otrok z motnjami v razvoju.

Zdrav otročiček je radoveden, komunikativen, prijetno odziven. Vse to pokaže, »pove« po svoje. Individualne razlike so zelo velike tudi pri intelektualno zdravih, povprečnih otrocih. Vendar pa obstajajo nekatere širše norme pri otrokovem govornem odzivanju.

Prve smiselne besede se pojavljajo ob prvem letu pa vse tja do 18. meseca starosti. Pogosto je to tudi že prva poved, na primer: Tomi papav. Tomi am.

Med študijem so nas učili, da je prva beseda običajno MAMA, ATA. Danes je ta beseda vse bolj pogosto AVTO.

Tisti očetje, ki jih otrok kliče OČKA, so poimenovani oziroma poklicani kasneje. Lahko so OKI, OK'N (tako je klicala svojega očka hčerka moje sosede). Beseda OČKA je bistveno težje izgovorljiva kot ATI, ATA.

Pri tem prvem govornem oglašanju otrok so deklice bolj »pridne« kot dečki. Glede na število besed – obseg besednjaka so zelo velike individualne razlike.

Pravi čas za prve besede

Že pri prvem odzivanju fantkov in punčk so razlike. Punčke so bolj klepetave, prej več povedo kot fantki, a seveda je tu še mnogo drugih dejavnikov. Na splošno velja pravilo: če se staršem zdi, da otrok v govornem razvoju zaostaja, in so zato zaskrbljeni, naj poiščejo pomoč ne glede otrokovo starost in spol.

Če otrok z mimiko, gestami nakazuje, pokaže, nam da vedeti, da nas razume, potem je skrb odveč.

Skrbi

Glede vida, sluha in ostalih senzomotoričnih sposobnosti otroka dobro vodijo starše pediatrična in psihološka služba v zdravstvenih domovih.

Morda so glede govornega razvoja bolj zaskrbljeni starši, ki imajo otroka v jaslih, ker radi primerjajo otroke med seboj. A danes so vzgojiteljice že visoko strokovno izobražene, nekatere imajo dolgoletne izkušnje in so staršem v veliko pomoč.

Spodbujajmo razvoj

Še nekaj namigov, kako pomagati otroku do drugega leta starosti, da se bo bolj pogumno govorno odzival.

• Tako majhnemu otroku nikoli ne popravljamo govora.
• Vse, kar pove, pohvalimo, mu damo vedeti, da smo ga razumeli.
• Besedo, poved, ki jo pove po svoje, večkrat pravilno ponovimo.
• Ne zahtevamo, da pravilno ponovi še on.
• Pojemo čim več pesmic na zloge: ma, pa, ba, ta, lahko tudi v povezavi z vokalom O.
• Melodija naj bo preprosta, v dvočetrtinskem taktu.
• Petje spremljamo z gibi rok, nog.
• Vse, kar govorimo z otrokom, naj bo pravilno, razločno in primerno glasno.

Seveda pa je otrokov govorni razvoj zelo odvisen od vzdušja v družini. Ustrahovan, nesrečen malček se ne more normalno razvijati. Tudi če spregovori, lahko spet umolkne. Govorni razvoj je lahko moten tudi ob bolezni ali hospitalizaciji otroka. Vendar slednje ob primerni čustveni obravnavi nima posledic.

Starši v Sloveniji so cepljenju naklonjeni

V Sloveniji dosegamo visok standard cepljenja. Z zelo dobro organiziranim cepljenjem presegamo 95-odstotno precepljenost otrok in mladostnikov za posamezno bolezen in s tem dosegamo solidno skupinsko zaščito, ki je nujna za zaustavitev širjenja povzročitelja bolezni med ljudmi. In čeprav tudi pri nas obstajajo nasprotniki cepljenja, je raziskava pokazala, da imamo Slovenci do cepljenja pozitiven odnos.

Kako deluje sistem cepljenja v Sloveniji?
Cepljenje v Sloveniji izvajajo zdravniki v zdravstvenih zavodih, ambulante na zavodih za zdravstveno varstvo in zasebni cepitelji, ki izpolnjujejo potrebne zakonske standarde, da lahko opravljajo cepljenje. V bolnišnicah in porodnišnicah pa je možno opraviti nekatera cepljenja (tuberkuloza, začetna zaščita novorojenčkov, ki se rodijo HBsAg pozitivnim materam, tetanus pri poškodovancih). Delo teh ustanov nadzira območni koordinator cepljenja na zavodih za zdravstveno varstvo in nacionalni koordinator na Inštitutu za varovanje zdravja. Cepiva delimo na tista, ki jih financira država, in na samoplačniška cepiva, za katera moramo uporabniki plačati sami.

Inštitut za varovanje zdravja skrbi za ustrezen prevzem, opremljanje, skladiščenje in distribucijo različnih brezplačnih in samoplačniških cepiv proti sledečim boleznim:

-    tuberkulozi,
-    davici,
-    tetanusu,
-    oslovskemu kašlju,
-    hemofilusu influenze tipa B,
-    otroški paralizi,
-    hepatitisu A in B,
-    klopnemu meningoencefalitisu,
-    meningokoknim infekcijam,
-    pneumokoknim infekcijam,
-    ošpicam,
-    mumpsu,
-    rdečkam,
-    steklini,
-    gripi,
-    rumeni mrzlici in
-    tifusu.

Obvezna cepljenja otrok
V Republiki Sloveniji se izvaja cepljenje predšolskih in šolskih otrok v skladu s programom cepljenja, ki ga vsako leto potrdi Ministrstvo za zdravje v sodelovanju s pristojnimi institucijami v državi. Cepljenje proti nalezljivim boleznim, ki so v programu cepljenja (tuberkuloza, davica, tetanus, otroška paraliza, oslovski kašelj, hemofilusni meningitis, hepatitis B, ošpice, mumps, rdečke), je najučinkovitejši ukrep v boju proti tem boleznim.

Pred nekaj leti so v program cepljenja predšolskih otrok v Sloveniji vključili cepljenje proti gnojnemu meningitisu, ki ga povzroča pri otrocih do pet let starosti bakterija Haemophilus influenzae; prav tako smo pri otrocih ob vstopu v osnovno šolo pričeli s cepljenjem proti hepatitisu B, nevarni bolezni jeter, ki se lahko konča s cirozo in rakom na jetrih. Cepljenja proti navedenim boleznim so obvezna, razen v primeru ugotovljene trajne kontraindikacije, ki pa jo mora na predlog otrokovega osebna zdravnika potrditi še Komisija za trajne kontraindikacije za cepljenje (Vir: Letno poročilo Inštituta za varovanje zdravja, Ljubljana, februar 2008).

V Sloveniji se otroci za spodaj navedene nalezljive bolezni cepijo v sledečih starostnih skupinah:

STAROST	NALEZLJIVE BOLEZNI
Prvo leto starosti
3 mesece	davica, tetanus, oslovski kašelj, Hib, otroška paraliza (1. odmerek)
4-5 mesecev	davica, tetanus, oslovski kašelj, Hib, otroška paraliza (2. odmerek)
6 mesecev	davica, tetanus, oslovski kašelj, Hib, otroška paraliza (3. odmerek)
Drugo leto starosti
12-18 mesecev	ošpice, mumps, rdečke (1. odmerek)
12-24 mesecev	davica, tetanus, oslovski kašelj, Hib, otroška paraliza (4. odmerek)
Pred vstopom v šolo
5-6 let	ošpice, mumps, rdečke (2. odmerek) hepatitis B (1. in 2. odmerek)
Po vstopu v šolo
6. let (1. razred)	hepatitis B (3. odmerek)
8. let (3. razred)	davica, tetanus (5. odmerek)
16–18 let (ob sistematskem pregledu v srednji šoli)	tetanus (6. odmerek)

 

Odnos javnosti do cepljenja
Raziskava »Odnos do cepljenja v Sloveniji« je pokazala, da imamo v naši državi izrazito pozitiven odnos do cepljenja, saj se v povprečju zelo visoko strinjamo s trditvami, da bi se cepljenja morali udeležiti vsi otroci (povprečje 4,6), da so cepljenja potrebna, ker našo družbo varujejo pred nekaterimi smrtno nevarnimi boleznimi (povprečje 4,5) ter da je razvoj na področju cepiv nujen (povprečje 4,6). Hkrati izražamo negativno stališče do trditve, da so cepljenja nevarna za zdravje ljudi (povprečje 2,6).

Več kot polovica vprašanih v raziskavi (51 %) meni, da je najpomembnejša lastnost cepiv njihova učinkovitost, torej to, da cepiva varujejo pred boleznimi. Varnost kot lastnost cepiv v smislu manjših stranskih učinkov je na drugem mestu, zanjo se je odločilo 29 % vprašanih. Preizkušenost cepiv pa je pomembna 17 % vprašanim. Pri razlogih o odločitvi za cepljenje prevladuje preventiva – nekaj manj kot 60 % vprašanih (58,6 %) se za samoplačniško cepljenje odloča zaradi preventive.

Na vprašanje »Katero preventivno samoplačniško cepljenje se vam zdi najpomembnejše« je največ anketirancev (41 %) odgovorilo, da se je najpomembneje cepiti proti klopnemu meningitisu, nadaljnjih 27 % pa meni, da se je najpomembneje cepiti proti raku materničnega vratu. Med tistimi, ki so se v preteklosti že cepili (32 %), pa se jih je največ cepilo proti gripi (59 %) ter klopnemu meningitisu (32,5 %).

Raziskava je pokazala na razliko med vrsto cepljenja, za katero se odločajo odrasli in za katero starši cepijo svoje otroke. Če je torej cepljenje proti gripi tista bolezen, pred katero se je v preteklosti že zaščitilo (cepilo) največ odraslih (59 %) in nameravajo to storiti tudi v prihodnje (55 %), pa je pri otrocih na prvem mestu cepljenje proti klopnemu meningitisu. 64 % staršev namreč pravi, da so svoje otroke v preteklosti že zaščitili pred to boleznijo.

»V Sloveniji dosegamo visok standard cepljenja. Z zelo dobro organiziranim cepljenjem presegamo 95-odstotno precepljenost otrok in mladostnikov za posamezno bolezen in s tem dosegamo solidno skupinsko zaščito, ki je nujna za zaustavitev širjenja povzročitelja bolezni med ljudmi,« je razložila dr. Alenka Trop Skaza, dr. med., specialistka epidemiologije in predstojnica Oddelka za epidemiologijo nalezljivih bolezni na Zavodu za zdravstveno varstvo v Celju, ki je predstavila raziskavo in interpretirala rezultate v luči nacionalnega pomena cepljenja v Sloveniji.

Uršula Kravogel

Klopni meningoencefalitis je virusna bolezen osrednjega živčevja in lahko pusti trajne posledice. Glede na to, da Slovenija velja za endemično območje klopnega meningoencefalitisa in se po incidenci te bolezni, ki znaša 13,6 na 100.000 prebivalcev, uvršča na tretje mesto med evropskimi državami, je odstotek precepljenega prebivalstva v Sloveniji nizek - cepljenih je le okoli deset odstotkov ljudi. Nizka precepljenost je posledica preslabe ozaveščenosti posameznikov o nevarnostih bolezni.

Tveganju obolelosti za klopnim meningoencefalitisom so izpostavljeni ljudje vseh starostnih skupin. Še posebej tisti, ki se veliko gibajo v naravi ali so pri svojem delu neposredno izpostavljeni nevarnosti okužbe. Priporočeno je zaščititi tudi otroke nad enim letom starosti.

Kaj je klopni meningoencefalitis?
»Klopni meningoencefalitis, v nadaljevanju KME, je zoonoza, ki se prenaša z vbodom klopa Ixodes ricinus. Okužbo povzroča virus iz družine Flaviviridae. Klopni menigoencefalitis, virusna bolezen osrednjega živčevja, se prenaša z vbodom okuženega klopa. Ogroža predvsem ljudi, ki se v obdobju aktivnosti klopov zadržujejo v naravnih žariščih bolezni. Prvi znaki klopnega meningoencefalitisa so podobni gripi in se pojavijo od sedem do štirinajst dni po okužbi. Pri človeku se lahko pojavijo utrujenost, slabo počutje, bolečine v mišicah, vročina in glavobol, kasneje lahko nastopijo znaki, značilni za meningitis, kot so visoka temperatura, močan glavobol, slabost in bruhanje, lahko celo nezavest in smrt.« navaja Inštitut za varovanje zdravja.

Kako poteka bolezen?
Bolezen običajno poteka v dveh fazah.

- Prva faza bolezni se začne približno 7-14 dni po okužbi po vbodu klopa, ko virus vstopi v krvni obtok. Pojavijo se neznačilne težave, kot so: slabo počutje, bolečine v mišicah, vročina, glavobol, bruhanje, bolečine v trebuhu ter driska. Ta faza traja do šest dni. Sledi prosti interval, ki lahko traja celo do dva tedna in loči obe fazi. V tem času so bolniki običajno brez težav ali pa imajo blag glavobol.

- Druga faza bolezni se začne, ko virus preide skozi krvno-možgansko pregrado v možgane. Telesna temperatura močno naraste (ponavadi nad 39 ºC), pojavijo se močan glavobol, slabost, bruhanje, otrdelost vratu, razmeroma pogosto tresenje rok in jezika, težave z mišljenjem in koncentracijo, včasih hujše motnje zavesti. Možna je tudi ohromitev dihalnih mišic.

Drugo fazo bolezni pri odraslih lahko razdelimo v tri oblike:
o    Meningitis (vnetje možganskih ovojnic): Za meningitis so značilni glavobol, vročina, slabost oziroma bruhanje in otrdelost vratu. Bolnike pogosto moti svetloba. Praviloma okrevajo brez trajnih posledic; neposredne smrtne nevarnosti ni.
o    Meningoencefalitis (encephalitis = vnetje možganov): Znakom, ki jih imajo bolniki zaradi meningitisa, se pridružijo še težave, ki so odraz vnetja možganskega tkiva. Bolniki imajo tremor (največkrat prstov in jezika), težave z mišljenjem in zbranostjo, razne stopnje motenj zavesti (v hudi obliki koma). Še posebno težko je stanje v primerih, ko je prizadeto možgansko deblo.
o    Mielitis (meningoencefalomielitis - bolezen, podobna poliomielitisu): Znakom meningoencefalitisa se pridružijo še znaki, ki so odraz vnetja hrbtenjače, kar se največkrat pokaže z ohromitvami udov in/ali dihalnih mišic.

Kaj pa zdravljenje?
Zaradi lajšanja nastalih težav je potrebno zdravljenje v bolnišnici, ki traja različno dolgo, odvisno od stopnje in lokalizacije prizadetosti osrednjega živčevja. Specifičnega zdravljenja bolezni ni, saj ni učinkovitega zdravila.

Pri približno dveh tretjinah okuženih oseb se bolezenski znaki ne razvijejo, čeprav imajo viremijo in se po okužbi razvijejo protitelesa. Okoli 20 % bolnikov zazna le drugo fazo bolezni, zelo redko pa se okužba pokaže s prvo fazo bolezni, ki ji ne sledi druga, meningoencefalitična faza.

Kakšne so trajne posledice?
Bolezen lahko pusti trajne posledice. Inštitut za varovanje zdravja navaja, da je v Sloveniji v letu 2007 za KME obolelo 199 oseb, za posledicami bolezni sta dve osebi celo umrli. Leta 2008 je bilo zabeleženih 248 prijavljenih primerov obolelosti, smrti zaradi posledic bolezni ni bilo.

Posledice močno vplivajo na kakovost življenja, povzročajo dolgotrajno hospitalno zdravljenje in rehabilitacijo, visoke stroške nege, nesposobnost za opravljanje dela in socialno stisko pacienta. KME lahko povzroči dolgotrajne, kognitivne motnje delovanja centralnega živčnega sistema. V takšnih primerih je čas okrevanja zelo dolg.

Največji delež bolnikov ima močne glavobole, vrtoglavico, zmanjšano sposobnost koncentracije, depresije, motnje v delovanju avtonomnega živčnega sistema ter motnje razpoloženja in sluha. Nekateri bolniki postanejo delno ohromljeni, pojavi se lahko celo mišična atrofija.

Cepljenje
Najučinkovitejši ukrep za zaščito pred KME je cepljenje. To je varno in učinkovito ter za vse, ki bivajo na okuženih območjih (tudi če le kratek čas, recimo čez počitnice), zelo priporočljivo.

S cepljenjem smo pri nas pričeli leta 1986. Ker je v Sloveniji proti KME cepljenih le okoli 10 % oseb, vsako leto zabeležimo med 250 in 500 obolelih za KME. V Sloveniji je cepljenje obvezno za tiste, ki so okužbi izpostavljeni pri delu (npr. gozdni delavci, lovci itd.).

Inštitut za varovanje zdravja cepljenje proti KME priporoča tudi otrokom, od enega leta starosti dalje, saj so tudi otroci izpostavljeni nevarnostim okužbe. Po Programu imunoprofilakse za učence, dijake in študente je cepljenje priporočljivo še posebej za otroke, ki bivajo na endemskem območju oziroma se bodo zaradi šolskih aktivnosti zadrževali v naravi.
Otroci so proti KME cepljeni s cepivom za otroke.
(Vir: ZZV Ljubljana)

Cepivo je varno in učinkovito. Inštitut za varovanje zdravja priporoča cepljenje proti KME vsem osebam od enega leta starosti naprej, ki se gibljejo ali živijo v območju, kjer je KME endemičen. Ob cepljenju se redko pojavijo prehodne reakcije, kot na primer rdečina in oteklina na mestu cepljenja, slabo počutje ali vročina, ki običajno minejo v enem dnevu. Proti KME se ne smejo cepiti osebe z akutno vročinsko boleznijo in osebe s hudo alergično reakcijo po predhodnem odmerku cepiva ali s hudo alergijo na jajčne beljakovine.

Inštitut za varovanje zdravja priporoča, da se cepljenje s prvima dvema odmerkoma opravi v zimskih mesecih z enomesečnim razmakom. Tako se vzpostavi zaščita pred boleznijo še pred aktivnostjo klopov. Tretji odmerek sledi čez 9-12 mesecev, nato pa so potrebni poživitveni odmerki - prvi čez 3 leta, kasneje pa na 5 let. Če začnemo s cepljenjem kasneje, npr. v poletnih mesecih, je priporočljivo dobiti drugi odmerek cepiva že dva tedna po prvem, da čim prej dosežemo zaščitno raven protiteles.

Cepljenje poteka v vseh območnih zavodih za zdravstveno varstvo in tudi pri izbranih zdravnikih.

V Sloveniji so okuženi klopi predvsem v gozdovih Gorenjske in Štajerske, nekoliko manj pa na Notranjskem, Kočevskem in novomeškem območju. V zadnjem času opažamo tudi okužbe na območjih, ki v preteklosti niso veljala kot posebno okužena, na primer na Primorskem, kjer je bila pred leti bolezen še redka. Povprečna letna incidenca KME v Sloveniji v zadnjih petih letih znaša 13,52 na 100.000 prebivalcev, kar nas med trinajstimi evropskimi državami uvršča na tretje mesto.

Po podatkih iz leta 2007 za KME zbolevajo tudi otroci:

• en otrok, star manj kot eno leto, in
• dva otroka, stara 1-4 let, ter
• trinajst otrok, starih 5-14 let.

UKC Ljubljana

 

Kako izbrati super varuško?

Ko damo otroka v varstvo, ker gremo na lepše ali pa imamo neodložljive obveznosti, zaupamo svoj največji zaklad drugi osebi. Ne glede na to, ali smo varuško najeli ali pa za otročka skrbita babica ali sestra, smo mamice zaskrbljene. Marsikatera se nikakor ne more sprostiti, nenehno gleda na uro ali vsakih pet minut pokliče domov.

Dati otroka v varstvo, seveda ni enostavno. Vsekakor pa je nujno. Ker se obveznostim ni možno v nedogled izogibati, pa tudi otrok se mora navaditi na druge ljudi. Dosti lažje je, če pred odhodom od doma poskrbite za vse podrobnosti ter imate zares dobro varuško.

Dobra varuška je lahko tako babica kot študentka, ki si z varstvom prisluži žepnino. Nujno je, da gre za osebo, ki ji lahko popolnoma zaupate. Ki je sposobna treznega razmišljanja v stresni situaciji in se ravna po vaših navodilih, ne glede na lastne poglede o vzgoji.

Izbor varuške

Babice seveda niso vedno pri roki, zato je za varstvo mnogokrat treba poiskati osebo, ki je še ne poznate. K vam naj pride na razgovor, tako kot je običajno za vsako drugo »službo«. Pozanimajte se o njenih izkušnjah, tečaju prve pomoči, moralnih nazorih, kajenju ter drugih lastnostih. Pri tem naj bo vaš otrok prisoten, da boste videli, kako se nanjo odziva, pa tudi kakšen odnos ima ona do njega.

Priporočljivo je, da vas varuška nato še nekajkrat obišče, da se lahko z otrokom bolje spoznata. Tako kot je to običajno pri uvajanju v vrtec, ju pustite za nekaj časa sama, vi pa se umaknite v drug prostor. Če se z otrokom ujameta tudi takrat, ko vas ni zraven, ne bo večjih težav.

Če imate v stanovanju psa ali kakšno drugo domačo žival, naj se varuška spozna tudi z njo.

Podatki, podatki, podatki ...

1. Podatki, ki jih čitljivo zapišite ter pustite na vidnem mestu: priimek in imena otrok, njihova starost, naslov ter opaznejši objekti v bližini, mobilni telefon ali druga kontaktna številka staršev, telefonske številke bližnjih sorodnikov in sosedov, ime ter telefon otrokovega pediatra, dežurnega zdravnika in urgence.

2. Varuški naročite, na katerega sorodnika naj se obrne, če ima manjšo težavo.

3. Za nujne primere zapišite tudi številko policije (113) in centra za obveščanje (112), ki ju v paniki zlahka pozabimo. Če bo potreben klic na pomoč, naj se varuška vedno predstavi s svojim imenom, pove, s katere telefonske številke kliče (zapišite jo!), razloži, da čuva tuje otroke, nato pa opiše težavo.

4. Zapišite, katera zdravila jemljejo otroci, kdaj jim jih je treba dati ter v kakšnem odmerku.

Določitev pravil

1. Z varuško, ki čuva otroka na vašem domu, se vedno dogovorite, ali lahko v tem času sprejema obiske. Ponavadi to ni priporočljivo, saj se bo zaradi obiska vašemu otroku posvetila manj, pa tudi otrok lahko izgubi občutek za vsakodnevno rutino. Ob obisku na primer ne bo hotel iti v posteljo ob določeni uri ali pa ga varuška tudi okopati ne bo mogla ob ustaljenem času.

2. Varuški vedno naročite, kaj lahko otroci jejo in pijejo, kdaj ter koliko. Če čuva otroka zvečer, ji povejte, ali je že pojedel zadnji obrok ali naj ga pred odhodom v posteljo še nahrani.

3. Z varuško se vedno dogovorite, ali lahko uporablja vaš telefon za zasebne klice, vaš računalnik in internet, kateri del vašega hladilnika lahko izprazni, med varstvom ji nikakor ne dovolite uživati alkohola ...

4. Prav tako bodite jasni, naj ne odpira vhodnih vrat tujcem in v hišo ne spusti prav nikogar. Tudi če kdo trdi, da je vaš prijatelj, naj vstopi le, če je bilo že vnaprej dogovorjeno, da se bo oglasil, ker vam mora npr. kaj dostaviti.

 Ogled hiše

1. Če ne želite, da varuška vstopa v posamezne prostore v vaši hiši, na primer vašo spalnico, ji to jasno povejte. Vseeno pa ji vse prostore razkažite, saj ji lahko ogled hiše v ekstremnih situacijah koristi.

2. Opozorite jo na sobe s ključavnicami, v katere se lahko zatečejo ob nevarnosti (ali pa bi se otrok lahko po nesreči v katero zaklenil ...). Opozorite jo na vsa okna, skozi katera je v nevarnosti možno splezati iz hiše. Prav tako pa tudi na tista, ki morajo biti zaprta, da se otrok ne bi poškodoval. Ravno tako naj si zapomni, v katerih prostorih imate telefon.

3. Če imate alarm, je nujno, da varuški zaupate, kako ga lahko vključi ter izključi, ravno tako pa jo seznanite s protokolom, ki ga ob alarmu pričakuje varnostna služba.

4. Ne pozabite na vse druge majhne nevarnosti, na katere mora biti varuška pozorna. Kje imate spravljene vžigalice, plastične vrečke ter druge stvari, ki predstavljajo tveganje? Na katere kose pohištva vaš malček spleza ob prvi priliki? Ali pa raje poišče računalniške kable ter se igra z njimi? Ima vaš kuža pasja vratca, skozi katera lahko malček pobegne na vrt? Imate za hišo bazen in morajo biti zato vrata na vrt vedno zaklenjena, da otrok ne bi šel čofotat kar sam?

 Po odhodu

1. Ko odidete, naj varuška za vami zaklene vhodna vrata. Če je zunaj tema, naj prižge luč na dvorišču, ki bo nepridiprave opominjala, da je nekdo doma in hiša ni prazna, varuška pa bo lažje opazila, če se bo dogajalo kaj sumljivega.

2. Če otroci spijo, naj jih varuška preveri vsakih 15 minut. Če so pokonci, je najbolje, da so vsi v isti sobi, saj jih bo tako lažje nadzorovala.

3. Če mora varuška zaradi kakršnega koli razloga oditi iz stanovanja ali hiše, pa čeprav zgolj za minutko, naj otrok nikoli ne pusti samih, temveč jih vzame s sabo.

Uršula Kravogel

Shujšali smo, zadnjica, boki in trebuh pa kažejo neprijetno pomarančno podobo. Če je celulit viden s prostim očesom tudi takrat, ko kože ne uščipnete, bi bilo morda pametno razmisliti o različnih možnostih odprave te nadloge.

Tudi najbolj vitke ženske imajo lahko celulit, še posebno, če večino delovnega časa presedijo in se ne gibljejo dovolj. Ženski organizem ima malce drugačno sestavo tkiva kot moški - nagiba se k zrnatosti. Hormonske spremembe med nosečnostjo in vse, kar zadržuje čiščenje telesa odpadnih snovi, povzroči, da ta zrnatost postane očitna. Svoje pa prispevajo tudi stres, premalo spanja, alkohol in predvsem kajenje. Celulit je precej trdovratna neprijetnost, vendar ga je mogoče z vztrajnostjo in redno nego postopno odpraviti.

Možni načini odprave celulita:
- kozmetična sredstva
- naravna sredstva
- voda
- masaža
- lepotna kirurgija
- napenjanje kože
- pasivne vaje

Najbolj učinkovite so kombinacije različnih postopkov, na primer redna uporaba gela proti celulitu, redne masaže in vaje.

O kirurških metodah ne bomo govorili, nekaj več pozornosti pa namenimo načinom, ki so nam vsakodnevno dostopni.

Kozmetični preparati
Na tržišču je na razpolago več različnih gelov, krem, losjonov in olj, ki imajo proticelulitne učinkovine. Vsi imajo isti cilj: pospešijo pretok limfe, da se iz celic hitreje odplavljajo škodljive snovi in odvečna maščoba ter spodbudijo celično presnovo, s tem pa se poveča tudi čvrstost tkiva. Poleg tega poživljajo prekrvavitev. Tovrstne preparate je najbolje uporabiti po prhi, ko so pore v koži bolj odprte in kremo ali gel hitreje vpije.

Ti preparati so prijetni za kožo in jo negujejo. Če želimo doseči uspeh, jih moramo uporabljati vsak dan.

Naravni preparati
Če ne zaupate kozmetični industriji, si lahko pripravite preparate iz domače kuhinje. Delujejo sicer malce počasneje in potrebna je večja vztrajnost, a z vsakodnevno uporabo bo končni učinek povsem zadovoljiv.
Uporabimo lahko:
- kopel z morsko soljo
- obloge iz alg
- obloge iz blata
- eterična olja za kopel ali masažo
- obkladke in čaje iz zelišč

Masaža
Po kopeli se prileže masaža z rokami, valjčkom, masažno rokavico ali krtačo. Vse to poživi krvni obtok in pospeši pretok limfe. Na prodaj so tudi masažni aparati, s pomočjo katerih je masaža prijetnejša in lažja, zato ne obupajmo prehitro. Za najboljši učinek je potrebno 20 minut masaže na dan.

Postopki v kozmetičnih salonih
Limfna drenaža je najbolj znan postopek, ki si ga lahko privoščimo v kozmetičnem salonu. Z njim pospešimo pretok limfe. Terapije morajo biti redne, dokler celulit ne izgine, nato pa je koristno, če si vsak mesec privoščimo eno terapijo, da ohranimo dosežene rezultate. Pretok limfe se lahko spodbuja različno: z električno stimulacijo, z ročno masažo, kozmetičarka nam lahko namesti posebne pasove, v katere se ritmično napihuje zrak in masira točno določena mesta na telesu ... V nekaterih salonih limfno drenažo kombinirajo z uporabo proticelulitnih krem ali globinsko toploto.

Akupresura temelji na starodavnem znanju azijskih narodov. Danes v kozmetičnih salonih uporabljajo lasersko akupresuro, pri čemer z "mehkim" laserjem v obliki svinčnika osvetljujejo posamične akupresurne točke in tako spodbujajo presnovo, zmanjšujejo občutek lakote, dvigajo razpoloženje, kar pomaga tudi ohraniti voljo do hujšanja. Paziti moramo le, da med terapijo z lasersko akupresuro ne uživamo sladkorja in alkohola.

Barvna terapija je na razpolago v mnogih salonih. Temelji na dejstvu, da svetlobni valovi prodirajo v kožo in učinkujejo nanjo. Vijolična svetloba prodre vse do maščobnega tkiva in prav tako spodbuja pretok limfe.

Pasivna telovadba
Na tržišču so že na prodaj priprave, s pomočjo katerih spodbujamo mišice k aktivnosti, čeprav se to na zunaj ne opazi. Na mesta, kjer želimo utrditi mišice, odstraniti celulit in izboljšati postavo, namestimo posebne elektrode, ki sproščajo šibek električni tok, ta pa povzroča, da se mišice ritmično krčijo in sproščajo. Napravico lahko uporabljamo kadar koli, razen v bližini vode in močne vlage. Tako tudi med gledanjem televizije telo telovadi, čeprav mi mirno ležimo in uživamo v najljubši nadaljevanki. Naprave za domačo rabo imajo le majhno število elektrod, zato moramo postopno obdelovati mesto za mestom, ki ga želimo polepšati, medtem ko v kozmetičnem salonu lahko posvetijo pozornost vsem problematičnim predelom hkrati. Pasivna telovadba ob pravilni moči električnega toka ni nevarna.

Redno spremljajte izgubo kilogramov, najbolje vsak dan ob istem času, na primer zjutraj, ko ste samo v spodnjem perilu. Tako bodo številke na tehtnici najbolj objektivne. A ne pozabite, da je nihanje teže odvisno od vrste faktorjev. Morda en dan prebava deluje malce slabše, če je mrzlo, se v telesu zadržuje več vode, pred menstruacijo smo bolj napete ... Naj vas ne preseneti, da kljub dieti tehtnica pokaže kilogram več, seveda, če ta kilogram naslednji dan izgine. Malce bolj natančno lahko napredek spremljate z merjenjem obsega pasu, bokov, stegen in kolen, vsakič na istem mestu. Zapisujte si vse podatke, tabela, ki jo boste tako naredili, je še dodatna motivacija, da vztrajate.

Piše: Olga Krajnc, dr. med., specialist pediater

Medicinsko fakulteto v Ljubljani je končala 1973. leta in nato 1979. opravila specialistični izpit iz pediatrije na Pediatrični kliniki v Ljubljani. Po specialističnem izpitu se je usmerila v hematologijo z onkologijo pri otrocih. Je vodja Odseka za splošno pediatrijo v Splošni bolnišnici Maribor, kjer sodeluje z Društvom za celiakijo, z Društvom za boj proti raku in centrom za hemofilijo Republike Slovenije.

Zdravniki pogosto opozarjajo, naj nosečnice pijejo čim manj alkoholnih pijač, po možnosti nič. Občasen kozarec vina ob kosilu sicer ne povzroči hujše škode za nerojenega otroka, a kadar ne ostane pri enem samem kozarčku, so posledice lahko trajne.

Že več kot tri tisočletja je znano, da je alkohol škodljiv za razvijajoči se plod. V Stari zavezi (Knjiga sodnikov 13, 3-4) je zapisano: »Glej, nerodovitna si in nisi rodila. Pa boš spočela in rodila sina. Zdaj pa se le varuj! Ne pij ne vina, ne opojnih pijač in ne jej nič nečistega.« Tudi v stari Grčiji so že vedeli, da je alkohol škodljiv za plod. V Šparti in Kartagini so z zakonom prepovedali mladoporočencem pitje alkohola. Platon piše: »Otroci, spočeti v pijanosti, so duševno zaostali, nepokorni, nekritični in bolni.« Stari Grki so si tudi razlagali, da ima bog ognja Vulkan spačeno podobo zato, ker ga je oče Jupiter spočel pijan.  Iz srednjega veka nimamo zapisov o škodljivosti alkohola za plod. 

Prve medicinske domneve o škodljivem delovanju alkohola na razvijajoči se plod so nastale pred 250 leti v Angliji, v času »Gin epidemije«. Takrat je bila v Angliji velika lakota in istočasno z njo veliko alkoholizma. Medicinska stroka se je zelo pozno začela znanstveno ukvarjati s tem problemom. Leta 1968 je skupina francoskih in nekaj let kasneje ameriških zdravnikov opisala in znanstveno utemeljila bolezenska znamenja pri otrocih kroničnih alkoholičark. Otroci so si med seboj zelo podobni in skupek teh bolezenskih znamenj so poimenovali fetalni alkoholni sindrom.  Kakšno je škodljivo delovanje alkohola na razvijajoči se plod, še ni popolnoma razjasnjeno.

Znaki fetalnega alkoholnega sindroma

Kronična alkoholičarka lahko rodi otroka predčasno ali pravočasno. Ob rojstvu je otrok za starost premajhen in prelahek. Enakomerno so zmanjšani telesna teža, dolžina in obseg glave. Med bivanjem v maternici se otrok slabo razvija, zato je zahiran. Takega otroka imenujemo zahiranček. Kot dojenček in tudi kasneje ima slab apetit in slabo pridobiva telesno težo. Nekaj ur po porodu postane novorojenček kronične alkoholičarke precej nemiren, čezmerno razdražljiv in ima trzljaje v mišicah. Včasih lahko dobi v telo in okončine krče z nezavestjo. To so abstinenčna znamenja, ker je bil otrok vso nosečnost pod vplivom alkohola. Alkohol prek posteljice neposredno prehaja iz materinega krvnega obtoka v otrokov krvni obtok. Otrok (plod) ima v krvi enako koncentracijo alkohola kot mati.

Kakšen je otrok z alkoholnim sindromom?

Otroci kroničnih alkoholičark ali s fetalnim alkoholnim sindromom imajo številneprirojene nepravilnosti in so si med seboj podobni. Glavo imajo majhno, nepravilne oblike. Spodnja in zgornja čeljust sta slabo razviti in majhni. Očesni zrkli sta majhni, nepravilne oblike, očesna reža poteka nepravilno, notranji očesni kot je položen nižje kot zunanji. Uhlja sta slabo oblikovana, nizko rastoča in štrleča. Nos je majhen, privihan navzgor, nosni odprtini sta obrnjeni naprej. Nosni koren je širok, sedlast. Pri fantih pogosto moda niso spuščena v modnik, deklice imajo spolovilo slabo oblikovano. Pogosto najdemo prirojene napake na raznih notranjih organih: srcu, ledvicah, prebavilih, sklepih, skeletu… Za življenjsko usodo teh otrok pa je najpomembnejša slabša duševna razvitost, ki je posledica strupenega – škodljivega delovanja alkohola na osrednje živčevje. Alkohol deluje na osrednje živčevje vso nosečnost. Veliko teh otrok pa nadaljuje s pitjem alkohola tudi po rojstvu. Kar 90 odstotkov teh otrok je duševno manj razvitih in v šoli slabo uspevajo. Pogosto imajo tudi vedenjske motnje.

Vplivi alkohola

Na podlagi kliničnih opazovanj in številnih raziskav na živalih lahko trdimo, da so alkohol in njegove presnovne snovi za plod teratogene. To pomeni, da lahko izzovejo prirojene pomanjkljivosti in nepravilnosti organov v času njihovega nastajanja. Nekatere raziskave pa so pokazale, da ima lahko alkohol tudi kancerogeni učinek, kar pomeni, da lahko sproži nastanek nevarnega tumorja. Opisanih je več primerov otrok kroničnih alkoholičark, ki so imeli različne nevarne tumorje.

Slovenija je vinorodna dežela, kjer se pridela veliko dobrega vina. Ljudje so tukaj že od nekdaj radi pili. Pili so iz veselja, žalosti, razočaranja, lakote, navade …

Statistike navajajo, da letno popijemo okrog 15 litrov čistega alkohola na prebivalca.  Več popijejo le Francozi, in sicer okrog 19 litrov na prebivalca. Francozi pijejo predvsem vino,  Slovenci pa pijemo predvsem žgane pijače. V Sloveniji je okrog 90 000 kroničnih alkoholikov. Prevladujejo moški; razmerja ženske proti moškim je 1 : 5. Zanesljivih podatkov o številu kroničnih alkoholičark nimamo. Nedvomno število le-teh pri nas narašča, tako kot v svetu. Alkoholik / alkoholičarka je oseba, ki je z dolgotrajnim čezmernim uživanjem alkohola postala od njega odvisna. V prijetnem, blaženem alkoholnem opiju išče izhod iz vsakdanjih stisk, ki jih v današnjem času ni malo. Mnoge alkoholičarke se alkoholu ne odpovedo niti med nosečnostjo.  Alkoholizem je pereč slovenski socialni problem. Za blagor nerojenih otrok bi ga morali bolj zavzeto reševati, k sodelovanju pa pritegniti tudi ginekologe, porodničarje in otroške zdravnike. Otroški zdravniki, ki se srečujemo s temi otroki in spremljamo njihove žalostne življenjske poti, si želimo, da bi jih bilo čim manj.

Še nekaj praktičnih nasvetov:

• Načrtujte pitje alkohola - kje, kdaj in koliko.
• Vsak kozarec pijte čim dlje. Namesto, da bi pili, raje srkajte - med posameznimi požirki pa odložite kozarec na mizo.
• “Nalivajte” se z brezalkoholnimi pijačami, vodo ali sokovi, alkohol pa prihranite za posebne priložnosti.
• Če greste na zabavo in niste prepričani, da bodo na voljo brezalkoholne pijače, jih prinesite s sabo.
• Vedno začnite z vodo ali brezalkoholnimi pijačami, še posebej, če ste žejni.
• Svoje alkoholne pijače razredčite z brezalkoholnimi ali z vodo - tako lahko vsak kozarec pijete dalj časa.
• Nadzirajte svoj kozarec. Ne pustite, da vam ga polnijo drugi, sicer ne boste nikoli popolnoma prepričani, koliko ste pravzaprav popili.
• Jejte, medtem ko pijete - ko smo v družbi, včasih srkamo pijačo, ker nimamo kaj početi. Namesto tega raje žvečite kaj bolj zdravega.
• Izogibajte se slanih jedi - čips in arašidi so sicer zelo okusni, toda postali boste žejni, zato boste pili hitreje in več.